Založba: Mercury Records
Datum izida: 23. 6. 2009
Produkcija: Omar Rodríguez-López
Dolžina albuma: 50.03 min
Zvrst: Progressive Rock/Experimental Rock
Ocena: 8.5/10
Kitarist Omar Gabriel Lopez in pevec Cedric Bixler-Zavala, vodilna glasbenika ameriških modernih progresivcev The Mars Volta, sta pred izidom »Octahedron« napol v šali, napol zares, večkrat napovedala, da je napočil čas, da tudi ta eksperimentalna in pogostokrat konceptualno usmerjena skupina, ki je nastala iz alternativcev At the Drive In, ustvari svoj ‘pop album’. »Octahedron«, njihov peti studijski dosežek je bil od vseh dosedanjih The Mars Volta albumov nedvomno najbolj dostopen širšim množicam, saj je vseboval veliko akustičnih in melanholičnih trenutkov, a po drugi strani še zdaleč ni predstavljal nenadne ‘komercialne razprodaje’, saj je bil še vedno trdno zasidran v progresivnem rocku ter je vseboval številne eksperimentalne trenutke z razlomljenimi ritmi, nenadnimi časovnimi prehodi in prepoznavnimi napadi distorziranega besnenja, pospremljenega s Cedricovim prepoznavnim, frenetičnim petjem.
V primerjavi z navitim in udarno usmerjenim predhodnikom »The Bedlam in Goliath« (2008) je bil »Octahedron« za običajne The Mars Volta razmere skorajda spokojen in meditativen album. Obenem je bil to njihovi zadnji album z Red Hot Chili Peppers kitaristom Johnom Frusciantejem in bobnarjem Thomasom Pridgenom ter prvi brez klaviaturista Isaiha »Ikeya« Owensa. Večino klaviatur na albumu je odigral Marcel Rodriguez-Lopez, Omarjev mlajši brat. »Octahdedron« se je popolnoma izognil konceptu in vsaka skladba je glede besedila poglavje zase. Večina besedil govori o izginotjih in ugrabitvah ljudi, nekatera izmed njih pa so tudi družbenokritična in letijo predvsem na ameriško družbo, kar se od rockovskih glasbenikov z latinskim koreninami skorajda že pričakuje.
Nostalgični uvod »Since We’ve Been Wrong«, ki se odpre kot spokojna balada, je naphan z izobiljem akustičnih aranžmajev, medtem ko Cedric demonstrira eno izmed svojih najbolj spokojnih ter subtilnih pevskih predstav v dotedanji The Mars Volta povesti. Vse skupaj je pospremljeno z lepim refrenom in milozvočnimi kitarskimi harmonijami, ki pa vsebujejo nezgrešljivi, specifični Lopezov kitarski zvok. Približno na sredini nastopi prehod v simfonično usmerjeno sekcijo kjer za veličastno vzdušje poskrbi predvsem melotron.
»Teflon« je bolj ‘tradicionalna’, eksperimentalno usmerjena The Mars Volta stvaritev pod zaznavnim vplivom King Crimson, s kompleksnimi kitarskimi pasažami, razlomljenimi ritmi, nepričakovanimi časovnimi prehodi in družbenokritičnim besedilom o tem kaj bi se lahko zgodilo z ameriško družbo, če bi na ameriških predsedniških volitvah leta 2008 zmagali republikanci na čelu s pokojnim predsedniškim kandidatom Johnom McCainom, ki v primerjavi z nekaterimi njegovimi nasledniki zdaj velja celo za ‘zmernega’ in ‘umirjenega’. Cedric se je sicer v preteklosti večinoma izogibal tako očitnim političnim temam.
»Halo of Nembutals«, kljub na splošno poudarjeni eksperimentalni naravi in vsebnosti kompleksnih ritmičnih sekcij, vsebuje melodičen refren in kot celota izpade precej zanimivo. »With Twilight As My Guide«, ki ne skriva določenih Pink Floyd vplivov, je nežna, akustično usmerjena balada s Cedricovo izrazito melanholično pevsko predstavo, melotronskimi zavesami, melanholičnimi kitarskimi pasažami ter nekoliko psihedeličnim zaključkom.
Udarni »Cotopaxi« je eno izmed redkih del na »Octahedron«, ki vsebuje pričakovano The Mars Volta kaotičnost, nepredvidljivost, razgretost in navitost, saj se Cedric nenadoma prelevi nazaj v svojo frenetično vokalno podobo, medtem ko ritem dvojec Alderete/Pridgen, pod narekom Lopezovih kitarskih vragolij, dobi veliko prostora za organiziranje premetenih časovnih prehodov. Tudi z mračnim ambientom okronani in hiperaktivni »Desperate Graves« nadaljuje v podobnem, kaotičnem in eksperimentalnem slogu s katerim so The Mars Volta zasloveli na svojih prejšnjih albumih, s tem, da tokrat ne manjka zaključni, izrazito subtilni aranžma na akustični kitari.
Melanholična balada »Copernicus« s pomočjo akustičnih aranžmajev in nežnega pevskega pristopa zopet premakne vzdušje albuma v umirjene, eterične vode. Inteligenten vnos elektronskih vzorcev ji pridoda rahel psihedelični pečat in delno upraviči njeno razvlečenost. Zaključni podvig z naslovom »Luciforms« je eksperimentalni vrhunec »Octahedron«. V začetnem delu je popolnoma psihedelično usmerjen dokler ne nastopi kaotična ritmična sekcija s frenetičnim kitarskim zvokom, ki bila verjetno všeč tudi King Crimson poglavarju Robertu Frippu.
The Mars Volta so z »Octahedron«, ki je njihov do zdaj najbolj dostopen, a še vedno na široko eksperimentalen album, potegnili za ‘ročno zavoro’ in ustvarili album katerega je v užitek poslušati od začetka do konca tudi, ko posameznik ni razpoložen za nekatere njihove bolj udarno, avantgardno in kaotično usmerjene podvige. Z »Octahedron« so dokazali, da še zdaleč niso takšni neukročeni ‘divjaki’, ki jim je najbolj važno ustvarjanje čim več hrupa, za kakršne so veljali med določeno ‘puritansko’ glasbeno srenjo. Pogumna odločitev, da The Mars Volta na »Octahedron« poskusijo ustvariti nekaj drugačnega od tega kar so privrženci od njih do tedaj pričakovali se je več kot izplačala in album kot celota sodi med njihove do zdaj najbolj zanimive dosežke.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Since We’ve Been Wrong (7:20)
2. Teflon (5:04)
3. Halo of Nembutals (5:30)
4. With Twilight as My Guide (7:52)
5. Cotopaxi (3:38)
6. Desperate Graves (4:56)
7. Copernicus (7:22)
8. Luciforms (8:21)
Zasedba:
Cedric Bixler-Zavala – vokal
Omar Rodriguez-Lopez – kitara, sintetizator, programiranje bobnov na skladbi št. 7, aranžmaji
John Frusciante – kitara
Marcel Rodriguez-Lopez – klaviature, sintetizator, Mellotron, tolkala
Isaiah “Ikey” Owens / klaviature (citiran, vendar ne igra na albumu)
Juan Alderete – bas kitara
Thomas Pridgen – bobni
Sodelujoči glasbenik:
Mark Aanderud – klavir
