The Dead Daisies (plus: Mike Tramp, Beasto Blanco)
sobota, 16. 11. 2024, od 19.45 h do 23.10 h
Dunaj (Wien) / Simm City / Avstrija
Težko se je ogniti turneji, ki združi imena The Dead Daisies, Beasto Blanco in Mike Tramp v en paket. V bistvu je greh, če se takšni turneji ogneš, ko se ta odvija v Evropi. Lani smo The Dead Daisies gledali celo v nabito polni ljubljanski Cvetličarni, predlani pa pa prav tako v Ljubljani, ko so odprli za Judas Priest. Bend, ki vselej dostavi vrhunsko rock’n’roll predstavo in popolno žurko.
Ura je petnajst do osme zvečer, Simm City na Dunaju je še precej prazen, v dvorani je komaj kakih 250 ljudi. Mike Tramp v kompaniji s kitaristom Markusom Nandom je krenil na oder, da nam v pol ure zaigra nekaj White Lion klasik, s katerimi se je zapisal nekoč davno tega med nesmrtne heroje glam metala. Tramp ni skrival dejstva, da je njegov budžet na turneji skromen. Bobni, bas kitare, klaviature in spremljevalni vokali so bili nasneti. V živo sta odvzanjali le obe kitari in seveda Trampov vokal. Tramp se je izkazal kot možakar izjemne vokalne ohranjenosti. Ostro oblečeni vokalist dobro ve kako podžgati publiko. Tega večera so znane White Lion klasike to storile kar same. V prvih vrstah je bilo nekaj res nabritih privržencev in poznavalcev skupine White Lion, ki so obvladovali do potankosti verze. Svoje je dostavil odlični Markus Nand, ki je po videzu mimobežno spomnil na Stevena Perryja (Aerosmith). Nand je v piko poštudiral solaže za katere je bil pri White Lion nekoč zadolžen nepozabni Vitto Bratta in vsa reč je, navkljub temu, da smo na odru gledali le duo, delovala zelo posrečeno. Drugih petnajst minut s tremi Pride hiti: Tell Me, When The Children Cry in Wait. Ufffff….. Kurja polt. Upajmo, da se Trump spravi na evropsko klubsko turnejo s kvartetom, kot se je to zgodilo davnega novembra 2006, ko smo ga uspeli prestreči v Miljah pri Trstu.
Beasto Blanco so relativno nova skupina, ki pa jo zastopajo izkušeni glasbeniki. Skupina vzdržuje vez z Alice Cooperjem in to zlasti zavoljo dveh članov. Prva je vokalistka Calico Cooper, ki je hčer slovitega glasbenika, drugi pa je kar njegov dolgoletni basist Chuck Garric, ki pri Beasto Blanco skrbi za vodilni vokal in igra ritem kitaro. Ni treba mnogo ugibanja, da je skupina z nastopaško grotesknimi predstavami, ki vzbujajo seveda tudi malo horror shock teatra, marsikaj prenesla v svojo usmeritev prav iz vsega po čemer je zaslovel Alice, še posebej pa je v zadnjih nekaj letih nadgradila vse skupaj. Calico je na odru prava podivjana amazonka, medtem ko Garric ne potrebuje mnogo, da ga razglasiš za drugo pošast na odru – dovolj sta njegov strašljiv nasmeh in diastema. Bend je stasito grmel v razpoložljive tričetrt ure in strogo zabaval sicer zahtevno publiko, ki pa jo je kmalu pridobil na svojo stran, da je ta konkretno sodelovala z vsako odrsko traparijo, ki sta jo ušpičila Calico in Chuck. Kvintet je obredel material svojih štirih izdanih albumov ter prilil olja na ogenj z Alice Cooperjevo Feed My Frankenstein, s katero je predstava dosegla svoj vrhunec. Splet skrajno zabavnega razvrata, nebrzdanih norčij, na meji polnokrvnega provociranja, je v vsem navdušil.
The Dead Daisies so pa so bili tega večera s strani večine obiskovalcev najtežje pričakovani izvajalec. Zanimivo je to, da se je prizorišče, ki je še ob pol deveti uri sevalo relativno skromno obiskanost, do njihovega prihoda konkretno zapolnilo. V čas ko je krenil na oder Mike Tramp je bila dvorana še več kot pol prazna. The Dead Daisies so tista skupina, ki danes hvaležno zapolnjuje vrzeli hard rocka, ki nastajajo s ‘popuščanjem’ prav tistih zasedb, ki so pustile na sceni trajno sled. Samo EMŠO letnike rojstva članov preveriš, pa postane takoj jasno od koga so se učili. A ne bi bilo nič brez srčnosti velikega entuziazma in finančnih injekcij avstralskega finančnega mogotca Davida Lowyja, lastnika letalske družbe, strastnega pilota in kar je za nas najpomembneje kitarista in šefa skupine The Dead Daisies.
Pri naših dosedanjih obiskih koncertov te skupine je zanimivo to, da se bi težko našla dva zaporedna koncerta, ki smo si ogledali The Dead Daisies, pa da bi pri tem ostala postava skupine, na obeh tih koncertih nespremenjena. Tudi tokrat je bilo tako. The Dead Daisies so obdobju menjali najprej bobnarja. Novi je Tommy Clufetos, prej je bobnal Brian Tichy. Vendar to ni vse. Skupina je bila proti svoji volji pahnjena v situacijo, ko se je morala prisilno adaptirati, da reši napovedano “Light Em Up” turnejo. To turnejo je namreč resno ogrozila novica, da boleha kitarist skupine Douglas Aldrich za rakom na grlu. Na pomoč je skupini tako priskočil za “Light ‘Em Up” turnejo nihče drug kot Aldrichev pajdaš iz Whitesnake časov, to je izjemni Winger kitarist Reb Beach. Videti torej v Evropi Reba Beacha igrati na Aldrichev zlati Les Paul s črno plato? Neprecenljivo. Lahko rečemo, da boljše rešitve The Dead Daisies niso mogli najti. Reb se je sicer skozi oktober letos tako ali drugače potikal po Evropi s svojo spremljevalno skupino na samostojnih koncertih, za to je bil že po tej plati na Evropo kar dobro adaptiran.
Poleg Davida Lowyja sta ostala dva v ekipi vokalist John Corabi in basist Michael Devin na svojih standardnih pozicijah. Bend je krenil na oder ob pol deseti zvečer in dostavil natanko to po kar smo tega večera tudi prišli. Perfektno, brezmadežno kanonado prešernih rock’n’roll norčij in brezmejne zabave. Vse to je spremljala vrhunska, v dlako uigrana eksekucija. Tommy Clufetos z več kot pol manjšim setom bobnov od predhodnika Briana Tichyja, se je izkazal za pravo pošast ko je klofutal in ‘klofetal’ ter maličil opne ter činele, medtem ko so iz palčk frčali zobotrebci. Michael Devin katerega brada spominja malo dane na čebelje satje, je imponiral z izjemno muzikalno rožljavostjo, ko je divje kopal po bas kitari, oba kitarista, zlasti Lowy, ki je imel več kot pol manj dela od Beacha, pa sta aktivneje izkoriščala razpoložljiv odrski prostor. Kar ga je ostalo prostega, saj je bil tu še sila agilni jezični doktor, ki je tega večera svoj jezik izdatneje nabrusil. To je vrhunski frontman John Corabi, ki je v premorih vseskozi stresal neslane šale in tudi na tak način skrbel za malho vedrine in dobro razpoloženje. The Dead Daisies delujejo zares naoljen stroj! Lowy je ob sebi izbral le najboljše. In to velja tudi za začasno menjavo na poziciji ene od obeh kitar (najboljši za najboljšega).
Nastop je tekel z veliko hitrostjo. Zvok zelo dober. Vse jasno slišno. Bend je vključil v repertoar prav vse svoje albume, pri čemer je po pričakovanju dobil rahlo pobudo zadnji med njimi – “Light ‘Em Up” (RockLine recenzija). Skupina je v svoj juriš krenila kar z naslovno skladbo novega albuma, ki sta nasledili “Burn It Down” točki Rise Up ter Dead And Gone. Priljubljena Make Some Noise je prilila olja na ogenj in s skupino je takorekoč rajala prav vsa dvorana. Nabito polna, a ne povsem razprodana. Corabi se je zelo, zelo dobro držal. Seveda pa je reinterpretacija klasik posnetih z Glennom Hughesom na vokalu zgodba zase in te niso ‘prijele’ s takšno intenziteto, kot jo lahko pričara na odrih in studiu le znameniti ‘Voice Of Rock’. V tej nalogi pogrne pač vsak, še tako kvaliteten vokalist.
Sledi bobnarski solo in tri zaporedne zaušnice Lock’N’Load, I’m Gonna Ride ter Born To Fly, kjer je moral Corabi znova natelovaditi glasilke. A je v naslednji točki znova prišel do sape. Skupina si je namreč na sredini šova privoščila daljšo točko predstavitve članov, ki še zdaleč ni bila tako dolga kot v Ljubljani pred slabim letom dni. Potem pa je sledil drugi del, obtežen s priredbami, nasploh je zbodla v uho Muddy Watersova I’m Ready. Uvodoma je Corabi povedal, da med zadnjim snemanjem niso posneli le albuma “Light Em Up”, pač pa je nastalo toliko materiala, da ima skupina pripravljen že nov album. In to bo po Corabijevih besedah blues album. Komaj čakamo seveda. Sledi vrhunski finale, sprva je to Fortunate Son, kjer prepeva s Corabijem refren cela dvorana, potem težko pričakovana in sila zabavna Mexico ter za njo tornado s še eno težko pričakovano priredbo, ki na repertoarju skupine ne sme manjkati – to je Midnight Moses, pri čemer se je Alex Harvey veselo muzal iz rock’n’roll nebes. Za veliki finale je ostala seveda Long Way To Go, kar se je dobro poklopilo z dejstvom da je bil Dunajski koncert predzadnji na celi evropski turneji in da sledi temu dolg medcelinski letalski let. Helter Skelter – z njo ne moreš zgrešiti. Sploh v The Dead Daisies režiji. ‘Na vrat na nos’ s tem The Beatles proto-metalskim ‘načrtom’, so The Dead Daisies sklenili svoj uro in 40 minut dolg koncertni šov na najvišji izvedbeni ravni! Simm City je razganjalo od vse naelektrenosti visoko oktanskega izgorevanja, ki ga je zanetil kvintet!
Naravnost in brez zavojev! S presunljivo vehemenco in izvedbenim karakterjem, ki vzame sapo. Ko se tak koncert sklene se samo še vprašaš: “Kdaj in kje bo naslednji?” Brez skrbi. Kot je skupina namignila, ima novi album v žepu. Torej? Polagoma se že lahko pričnemo ozirati proti datumom pozne jeseni prihodnjega leta.
Avtorja: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Mike Tramp – setlista:
1. Living On The Edge
2. Broken Heart
3. Little Fighter
4. Tell Me
5. When The Children Cry
6. Wait
Beast Blanco – setlista:
1. Il Nostro Spirito (taped intro)
2. Run for Your Life
3. Freak
4. Grind
5. Nobody Move
6. Feed My Frankenstein (orig. Alice Cooper)
7. Machine Girl
8. Honey
9. Lowlands
10. Blind Drive
11. Breakdown
The Dead Daisies – setlista:
1. Bitch (orig. The Rolling Stones, taped intro)
2. Rock and Roll (orig. Led Zeppelin, taped intro)
3. Light ‘Em Up
4. Rise Up
5. Dead and Gone
6. Make Some Noise
7. I Wanna Be Your Bitch
8- Unspoken
9. Bustle and Flow
10. Drum Solo
11. Lock ‘n’ Load
12. I’m Gonna Ride
13. Born to Fly
14. Take a Long Line (orig. The Angels)
15. Dirty Deeds Done Dirt Cheap / Seven Nation Army / Children of the Grave / Living After Midnight / Join Together (Band Introduction)
16. I’m Ready (orig. Muddy Waters)
17. Fortunate Son (orig. Creedence Clearwater Revival)
18. Mexico
19. Midnight Moses (orig. The Sensational Alex Harvey Band)
—dodatek—
20. Long Way to Go
21. Helter Skelter (orig. The Beatles)
