Založba: SPV/Steamhammer Records
Datum izida: 30. 9. 2022
Produkcija: Ben Groose
Dolžina albuma: 36.58 min.
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 8.5/10
Neverjetno je s kakšnim zaletom okužujejo The Dead Daisies planet s prvovrstno hard rock vsebino klasične zasnove – oprto na pridobitvah šole rocka sedemdesetih, za katero bi rekel, da je danes arhaična in jo oživlja le še samoiniciativno vrtenje pionirskih klasik rocka posnetih in izdanih v sedemdesetih letih. Relativno kratkoživa zasedba torej, za katero pa je značilna intenzivna rotacija zvezdnikov rock in metal scene, kar pa opravičuje odličen opus doslej izdanih studijskih albumov.
Nov prelomni trenutek je skupina dočakala ob priključitvi Glenna Hughesa na mesto hkratnega vokalista in basista skupine. Potem je leta 2021 izšel album »Holy Ground« (RockLine recenzija). Delo, ki ga spremlja izrazit avtorsko izvedbeni vložek znamenitega glasa in stasa rocka v vseh njegovih vokalnih varietetah. Hughes je eden in edini. Kamorkoli prispe sledi razgradnja obstoječega in nadgradnja vsega kar sledi. Skozi to fazo so šli svoje čase Trapeze, pa Deep Purple, celo Black Sabbath, ubežati pa temu ne morejo torej niti The Dead Daisies. Izvrstni »Holy Ground« je tako izrazito svoja štorija. Dobro leto in pol je minilo od njegove izdaje, že je tu njegov naslednik »Radiance«. The Dead Daisies so vsaj na njem zdržali v nespremenjeni postavi. Je to res? Ni res. Bobnarja Deena Castronova – ta se je vrnil k Journey, je med izidoma obeh albumov zamenjal Aldrichev malodane družinski prijatelj, njegov nekdanji Whitesnake pajdaš, sicer vsestranski bobnarski velemojster Brian Tichy (mdr. tudi Billy Idol, Foreigner). Stalnica pa ostaja vodja skupine, njen tihi starešina, oče, mama, boter in poveljnik, to je ritem kitarist David Lowy – sicer človek, ki s svojimi financami vzdržuje The Dead Daisies pri teh silnih aktivnostih (mdr. je bend že v sklopu letošnje poletne evropske turneje ‘na debelo’ predstavljal dva nova singla, kjer je odpiral koncertne večere pred Judas Priest – mdr. 12. 7. 2022 tudi v Ljubljani).
»Radiance« je v primerjavi s predhodnikom »Holy Ground«, nekoliko skleščen v smislu, da nagovarja s še večjo rockovsko neposrednostjo. V dolžino meri manj kot 37. minut kar je več kot odlično. Material, ki je našel pot nanj, torej preverjeno vžiga. Od točke do točke. Od minute v minuto. Vse od začetnega lomastenja v uvodni bombastiki fraziranja skozi pečatno Face Your Fear, pa do njegovega izteka skozi mistično in melanholično Roll On, v kateri so si The Dead Daisies drznili uporabiti zaveso sintetizatorjev.
V primerjavi s »Holy Ground« deluje »Radiance« bolj muzikalno. To se odraža zlasti v spevnih in pečatnih refrenih, ki grabijo še intenzivneje, kot trenutki sicer odličnega predhodnika Holy Ground. The Dead Daisies prihajajo k bistvu skladb še hitreje, kot na predhodnem albumu. Pravzaprav takoj. Pri tem učinkuje spevnost refrenskih napevov, ki vzdržujejo grabežljivo privlačnost, toliko intenzivneje (Face Your Fear, Born To Fly, Corageous, …). Od tod tak obči občutek, ko tehtaš med albumoma.
Aldricheve solaže ohranjajo primat izredne kombinatorike tehnično izpiljenega vrvohodstva in klasične šole pionirskih vplivov Jimmyja Pagea, Richie Blackmorea in Tony Iommija. Skalovitega polaganja masivnih kitarskih fraz preko katerih tuli z vso silovitostjo znova enkratni in neulovljivi sedemdeset plus letni Glenn Hughes, je tudi na novem albumu v polnokrvnem izobilju. Intenzivni uvodni del albuma z otvoritveno Face Your Fear ter Hypnotize Yourself, dodatno intenzivira tretja točka albuma, to je izdatno srborita in ošiljena Shine On – sicer ena najbolj ostrih in naježenih »Radiance« točk. Glenn Hughes je v ekspresiji mestoma tako izrazit, silovit, neusahljiv, recimo kar nezaustavljiv, da deluje novi The Dead Daisies album na trenutke, kot njegov samostojni album. Tak moment gotovo pričara naslovna skladba albuma. Glenn točke, kot je kotaleči, malodane Sabbathovski rif Aldricha znotraj naslovne skladbe ali še posebej Cascade, spretno izkorišča za vpletanje svojih briljantih vokalnih soul improvizacij. Niste presenečeni, mar ne? Skladba Not Human, ki je v celoti avtorsko delo Glenna Hughesa, preseneča po trgajoče izstopajočih zavojih Hughesovega basiranja. Ob novih Glennovih ‘vokalnih radostih’, prevzemajo ti ‘stasito odebeljeni’ zavoji bas linij malodane vso pozornost znotraj skladbe, ki pridobiva na funky podtonu. Glenn, ne glede na vse videno in preživeto ter svoja leta, ohranja tudi na albumu »Radiance« zagon, žar in strastnost, na meji fanatizma.
Novo najdena kemija kvarteta, sicer uspešno vzpostavljena na »Holy Ground«, se zmagovito prenaša torej na »Radiance«. Naveza Aldrichevih fraz ter čudovite vokalne ekspresije enega in edinega – vokalne ekselence Glenna Hughesa, je torej sanjska kombinacija, granatiranje oziroma rešetanje topovskih udarcev s strani Tichyja, pa ob debelo bolščavem basiranju Glenna Hughesa, prinaša intenziven kontrast znotraj kompozicij, ter jim daje globino, prostornino in zvočno širino.
Tako preprosto deluje vse skupaj v režiji The Dead Daisies. A je treba imeti na umu, da se glasbeniki tipa Hughes, Aldrich in Tichy rojevajo enkrat na deset let. Ko je zvezdna konštalacija na nebu prava in se zgodi, da se takšni glasbeniki povežejo v enovito glasbeno telo, se rojeva svojevrstna magija energetskega in idejnega unikuma. Album »Radiance«, ki s svojim prvinskim hard rock formatom, dostavlja novo zgodbo brezhibnega in brezgrajnega struženja, hrumenja in grmenja, ob katerem se prosto ježi dlaka, je delo glasbenikov izjemnih talentov, izkušenj in kilometrine, ki pa jih poganja elementarna gorečnost uživanja v igranju in ustvarjanju. Na koncertih in v studiu. Manifest kot solza čiste rockovske iskrenosti. Globje in više od tega, ne gre seči.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Face Your Fear
2. Hypnotize Yourself
3. Shine On
4. Radiance
5. Born To Fly
6. Kiss The Sun
7. Courageous
8. Cascade
9. Not Human
10. Roll On
Zasedba:
Glen Hughes – vokal, bas kitara
Doug Aldrich – kitara
David Lowy – kitara
Brian Tichy – bobni
