Datum izida: 01.07.1991
Založba: Threshold
Produkcija: Tony Visconti, Christopher Neil, Alan Tarney
Dolžina: 53:02
Zvrst: progressive rock/pop rock
Ocena: 5.5/10
S »Keys of the Kingdom« se je progresivnorockovskim legendam The Moody Blues, ki so v osemdesetih mutirali v poprockovske ljubljence t.i. MTV generacije, prvič v dolgi in bogati karieri v komercialnem smislu pošteno zalomilo, saj niso uspeli ustvariti niti enega velikega hita. Za tovrsten naslov je bila predvidena otvoritvena »Keys of the Kingdom« skladba »Say It with Love« s pevcem in kitaristom Justinom Haywardom na glavnem vokalu, ki pa se je v komercialnem oziru odrezala daleč pod pričakovanj. V glasbenem oziru so se Moodyi začeli počasi in zadržano vračati v bolj rockerske vode, čeprav je večino bobnov v domeni Graemea Edgea še vedno nadomeščala ritem mašina, značilna za osemdeseta leta.
Pozitivni premik je predstavljala vrnitev flavte Raya Thomasa, kateri je bil na predhodnem dosežku »Sur la Mer« (1988) popolnoma odsoten, čeprav je bil še vedno uradni član skupine. Thomas se je kot glavni pevec in flavtist izkazal na skladbi »Celtic Sonant«, enemu izmed boljših trenutkov tega sicer sila povprečnega albuma, ki je bil daleč, daleč od tega kar so Moodyi ustvarili v svojih najboljših časih, medtem ko je bil še vedno bližje pop rocku kot progresivnemu rocku.
Slaba poteza je bila gotovo odpustitev dolgoletnega klaviaturista Patricka Moraza (ex-Yes) s katerim so se kasneje celo tožarili in ga odstranili iz vseh skupnih fotografij na kasnejših ponovnih izdajah starih The Moody Blues albumov. Moraz je kot zunanji sodelavec igral samo na treh »Keys of the Kingdom« skladbah, preostale klaviature in orkestralne aranžmaje so odigrali različni priložnostni glasbeniki. Moodyi po Morazovem odhodu niso nikoli več imeli uradnega klaviaturista, temveč so najemali samo še priložnostne klaviaturiste, kar se je kasneje izkazalo za eno izmed večjih pomanjkljivosti njihovega novega zvoka.
O vsebini preostalih, po strukturi med seboj večinoma podobnih, del na »Keys of the Kingdom« ni veliko za povedati, saj na njih prevladuje aranžersko večinoma precej preprosti melodični rock z občasnim simfoničnim zaledjem ter sintetičnimi ritmi, medtem ko se na glavnih vokalih na posameznih delih tradicionalno izmenjujeta oba vodilna glasova, se pravi Hayward ter pevec/basist John Lodge. Slednji je večinoma aktiven na vsebinsko praznih, ljubezenskih AOR baladah kot sta »Lean On Me (Tonight)« ter »Shadows on the Wall«. Obenem prevladujejo počasni ritmi kot denimo na uspavanki »Is This Heaven«. Občasno se najdejo tudi kakšne tragikomične anomalije kot je denimo disko/pop rock hibrid »Say What You Mean (Parts I&II)«, ki je tako anahronističen dosežek, da izpade celo zabavno.
»Keys of the Kingdom« spada med tiste ‘pozne’ The Moody Blues albume, ki so skoraj popolnoma nezanimivi za ljubitelje progresivnega rocka in vsebujejo le redke trenutke, ko zasije stara ambientalna magija, značilna za nekoč eno izmed najbolj inovativnih rock skupin. Vsesplošno povprečnost in anemičnost »Keys of the Kingdom« ni rešila niti dobra koprodukcija slovitega Tonya Viscontija, ki je še zadnjič sodeloval z legendarno angleško skupino, kateri je začelo kronično primanjkovati osvežilnih idej. Žal se stvari v devetdesetih, kar se tiče studijskih dosežkov, za Moodye niso izboljšale, saj je bil »Strange Times« (1999) še bolj dolgočasen dosežek od »Keys of the Kingdom«.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Say It With Love (3:55)
2. Bless The Wings (That Bring You Back) (5:10)
3. Is This Heaven? (4:04)
4. Say What You Mean Pt. 1 & 2 (5:37)
5. Lean On Me (Tonight) (4:56)
6. 5. Hope And Pray (5:03)
7. 6. Shadows On The Wall (5:06)
8. 7. Once Is Enough (4:02)
9. 8. Celtic Sonet (5:00)
10. 9. Magic (5:12)
11. Never Blame The Rainbows For The Rain (4:57)
The Moody Blues:
Justin Hayward – vpkal, kitara
John Lodge – vokal, bas kitara
Ray Thomas – vokal, flavta
Graeme Edge – bobni, tolkala
Gostujoči glasbeniki:
Patrick Moraz – klaviature na “Say What You Mean”, “Celtic Sonant” in “Magic”
Bias Boshell – klaviature, ritem mašina
Paul Bliss – klaviature, ritem mašina
Nigel Hitchcock – alt saksofon
Jamie Talbot – tenor saksofon
Pete Beachill – trombon
Guy Barker – trobenta
Andy Duncan – bobni na “Is This Heaven?” in “Magic”
