Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 9. 4. 2021
Produkcija: George Lynch & Jeff Pilson
Dolžina albuma: 55.08 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.5/10
The End Machine je še ena hard rock formacija za katero stojijo naročniki iz založbe Frontiers Music Srl. Če se je prvenec kvarteta iz leta 2018 našemu uredništvu nekako še uspel izmuzniti, saj je vsem projektom v katere je hkrati vpet kitarist George Lynch skoraj nemogoče slediti, je »Phase 2« oziroma drugi The End Machine album, ki ne more ostati več spregledan. Opravičila preprosto ne bi bilo mogoče najti.
Prvenec je posnela pravzaprav ekipa glasbenikov, ki je svoje čase sestavljala tri četrtine klasične Dokken postave. Ob Lynchu še basist Jeff Pilson (Foreigner) in bobnar Mick Brown. No, za delo na novem albumu, pa slednji ni več izkazoval zanimanja. V uradnih izjavah naj bi se celo glasbeno upokojil. Pa vendar. Reč ni tako alarmantna, saj je njegovo mesto zasedel kar brat Steve, ki je tako v celoti odbobnal material na »Phase2«. Od vsega začetka je bila osnovna ideja oziroma želja založbe ta, da se trije deli klasične Dokken postave povežejo z ubijalskim vokalistom. Vokalom, ki poslušalca dobesedno zruši z nog. Tega so našli v Robertu Masonu (Warrant, Lynch Mob). In izbira je bila več, kot na mestu. Vsekakor je bil osnovni inspirativ založbe, da vsa reč spominja na Dokken. Vsaj malo.
The End Machine potrjujejo tudi z drugim albumom, da je komponistična naveza med Jeffom Pilsonom in Georgeom Lynchom naravnost sanjska. Še več. Album deluje glede na prvenec celo bolj suvereno, angažirano, sproščeno in zato v dometu pečatnosti, grabežljivosti, dopadljivosti, The End Machine z njim še prej prepričajo. Kot, da je bil prvenec le ogrevanje. Ob ekspresiji kitarskega lika kot je George Lynch, se vselej pričakuje zelo poseben hard rock album, ki pa v letu 2021 niti ne preseneča, saj je značaj tega glasbenika v dolgoživi karieri doživel toliko manifestov, da je v naprej mogoče napovedati, kaj približno bo dostavil tudi z novotarijami. Ljubitelji Dokken in Lynch Mob bodo album »Phase2« vzeli takoj za svojega. Torej? The End Machine niso noben »pobeg« v sfere jama in eksperimentiranja, pač pa dejstvo izvrstne bluey hard rock formacije, ki dostavlja neverjetno poslušljiv in grabežljiv material, organsko živo in mastno produkcijo, ponotranjen groove, ki ga kontrastno sijejo zvočni elementi glasbene sestavljanke in nad vsem neverjetno spretno dozo komponiranja, v katerem se vsi štirje gradniki ne le izvrstno medsebojno kemično zaznavajo in dopolnjujejo, pač pa obenem odpirajo drug drugemu ogromno bero prostora, da njihovi talenti sijejo z vso intenziteto. Robert Mason je izjemen vokalist. Teatralen, tudi gizdav in pobalinski. Strasti in emocij ne primanjkuje na slehernem koraku albuma in osupljivo je njegovo čutno kameleonstvo, kar prikaže in kot na dlani potrdi fantastična balada Scars.
Album je z enajstimi komadi dolg kar 55 minut in kakšna skladba, bi lahko bila privarčevana za tretje nadaljevanje. Vprašanje pa je kaj je zapisano v pogodbi med Frontiers Music Srl in fanti in v katere projekte bo usmerjen denar založbe v prihodnjih letih. Dejstvo je neizpodbitno. Lynch in Pilson sta enkrat več dokazala, da sta sanjski komponistični tim. Lyncheva neverjetna idejna prožnost je osupljiva. Glasbenik je namreč podpisan na več albumov letno. »Phase2« je album, kjer je Lyncheva kitarska briljanca znova nedotakljiva in sije z vso intenziteto. Kitarist je preprosto v vsakem trenutku na pravem mestu. V idejni prožnosti in slikovitosti, kot tudi s svojo čutno pretanjenostjo, v kateri je barvitost tonov kitarske ekspresije skorajda brezkončna. Ta prožnost mu omogoča prvovrstno slalomiranje med izjemno muzikalno privlačnostjo, bluesy groove dotikom in vrhunsko virtuozno zbadljivostjo. Komadi so nastali hitro, a izžarevajo izjemno izbrušenost in dovršenost. To so izkušnje in kilometrina. Gradniki zvočne slike dihajo z vso organsko živostjo. Kontrasti so fascinantni in tudi Steve Brown je potrdil, da je več kot dostojna zamenjava za svojega brata. Še več. Ritmika ob Pilsonovem pulzivno trgajočem basu, diha s še večjo svežino in energetskim zaletom.
Ta album morajo ljubitelji Dokken in Lynch Mob preprosto imeti. Kljub krepostni dolžini albuma, komadi poslušalcu nikakor ne kratijo časa. Niti za hip ne. Idejna raznolikost, ekspresivna razgibanost in eksplozivna eksekucija vseh štirih gradnikov je neomadeževana in album teče gladko, fluidno ter postreže z izjemno dinamično dopadljivostjo. »Groove kinetika« je materializirana pravzaprav v enakovrednem iztržku, kot muzikalna grabežljivost pretanjeno skovanih refrenskih napevov, kar je poseben čar albumov na katerih se pojavlja George Lynch in tudi »Phase2« ni v tem nič drugačen. Čudovit izdelek.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. The Rising
02. Blood And Money
03. We Walk Alone
04. Dark Divide
05. Crack The Sky
06. Prison Or Paradise
07. Plastic Heroes
08. Scars
09. Shine Your Light
10. Devil’s Playground
11. Born Of Fire
12. Destiny
Zasedba:
Robert Mason – vokal, spremljevalni vokal
George Lynch – kitara
Jeff Pilson – bas kitara, klaviature, spremljevalni vokal
Steve Brown – bobni spremljevalni vokal
