Založba: Napalm Records
Datum izida: 31. 1. 2025
Produkcija: The Night Flight Orchestra & Sebastian Forslund
Dolžina albuma:
Zvrst: AOR/Arena Rock revival
Ocena: 9.0/10
The Night Flight Orchestra so v vseh pogledih definitivno zelo posebna skupina. Gradijo jo izjemno izkušeni, pa tudi talentirani glasbeniki. Zasedba je nekakšen ‘svetlobni ventil’, saj gre za ekipo katere nosilci izhajajo iz sfer ekstremnega metala. Logično, težko je celo življenje preigravati in komponirati le in zgolj melodični death metal. »Give Us The Moon« je tako že sedmi studijski album skupine, ki je prvih šest albumov nanizala zelo hitro. V obdobju devetih let. Časovni presledek med preteklim »Aeromantic II« (RockLine recenzija, 2021) in najnovejšim pa znaša tri leta in pol, a je treba imeti v uvidu vmesno zmešnjavo vezano na čas ‘p(l)andemije’, pa tudi tragični dogodek, ki je doletel skupino leta 2022, ko je nenadoma preminil pravzaprav ena od gonilnih sil skupine in njen kitarist David Andersson. A to The Night Flight Orchestra ni ustavilo. Še več. Iz septeta so celo zrasli. V oktet. Po novem ohranja postava dva kitarista, integrirala pa je še enega klaviaturista.
Novi album je nekoliko drugačen od preteklih. V aranžmajih bolj razgiban in raznolik. Je pa nekaj. Komadi so znova postavljeni tako, da če bi se The Night Flight Orchestra pojavili v drugi polovici sedemdesetih, bi jih kot arensko rock zasedbo danes šteli za pionirje AOR žanra z albumi, ki so dosegli multi-platinast status.
The Night Flight Orchestra so švedski glasbeniki in v svojem delu neverjetno zavzeti in pedantni. Ob tem da posedujejo ponotranjen čut za muzikalnost, kar nas takoj odpelje na vozlišče asociacij neminljivega lika in dela zasedbe ABBA, ne bodo spravili komada na trak, dokler ta ne bo do potankosti detajliran in izpiljen. Produkcijsko in aranžersko. Na način, da grabi takoj. Ob poslušanju ‘na prvo žogo’, ko te zgrabijo takoj ultra-nalezljivo spevni refreni, ki so hkrati tudi vrhunci samega pompa oziroma vzpostavljene bombastičnosti albuma! Odličnost izdelka je tudi v tem, da ta visoka bombastika ni pretrgana s kakšno ‘sladunjavo baladesko’, kar je bila na albumskih AOR klasikah osemdesetih tako rekoč obveza.
The Night Flight Orchestra so si v oziru prikazane artistične konsistence, s katero so nanizali zapovrstjo zares kakovostne dosežke že lep čas tega prislužili krila s katerimi letajo visoko. Blizu sonca. A se pri tem nikdar ne opečejo, da bi potem strmoglavili. In poezija ter navdih? Vse kar se dogaja v zakulisju potniških letal je približano znova. Nostalgija, romantične afere med službenim osebjem, serija ‘ščemečih’ in intrigantnih skušnjav. V novih avionskih in medcelinskih zgodbah. In roko na srce. »Give Us The Moon« je znova tako ekstremno poslušljiv in bombastično navit izdelek, da se perfektno uleže v predvajalnik slehernega prevoznega sredstva. Sploh, ko ste nekje na dolgi nočni vožnji, ko vaši sopotniki že spijo globoko, vi pa si za volanom navijete album do maksimuma! Gre za idealen pripomoček v vašem vsakdanu! Tudi zato, ker povzema vedrino brezbrižja in tisti neponovljivi sentiment pozitivne naravnanosti osemdesetih let!
Da. Vplivov ne gre negirati. Naslovna skladba ali kasneje A Paris Point Of View dolgujeta v vodilnem motivu zahvalo za navdih ABBA-i, ob tem da nosita celo v ritmiki nekaj oddaljenega disko funk podtona. Skladbo Stratus, na kateri uvodoma vzleti novi album in pa kasneje Cosmic Tide bi glede na aranžmaje klaviatur lahko primerjali z momenti Toto AOR manevrov osemdesetih, kar recimo zelo dobro ponotranjajo v današnjem času na svojih albumskih izdajah tudi drugi skandinavski The Night Flight Orchestra sodobniki, kot so mdr. Palace, Houston ali Work Of Art. Seveda pa je tisti ‘west-coast/ AOR’ element znova nekakšna osrednja gravitacijska točka albuma, kar pomeni, da bo tudi album »Give Us The Moon« ponovno vznemirjal starejše občinstvo, ki je v najstniškem obdobju odraščalo ob zvokih Survivor, NIght Ranger in Journey. Way To Spend The Night nosi v konfiguraciji ritmike asociacijo na hit Call Me zasedbe Blondie, le da je zadeva pohitrena, pospešena, bolj navita. S posebno fantastičnim refrenom! Poleg tistega v skladbi Shooting Velvet, gre definitivno za enega izmed izstopajočih refrenov na albumu. Komad Way To Spend The Night bi z lahkoto tudi odpiral novi album (ne čudi da je skupina oba omenjena komada izbrala za albumska singla).
Prednost skupin kot so The Night Flight Orchestra v današnjem času je ta, da vlečejo navdih iz arhaičnega žanra in z izjemno kredibilnostjo reciklirajo elemente AOR in arena rock žanrov v sodobno produkcijsko in aranžersko podobo. Takih zasedb je zelo malo in generacije metalcev, ki so člane skupine spoznali kot najstniki ob poslušanju Arch Enemy in/ali Soilwork, tako prihajajo v stik z glasbeno usmeritvijo, ki jim je povsem tuja, a jo znajo zaradi brezmejne zvestobe do matičnih zasedb katerim pripadajo posamezni člani skupine The Night Flight Orchestra, vzeti za svojo (in od tu odkrivati ozadje te usmeritve dalje – čeprav je pri ‘okorelih metalskih glavah’ to precejšnja redkost). Treba je imeti v uvidu, da so nosilni glasbeniki skupine prav tako v osnovi po srcu metalci in tega ne skriva niti novi album. To je mogoče zaznati v nekaterih rešitvah znotraj točk albuma “Give Us The Moon” (izvedba prehodov na bobnih, na posameznih mestih poudarjeno fraziranje obeh kitar).
Strid je vokalno fenomenalno ulit v formo kompozicij, kjer je mično obdan s harmonijami ženskih vokalov ter šelestečih plasti sintetiziranja osemdesetih. Ni si zaman prislužil baretke Davea Bicklerja (Survivor). The Night Flight Orchestra nosijo namreč tudi ščepec parodičnosti, ki učinkuje v drugem planu, a obenem neizmerno zabava! Zlasti zavoljo odrske oprave posameznikov, kamor hipoma uvrščamo vokalno škvadro na čelu z Björnom Stridom, njegovim zlato-svilenim ogrinjalom, baretko in Ray Ban očali in še posebej obema spremljevalnima pevkama, ki sta vedno in povsod obvezno opravljeni v stevardesi.
»Give Us The Moon« je nov izjemno kvaliteten dosežek skupine. Na njej ostaja zvesta svojemu glasbenemu pristopu, pri čemer je preizkusila nekaj drugačnih reči in jih vpela v formo točk, kar daje albumu nivo višje razgibanosti, dinamike, pa tudi energičnega izplena z visoko pretočnim driveom, ki te potegne takoj k sebi. Vrhunec tega je definitivno sklepna skladba Stewardess, Empress, Hot Mess (And The Captain Of Pain), ki nameri v dolžino tja skoraj do osmih minut. Je zanimiva zmes navdihovanja nad elementi arena rocka sedemdesetih (Angel, zgodnji Foreigner) in AOR glasbe ne skriva pa tudi slikovitih progresivnorockovskih manevrov, ki se vanjo prikradejo zlasti v drugi polovici skladbe. Komad je namerno postavljen na rep albuma, ker blago odstopa od preostalega materiala. Pod črto. The Night Flight Orchestra so svojo misijo enkrat več opravili z veliko odliko!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Final Call (Intro)
2. Stratus
3. Shooting Velvet
4. Like The Beating Of A Heart
5. Melbourne, May I?
6. Miraculous
7. Paloma
8. Cosmic Tide
9. Give Us The Moon
10. A Paris Point Of View
11. Runaways
12. Way To Spend The Night
13. Stewardess, Empress, Hot Mess (And The Captain Of Pain)
Zasedba:
Björn Strid – vokal
Sharlee D’Angelo – bas kitara
Jonas Källsbäck – bobni
Sebastian Forslund – kitara, tolkala
John Lönnmyr – klaviature
Rasmus Ehrnborn – kitara
Anna Brygard – spremljevalni vokal
Åsa Lundman – spremljevalni vokal
