Založba: SPV / Steamhammer Records
Datum izida: 22. 1. 2021
Produkcija: Ben Grosse
Dolžina albuma: 48.15 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 10/10
The Dead Daisies so super rock zasedba. Pod okriljem tega imena se namreč združujejo glasbeni herkuli rocka in rolla, ki jih vodi avstralski magnat David Lowy – sicer ritem kitarist skupine. Bend je v relativno kratkem času natresel štiri studijske albume, koncertni album in kompilacijo, opravil serijo turnej po celem svetu in navduševal s svojimi energičnimi predstavami.
Kakorkoli že, pa skupina doslej ni posnela niti enega album, ne da bi vmes doživela rošado v postavi. Tako je prišla tista jesen 2019. Nov prelomni trenutek za Davida Lowyja, ki se je medtem že sprijaznil z dejstvom, da skupino nenehno spremlja prepih na stežaj odprtih vrat, skozi katere se vrstijo nenehni prihodi in odhodi različnih glasbenikov. Skozi ta vrata je vstopilo tudi posebno orjaško ime ere rocka, ki ga spremlja tudi oznaka »the voice of rock«. Glenn Hughes, ki je prevzel hkrati vlogi pevca in basista. Corabi in Mendoza sta sama odšla iz skupine, ne da bi ju kdo v to silil. Prvi je želel od vsega malo izpreči, drugi pa se posvetiti novim projektom. Glavni iniciator Glennovega vstopa je bil kitarist Doug Aldrich, ki Hughesa zelo dobro pozna. Spoznala sta se še v času, ko je Aldrich igral za Ronnieja Jamesa Dia. Doug je spremljal Hughesa tudi na njegovih samostojnih koncertih. V Evropi nazadnje na jesen 2015, ko je predstavljal svoj samostojni album »Resonate«. Zgodilo se je, da si je Hughes resnično želel posneti album z Aldrichem, ki je bil sprva prepričan, da je zaradi Glennovega natrpanega urnika kaj takega pač nemogoče. Bend je novembra 2019 odrinil na jug Francije in studio La Fabrique, kjer je lep čas preigraval ideje in preizkušal, kako se nova postava medsebojno ujema. The Dead Daisies so namreč prvič v svoji karieri prešli v formacijo kvarteta.
Očitno so zadeve res hitro stekle, saj je bil album zaključen že v začetku leta 2020. A potem se je zgodilo, kar se je zgodilo. Skupine so ostale brez turnej in tudi The Dead Daisies so morali zamakniti datum izida albuma. Za celo leto. A čakati z izidom ne gre v nedogled. Tako je album »Holy Ground« 22. 1. 2021 le privekal na svet. In to kakšen album. »Holy Ground« je med vsemi petimi albumi, ki so izšli do tega dne, najbolj poseben The Dead Daisies album. Bend je – podobno kot v času pred albumom »Revolution«, ko je ostal brez klaviaturista in se je Lowy odločil, da bo na naslednjem albumu favoriziral zvok kitar (Richarda Fortusa je takrat zamenjal znatno drugačen Aldrich) – doživel korenito zvočno spremembo. Vendar pa ta potresni sunek ni nič v primerjavi s tem, ko se na sceni pojavi Glenn Hughes.
Glenn Hughes je – in to že vrsto let ni prav nobeno presenečenje – izjemno dominantna figura. Kot vokalist, basist in komponist. V svojem slogu je napisal vsa besedila in seveda aktivno sodeloval pri komponiranju vseh skladb. Njegova predstava pa prinaša bistveni odklon od vsega, kar so The Dead Daisies počeli prej. Glasba na albumu »Holy Ground« je dobila tiste širjave črno-soulovskih vokalnih akrobacij, ki so v galaksiji edinstvene, teatralno nebrzdano eksplozivne in garant vseh posebnosti, ki jih prinaša na sleherni album Hughesovo nerjaveče grlo. The Dead Daisies so od nekdaj nosili močno pripadnost koreninam bluesa, vendar pa je s Hughesom ta še odločneje poudarjen. Nalezel se je tudi nekaj tiste Black Country Communion težaške črnine, na srečo pa je Aldrich zelo drugačen od Bonamasse – zato nadaljnje primerjave med Daisies in BCC odpadejo. Po drugi strani pa bi laik, ki The Dead Daisies s »Holy Ground« sploh prvič sliši, menil, da posluša – ob Hughesovi izjemni vokalni dominanci – kvečjemu nov album Glenna Hughesa.
Aldrich je napisal nekaj fraz, ki so preprosto ulite za Hughesa. Še posebej, ko poslušalec trči ob eno najboljših skladb albuma »Holy Ground«. To je »Like No Other (Bassline)«. Aldrich jo je napisal tako, da si je predstavljal, kako Glenn Hughes igra bas linije med njegovim fraziranjem. Ker Glenna zelo dobro pozna, se mu je mojstrsko uklonil zlasti v intenzivnem refrenu, kjer skladba razvija posebno intenziviran groove in neverjetno grabežljivost, zavoljo izrazito močnega Hughesovega napeva, ki hipoma zgrabi. Album odpirata dve izjemno močni točki. Prva je skladba »Holy Ground (Shake the Memory)«, ki jo je napisal Glenn Hughes, druga pa omenjena »Like No Other (Bassline). Že po nekaj sekundah poslušanja je jasno, da gre za prekrasen izdelek in izdelek, kot ga The Dead Daisies še nikdar niso posneli. V glasbenem oziru je v vsem poseben, novi artizem skupine pa dejansko predstavlja njeno novo rojstvo. Nosilec te spremembe je Glenn Hughes, ki je iz ostale trojice povlekel na plano stvari, ki se jih sicer ne bi lotevali. Material na Holy Ground je naravnost fascinanten. Hughes je preprosto nalezljivo vpliven. Aldrich je moral posegati po prijemih, po katerih prej ni posegal. To se odraža v solažah, ki so drugačne, znatno bolj prilagojene novemu formatiranju, ki postavlja v prvo vrsto razvoj ultimativnega funky groova, ki v ovojnici izrazito našobljenih kitarskih fraz, podprtih s korenitim blus značajem, zahteva tudi drugačen pristop do soliranja. Tehnično izpiljenost postavlja v drugi plan, zahteva pa vzdrževanje izrazite groove kinetike. In te je vseskozi v izobilju. Glede na to, da je skladb – vključno s Humble Pie priredbo »30 Days in the Hole« – enajst, je odlično spoznanje, da meri album v dolžino manj kot 50 minut. To pomeni, da so skladbe v povprečju dolge okrog štiri minute. Malo več, malo manj. Skladba »Far Away«, ki se raztegne na sedem minut, je sklepna in je nastala povsem na koncu snemanja albuma. The Dead Daisies je namreč manjkala počasna skladba. Hughes je v tem mojster še iz Mistreated časov. Aldrich, ki pa je navajen predvsem zelo hitrega igranja in favoriziranja fraz distorzirane ošiljenosti, se je moral na tej skladbi posebej poglobljeno ukvarjati z aranžiranjem kitar. Še posebej z iskanjem ravno prav umerjenega »clean« zvoka. Tako je nastala ena najboljših kompozicij albuma, ki ga sklene v velikem zamahu.
The Dead Daisies so od nekdaj radi posegali po priredbah. Na njih temelji tudi izdana kompilacija »Locked and Loaded: The Covers Album« (2019). Sicer ne Hughes ne Aldrich nista posebna pristaša priredb, saj prisegata prvenstveno na avtorski material, pa vseeno. Avtorskega materiala je bilo napisanega več, a so The Dead Daisies kljub temu dali prednost priredbi. Omenjeni Humble Pie klasiki »30 Days in the Hole«. Tudi ta je ob koncu razvila izrazito našopirjeno podobo kitarskega fraziranja, kar je bilo nujno, saj bi sicer delovala preveč podobno svojemu izvirniku. Vodilni vokal v njej prevzame bobnar Deen Castronovo, ki velja sicer za odličnega pevca, kar so v karieri preizkušali tudi Journey in kar velja tudi za navezo Aldricha in Castronova v Revolution Saints.
Hughes »ubija« z vokalom. Leta se ga ne primejo. Zlepa ne. Ta album bo postal silen magnet za vse, ki do tega dne niso posvečali mnogo pozornosti na lik in delo The Dead Daisies. Po vključitvi Hughesa je namreč vse drugače. Vsega tega pa ne bi bilo brez briljantne produkcije Bena Grosseja, ki je s svojo držo petega člana ekipe, v ozadju filigransko kalibriral zadeve in bistveno pripomogel k temu, da se na albumu individualni talenti magnificirajo v vsem sijaju in polnem iztržku. To je kapitalizirano z briljantnim »barvanjem« in kontrastiranjem gradnikov zvočne slike ter posledičnim doseganjem silovitega funky groove vzmetenja, ki album spremlja na vsakem koraku. To je album neverjetne in edinstvene združitve muzikalne kompaktnosti ter trenutkov, ko zavladajo strasti, čustva in srž kameleonskih vokalnih akrobacij neverjetnega Hughesa. Virtuozne vrline Aldricha, Castranova se uklanjajo veličastnemu groovu, ki se šopiri preko albuma. Bas linije Glenna Hughesa so izrazito odebeljene in zagotavljajo silovit »drive«, ki z razvito voltažo že po nekaj taktih uvodne »Holy Ground (Shake The Memory)« poslušalca šokira in hipnotizira.
»Holy Ground« je torej The Dead Daisies album, ki bo pod svoje okrilje po novem pridobil tudi glasbene trume ljubiteljev lika in dela Glenna Hughesa. To pomeni mdr. tudi tiste, ki imajo radi Deep Purple v Mk IV. postavi. Torej, že sedaj veliki The Dead Daisies postajajo z albumom »Holy Ground« še večji. Ni odveč presumpcija, da se zna v koncertni repertoar kvarteta prikrasti tudi kakšna Deep Purple klasika. »Holy Ground« je torej album, ki že v samem začetku leta 2021 prinaša enega njegovih rock and roll vrhuncev. Album, ki še lep čas ne bo želel zapustiti vaših predvajalnikov dobre rock glasbe.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Holy Ground (Shake The Memory)
2. Like No Other (Bassline)
3. Come Alive
4. Bustle And Flow
5. My Fate
6. Chosen And Justified
7. Saving Grace
8. Unspoken
9. 30 Days In The Hole
10. Righteous Days
11. Far Away
Zasedba:
Glen Hughes – vokal, bas kitara
Doug Aldrich – kitara
David Lowy – kitara
Deen Castronovo – bobni, vokal na skladbi št. 9
