The Dead Daisies, Jelusick in Spike (The Quireboys) – osupljivi tornado, ki je stresel decembrsko Ljubljano (2023)

Poba Nazadnje spremenjeno Dec 9, 2023

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2023

Nastopajoči: Spike of Quireboys / Jelusick / The Dead Daisies
Datum: četrtek, 7. 12. 2023
Lokacija: Ljubljana / Cvetličarna / Slovenija

Pridejo tisti koncerti. V Slovenijo. V glasbenem kontekstu katerih izvirajo primarno tudi korenine entuziazma tiste peščice ljubiteljev glasbe, ki je zasnovala RockLine. A to je zgodba za kdaj drugič. Niso torej Whitesnake (avtomatično z njimi so tu Deep Purple, Rainbow in DIO), Black Sabbath, Guns N’ Roses, Mötley Crüe, Bon Jovi, AC/DC, Led Zeppelin, Thin Lizzy ali Judas Priest. So pa The Dead Daisies. In ti so v današnjem času vrste fenomen. Po stažu relativno nova hard rock skupina, a skupina izkušenih mačkov, ki se gibljejo naglo proti šestdesetim in ki so prevalili v karieri ogromno kilometrino. Skupina, ki je v letošnjem letu zabeležila šele prvo desetletko delovanja, a se je v teh desetih letih za taisto skupino zgodilo ogromno stvari.

Kako lahko obstaneš in postaneš prepoznaven v žanru, ki je danes arhaičen, pri čemer nisi ravno mlad, dvajsetletni žrebec, kot bi to veljajo za skupino tipa Greta Van Fleet? Ko pričneš malo raziskovati, ugotoviš da je šef skupine The Dead Daisies David Lowy finančno zelo dobro stoječ avstralski državljan. Ob tem da je idejni pobudnik skupine, njen svetli vizionar in pogonski motor – zlasti v finančnem oziru, je možakar seveda tudi kitarist skupine in njen menedžer. Ker je njegova družina bogata, si lahko Lowy privošči najboljše glasbenike in uresniči tudi svoje glasbene sanje. In tu so tako The Dead Daisies. Če gremo še malo dlje lahko sklenemo, da se pripeti sem in tja tudi tista, tako imenovana ‘misija nemogoče’, ko kapital najde pravo mesto.

The Dead Daisies so v letošnjem letu in ob 10. obletnici delovanja izdali sredi avgusta svojo prvo ‘best of’ kompilacijo največjih zadetkov kariere. Skupina je obenem doživela transformacijo. Iz nje je izstopil Glenn Hughes (da prav berete – prejebeni Hughes, Lowy pač lahko kupi najboljše). Legendo rocka, ki je v eni osebi vokalist in basist, pa sta nadomestila povratnik in nekdanji Mötley Crüe član – vokalist John Corabi ter basist Michael Devin, ki je znan predvsem po sodelovanju z Whitesnake. Devin? Steamroller? Kratkoživa zasedba posvetitve rock ikonam? Se kdo tega spomni? Bobnar Brian Tichy in kitarist Doug Aldrich, preostala The Dead Daisies člana torej, v navezi z Devinom? Ne le Steamroller, pač pa nosi jedro prenovljenih The Dead Daisies skoraj več Whitesnake DNA po letu 2013, kot aktualna postava Whitesnake (pri čemer pa kot kaže so Whitesnake žal sklenili pot). Kakorkoli, imena ki ste jih ob branju tega eseja zbrali v kvintetu The Dead Daisies postave za leto 2023, ostaja ubijalska. Zakaj? Ker lahko. Preprosto. Lowy lahko.

Slovenija premore rock, premore roll. To je dejstvo. In obisk Cvetličarne tega večera je to obilno potrdil. Znova so bili vsi tu. Od Prekmurja, Štajerske, do Primorske, Gorenjske, Dolenjske ter ‘ljubljanske srajce’. Vsak, ki da vsaj malo na rock in roll. Vsi. Vsi so znova prilezli iz svojih kleti in v hipu je bilo jasno, da bo to noro dober večer enkratne in neponovljive rock’n’roll energije. Seveda so nam priskočili na pomoč hrvaški ljubitelji trdozvočnih glasbenih struktur, pa tudi kak izgubljeni italijanski Furlan, ter tudi kak koroški Avstrijec, ki se odpravi lažje na koncert do Ljubljane, kot do Dunaja.

Vse je šlo po planu. Kako minuto preko sedme zvečer se je povzpel na oder Spike. Sam, brez Quireboys. Da. Legenda. Prejebeni vokal The Quireboys. Sam. Z akustično kitaro. Ni sam. S seboj je prinesel na oder orjaško karizmo in izvedbeni naboj! Publika je prihajala na prizorišče, Spike pa je že uvodoma dal vedeti, da je pravzaprav tega večera na sceni največji zabavljač. izvajal je večinoma material zasedbe The Quireboys. Vokal, kitara in v premorih obilo zabavnega pripovedništva, ki se lahko porodi le na umu Britanca. Črni humor in zbadanje, podžiganje publike. Vseskozi. Tudi s pivom v roki. Starega kozla namreč še naprej zanimajo dobre punce, dobra pijača in rezultati Premier Lige. Dlake ne bo menjal. Nikoli. Bistvo vsega je to, da Spike ni zafušal. Pri njemu deluje alkohol ravno obratno, če smem biti malo sarkastičen. V kolikor ga ne bi pil, bi verjetno kiksal. Jasno je bilo, da ostaja tudi v letu 2023 orjaški podpornik in ljubitelj pijač s prebitkom alkohola, kar je zanj od nekdaj zaščitna znamka, a pod črto. Mož ni zafrknil ničesar. Izvedel, odigral, odpel je vse odlično. Brez kiksov. Uglasitev kitare je bila brezhibna (Tomaž Domicelj uči se, op. p.). Vokalna karizma izvedbene širine ostaja grabežljiva in možakar s svojim humorjem vred, skrajno nalezljiv. Potem se zgodi: “She’s my ex-wife!”, pokaže Spike s prstom na dekle, ki mu je bila očitno všeč v publiki in se loti The Quireboys klasike I Don’t Love You Anymore. Tekel je tudi viski v potokih odkar ga je pustila (Raining Whiskey), mož pa je zasolil koncert celo z integracijo The Animals klasike House Of the Raising Sun. Bila je tudi There She Goes Again. Malo ljudi se je zganilo ob njeni izvedbi. V Britaniji, bi v takšnem primeru pel cel klub s Spikeom. Pri nas pa? Niti ni pomembno. Kakorkoli, publika je uživala, zabaval pa se je tudi Spike in publiki vseskozi nazdravljal s pivom. Dajte možakarju pivo torej! Neverjeten je Spike. Vokal oster kot britev, opasan z golo akustiko. Čustva oživijo. Grabijo. Mož ostaja mit, legenda. Odlična uvodna pustolovščina torej.

Jelusick so vskočili na koncert v Ljubljano, kot vrsta absolutne ekskluzive. Konec septembra je izjemni Dino z ekipo izdal prvenec “Follow The Blind Man”, ki je po svetu požel kup hvalnic in superlativov. Odličen album – RockLine recenzija se nahaja TUKAJ. V 50 minutah, ki jih je imel Dino s svojim kvartetom na razpolago, je skupina smotrno izkoristila minutažo za predstavitev vrhuncev studijskega prvenca. Da ne bo pomote. Ne le, da je Dino razširil svoje dobro ime zlasti potem, ko se je priključil k Whitesnake (v zadnjih žarkih delovanja skupine), pač pa je s svojim prihodom v prvi vrsti presunil z glasbeno izpopolnjenostjo. Multi-facetno orientiranostjo. Vokal je izjemen. Je v prvi ligi svoje generacije in prekleto dobra kombinacija Coverdalea, Russella Allena (Symphony X) in Jelusick funkcionirajo v svoji distorzirani nevihti občasno progresivnometalsko. Ne čudi. Saj spremljajo Dina v ekipi vrhunski hrvaški glasbeniki: Ivan Keller (kitara), Luka Brodarić (bas kitara) in Mario Lepoglavec (bobni).

V začetku nastopa, se je skupina otepala z zvočnimi težavami. Dino se ni slišal, zato je deloval nekoliko zbegano, vendar je bil zvok pri mešalni mizi v vsem dostojen. Zelo dober. Koncert si moral torej poslušati tako, da si ga spremljal v oddaljenosti več metrov od odra. Na sredini. Bend je popestril repertoar z integracijo adaptacije Roxette hita The Look, obenem pa Dino ni pozabil na svojo prejšnjo skupino Animal Drive, ko se je bend lotil skladbe Fade Away.

Treba je imeti na umu, da je bend komaj na začetku, pa imajo fantje že kar nekaj konkretnih izkušenj za seboj. Igrajo odlično. Na trenutke je jasno, da je mogoče nekatere stvari na odru še popraviti, da deluje vsa izvedba lahko še bolj suvereno in neprebojno, a skupina je že sedaj v neverjetno vehementnem preboju, da doseže najvišji nivo perfekcije. Mladi in prodorni. Na njih stoji svet metala. Dino je osupnil s svojo vokalno predstavo, kar je šlo pričakovati. Osupnili so Jelusick! Kot ekipa. Igrali so izjemno, pa četudi so v začetnem delu lovili ‘momentum’ saj jih je zafrkaval zvok.

V tem času se je Cvetličarna konkretno zapolnila. Veliko publike je prišlo na ta koncert z dodatno vnemo, prav zavoljo dejstva, da je za ta koncert organizator povabil Jelusick, da vskoči v vlogo ekskluzivnega ogrevanja pred The Dead Daisies. Ob tem kar ponuja izvrstni album “Follow The Blind Man” je to samoumevno. Pred Jelusick je svetla prihodnost. Upajmo, da gre kvartet na polno dalje. Da posname v tej postavi še veliko albumov in da osreči na koncertih še veliko privržencev v vseh letih, ki sledijo. Za vse, ki tole nemara berete, pa namig. Pred Silvestrovanjem si lahko popestrite večere tudi tako, da 29. 12. 2023 obiščete Portorož, kjer nastopijo Jelusick!

The Dead Daisies! V enem letu do konkretne prevetritve! Lani sredi julija še z Judas Priest 12. 7. 2022 v Areni Stožice (kot kvartet), 3. 7. 2022 na samostojnem špilu v Trstu (celo samo kot trio), sedaj pa so se stvari postavile v ustaljen okvir kvinteta. Tu sta torej tudi Corabi in Devin! bili so časi, ko je Devin igral pri Whitesnake, Tichy in Aldrich pa že pri The Dead Daisies. Sedaj so znova vsi skupaj.

Ko pridejo The Dead Daisies v mesto veš, da boš dobil perfekten rock’n’roll žur, ki te bo zadel naravnost v čelo blesavo. Ti fantje niso le preklemani glasbeni talenti, so tudi neverjetni nastopači, ki priigrajo publiki vselej perfektno žurko, perfekten odklop. Vedo kaj je to teater. Znajo vzdigniti kvišku. Publiko (in še kaj). Rutina, znanje, izkušnje. Vse v enem. To je njihov kruh. Obvladajo ga do potankosti.

Corabi je vodja od hudiča. Skuštrani pedenj mož poln bižuterije, koketnih gibov ki dvigujejo ljudi, v rokah pa po trije ‘shaker-ji’ hkrati. Zaletel se je vehementno. Zaleteli so se vsi. Vendar brez Lowyja. Kako prosim? Na desni strani (gledano na oder), to je med Corabijem in Devinom se je nahajal s Flyin’ V Gibson kitaro sloki temnolasi mladenič, ki Lowyju ni bil niti malo podoben. Bil je Yogi Lonich, odlični ameriški kitarist hrvaških korenin, ki je zadnja leta nastanjen v Zagrebu in ki smo ga kot posebno zvezdo večera spremljali tudi 7. 10. 2023 v zagrebškem Hard Placeu, ko je nastopil v družbi Brandona Gibbsa in Joela Hoekstre. Hoekstre? Hudiča, kako je ta Whitesnake svet majhen.

Logično je bilo, da so The Dead Daisies vrnitev Corabija izkoristili tudi za prevetritev setliste. Vanjo so vrnili več komadov pre-Glenn Hughes era delovanja skupine. Predvsem so ljubitelji skupine lahko dobrohotno uživali tudi v skladbah istoimenskega studijskega prvenca Lock ‘N’ Load in Miles In Front Of Me, predvsem pa sta prednjačila v set listi albuma “Revolución” (2015) in “Make Some Noise” (2016). Neverjetno je kako je skupina zrasla. Koncerti aktualne evropske turneje so namreč nabito polni, tudi razprodani. Še leta 2016 so The Dead Daisies recimo nastopali v klubih, kot je npr. koroška Bluesiana, ki sprejme dobrih 100 ljudi. Še lani, ko so odprli v Ljubljani za Judas Priest, ni bilo občutka, da je publika posebej vzhičena, da lahko opazuje Glenna Hughesa. A to so samo občutki. Skratka, ta turneja je zelo pomembna za skupino. Začela je namreč polniti dvorane, ki sprejmejo tudi več kot 1000 ljudi. In jih tudi razprodati.

Četudi je moral Lowy nemudoma odleteti v Avstralijo zaradi obvez do svojega podjetja in zvestobe očetu Franku, je Lonich zelo dobro rešil situacijo na odru. Gre za izvrstnega kitarskega virtuoza, ki se je zelo dobro integriral v žurerski pristop The Dead Daisies koncertov, medtem ko veljajo Tichy, Devin in Aldrich za stare pajdaše, ki se poznajo od pamtiveka in med njimi ni nikakršnih skrivalnic.

Posebna atrakcija The Dead Daisies je seveda odrska pojava Douga Aldricha. Mož je tako stasit v vseh ozirih, da krade pozornost tudi Johnu Corabiju. Preprosto. Tako je. Aldrich je kitarist o kakršnem sanja mnogo kitarskih navdušencev, ki vadijo kitaro za štirimi stenami v upanju, da se mu približajo. Poseduje vse. Svoj gear, svoj zvok, svoj stil, orjaško karizmo in ker je tako preklemano zrutiniran ter namazan z vsemi žavbami, tudi neverjetno spretnost v izkoriščanju odrskega poligona za implantacijo pompa in teatra. Aldrich brez mnogo naprezanja pridobi publiko na svojo stran. Je in ostaja neverjeten magnet, pri čemer daje tudi izjemen občutek ljudskosti in dostopnosti, recimo nevzvišenosti (četudi bi lahko bil močno vzvišen). Je vladar svojega posla. Solira z osupljivo strastjo, nepopustljivostjo ter vnetljivo zavzetostjo ter žarom, ki te hipoma pridobi na svojo stran. Nikdar pa ne gre pozabiti časov, ko je prvikrat resneje opozoril nase še v času, ko je igral za Ronnie James Dia (RockLine recenzija, Graz (Orpheum Teater), Avstrija, 19. 9. 2002).

Čas in prostor sta izginila, skoraj razprodana Cvetličarna je enovito dihala z The Dead Daisies, ki so valili komad za komadom. Sledil je del, kjer je bend prilil olja na ogenj tako, da je vsak od članov ob svoji predstavitvi popeljal kvintet v izvedbo izvlečka komada skupine, ki mu še posebej veliko pomeni. Večina je norela, izbrani ‘razvajenci’, ki smo videli koncertov preveč, pa smo se takrat blago dolgočasili. Izbrane fraze rock zimzelenov Black Sabbath, Judas Priest, AC/DC, Thin Lizzy, Deep Purple, lahko na kitari odigra vsak otrok, po drugi plati pa… Hja, preigrani so bili prevečkrat, da bi človek privzdignil vsaj eno obrv. A to ni bil primarni namen skupine, pač pa ta, da dvigne publiko. Energija je obstala, ko se je bend lotil ‘izgubljene’ avtorske skladbe With You And I vzete iz albuma “Revolución” ter s tem naznanil, da bo zapeljal koncert proti velikemu finalu.

Med koncertom se dogaja kup reči, ki zabavajo. Fantje vedo kaj delajo, kako pristopati da držiš ljudi ob sebi. Aldrich si podaja trzalice s tehnikom, potem pa pristopi proti koncu do Lonicha in mu namerno hodi po ‘footswitcherju’ da mu ‘podre’ zvok. Tu je atraktivna bobnarska solaža Briana Tichyja takoj po Something I Said (tu je Corabi uporabil akustično kitaro), medtem ko je treba gostobradega Devina izpostaviti zlasti po tem, da poseduje odličen vokal, s katerim je držal ‘štango’ med koncertom Corabiju, ki je pričel proti koncu koncerta vokalno vse bolj slišno pešati.

S hudomušno adaptacijo Midnight Moses, ki pripada v izvirniku The Sensational Alex Harvey Band, se je regularni del sklenil, bend pa je obvezni dodatek odprl s svojo točko, ki se je doslej med publiko najbolj prijela in to je Long Way To Go. Bend je v nadaljevanju nemalo presenetil (no, v bistvu pa niti ne) z izvedbo Whitesnake klasike Slide It In, medtem ko je izvedba The Beatles ‘lekcije proto-metala’ v formatu Helter Skelter prinesla definitivni konec spektakla! Konkretno. Nabito z energijo. Grabežljivo, popadljivo in hudičevo prevzetno. Z eno besedo in naravnost povedano bombastično. To je in ostaja koncert skupine The Dead Daisies. Sedaj, ko polagoma ugašajo veliki pionirji rocka in rolla, kot mdr. Whitesnake, je jasno da se fokus rock’n’roll množic polagoma osredotoča na njihove DNA približke, recimo kar dediče. The Dead Daisies sodijo v to kvoto. V Ljubljani so priredili fantastičen koncert. V vseh ozirih. ne le izvedbenem, pač pa tudi zvočnem. Lahko rečemo da so ubili.

Kam bo vodila pot skupino v prihodnje seveda ni mogoče natančno napovedati, a po doživetem v Ljubljani in glede na to kako se koncerti trenutno prodajajo, zna biti, da bodo The Dead Daisies v prihodnje še bolj koncertno zaželeni in tako posledično zrasli tudi v komercialnem oziru za novo stopnico. Kvintet ostaja torej na odru peklensko nalezljiv, atraktiven in nabrit kar je torej bistveno. V prihodnjem letu torej nov album, potem pa nova turneja. Tako gre to. Tako naj ostane.

Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Jelusick setlista:
1. Intro Reign
2. Reign Of Vultures
3. The Look (orig. Roxette)
4. Healer
5. Chaos Master
6. The Bitter End
7. The Great Divide
8. Fade Away (orig. Animal Drive)
9. What I Want
10. Died
11. Fly High Again

The Dead Daisies setlista:
1. Resurrected
2. Rise Up
3. Dead And Gone
4. Make Some Noise
5. Miles In Front Of Me
6. Face I Love
7. Unspoken
8. Bustle & Flow
9. Something I Said
10. Drum Solo
11. Lock ‘N’ Load
12. Born To Fly
13. Band Introductions (snippets: Highway To Hell, Living After Midnight, Heaven And Hell, Smoke On The Water, Boys Are Back In Town)
14. With You And I
15. Fortunate Son (orig. Credendce Clearwater Revival)
16. Mexico
17. Midnight Moses (orig. The Sensational Alex Harvey Band)
—dodatek—
18. Long Way To Go
19. Slide It In (orig. Whitesnake)
20. Helter Skelter (orig. The Beatles)