Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 28.02.2020
Produkcija:
Dolžina: 54.48 min
Zvrst: AOR / Arena Rock
Ocena: 9.0 / 10
Švedi so neverjetni, ko se lotevajo replikacije. Težko jim pride kdo blizu. Perfekcionisti brez primere. Izzivajo jih lahko v tej prvini le še Japonci. No na švedskem pa so imeli svoje čase tudi ABBA-o. Tega ne smemo zanemariti, saj so ABBA v primeru, ko govorimo o The Night Flight Orchestra prav toliko krivi, kot fenomena AOR in pop glasbe, pod katerima so se tresli in šibili vrhovi glasbenih lestvic osemdesetih in so ju bile polne radijske frekvence.
The Night Flight Orchestra, ki delujejo od 2007 dalje, so namreč pravkar izdali novi studijski album »Aeromantic«, ki je skupno peti in tretji zaporedni za založbo Nuclear Blast Records. Težki bi rekli, da so parodični. Nemara le v toliko, kolikor spominja ime na Electric Light Orchestra in da mora pri njih prav tako vse leteti po zraku, kot leti tisti ELO satelit, kar predstavlja nekakšno glasbeno vez z radijskim frekvencam prijaznemu rocku, ki se je ustvarjal nekoč davno tega. Je pa nekaj. Reč, ki ni takoj evidentna, niti ne posebno bistvena, pa kljub temu. »Aeromantic« nosi namreč rahlo konceptualizirano čtivo romance, ki se razvija med letalsko vožnjo dveh potnikov (v primeru tega koncepta zaenkrat še različnih spolov, kar je sicer vse manj moderno).
Hecno, je da je tole peti album v presledku osmih let in tretji v presledku treh. Hecno zato, ker še vedno ohranja tako spretno rokovanje z veščino večno vžigajoče reciklaže preverjene glasbene embalaže. Kar se tega tiče so The Night Flight Orchestra veliki mojstri te veščine. Res, da so predani iskanju hipoma vžigajoče bombastike in pompa, ki lebdi na šelestečem odzvenu sintetizatorskih pregrinjal estetike zvoka osemdesetih in skrbnem hamoniziranju vodilnih napevov, pa posedujejo taisti The Night Flight Orchestra ob moderni produkciji, prvič znatno višjo tehnično podkovanost, kot večina zasedb, po katerih se navdihujejo (Toto so velika izjema) in drugič, »metalsko ozadje oziroma inteligenco«, česar skupine po katerih se zgledujejo, gotovo niso imele. Ta dva dejavnika sta pomembna jezička na tehtnici, ki vdihujeta The Night Flight Orchestra, navkljub klišejskosti, karizmo drugačnosti in prepoznavnosti, s čimer je še enkrat negirana teza, da je le samoniklost osnova dobre glasbe. Strid je dober vokalist. Nemara na trenutke kanček »pregrob«, kar verjetno izhaja iz narave njegovega grčanja pri Soilwork, ga pa v harmonijah nenehno izvrstno kontrastirata pevki Anna-Mia Bonde in Anna Brygård. In če provociram dalje. V kolikor bi iskali Bjornu vsaj njmanjši približek AOR vokala osemdesetih, bi to lahko rekli občasno za pokojnega Jimi Jamisona (Survivor).
Medtem, ko je skladba Curves, kot bi poslušal posvetilo zgodnjim Toto in If Tonight Is Our Only Chance strupeno vleče navdih od ABBA-e, je otvoritvena Servants of The Air dejansko že uvodoma prelep primer tistega, kar je opisano v prejšnjem odstavku. Posrečena kombinacija kičastega pakiranja klišejev AOR in pop estetike osemdesetih, križana z metalsko inteligenco in visoko tehnično podkovanostjo članov ekipe, kar pomeni, da NFO receptura polno in naglo vžge. Z reaktivno vnemo poleti takoj uvodoma. Servants Of the Air je hkrati tudi najbolj našpičen komad albuma in pokaže, ob umerjeni produkciji, tudi metalske zobe (kitarsko fraziranje, topot dvojne stopalke). Obenem se v refrenu takoj prelevi v enega najbolj harmoničnih in nalezljivih refrenov albuma. Izvrstna kombinacija torej, za katero bi lahko rekli, da dosega svojevrsten izpovedni standard artrockovske zmesi prog AOR estetike novih časov.
The Night Flight Orchestra gre preprosto čestitati za to, kako so genialno ponotranjili čut za prevajanje in zaznavanje radijske rock glasbe osemdesetih in kako prefrigano dosegajo visok nivo pretanjene ubranosti neverjetno spretnih trikov razvoja AOR bombastike v finomehaniki pogrevanja klišejev dobro prežvečene formule, ki pa prepakirana v novo embalažo, vedno znova in znova tako učinkovito vžiga.
»Aeromantic« ohranja kakovostni nivo izvrstnega predhodnika »Sometimes World’s Not Enough« (2018). Deluje v vsem izjemno kompetentno, kakovostno koherentno in komponistično ter produkcijsko izredno dovršeno. Kandidati za vlogo evrovizijskega favorita se prav tako kar tepejo med seboj na tem albumu. Divinyls, Transmissions, ali naslovna skladba albuma, ki je zanimiv križanček med ELO in Foreigner. Taurus ubira trike, kot jih ubirajo NFO rojaki Houston ali Work Of Art. Albumska gneča radijskih hitov (zlatih časov AOR glasbe) je znova zares velika, kot je izjemna bombastična grabežljivost, ki jo znova razvijajo The Night Flight Orchestra tudi z “Aeromantic”. Ne čudi, da sta bila oba predhodna NFO albuma nominirana za švedsko »Grammy« nagrado v kategoriji rock/metal album leta. »Aeromantic« ima znova vse tovrstne pred-dispozicije. In pravijo, da gre v tretje rado. Feni skupine imajo ta album že pri sebi.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Servants Of The Air
2. Divinyls
3. If Tonight Is Our Only Chance
4. This Boy’s Last Summer
5. Curves
6. Transmissions
7. Aeromantic
8. Golden Swansdown
9. Taurus
10. Carmencita Seven
11. Sister Mercurial
12. Dead Of Winter
Zasedba:
Björn Strid – vokal
David Andersson – kitara
Sharlee D’Angelo – bas kitara
Richard Larsson – klaviature
Sebastian Forslund – kitara, tolkala, FX
Jonas Källsbäck – bobni
Anna-Mia Bonde- spremljevalni vokal
Anna Brygård – spremljevalni vokal
