Lokacija: Dunaj (Wien) / Gasometer / Avstrija
Datum: ponedeljek, 20.03.2006
No, naposled ta datum. Umiral sem že za koncerti letos! Bivša plinarna imenovana Gasometer, ki je danes umetelno predelana v “shopping and entertainment” center (s kopico kafičev, restavracij, trgovin z raznorazno krame in kinodvoran) ima luštkano halo (Ba-Ca Hale), ki spravi vase okoli 5.000 ljudi. Na dan koncerta The Darkness se jih je nabralo cca 3000. Za spremembo od vseh letošnjih dni je bil ravno ta končno sončen!
Okrog 20:00 se je prikobalila na oder predskupina Doomfoxx. Ti fantje so nekaj podobnega kot če bi Rolling Stones privil zel zelo naglas, na 11! Sploh po vokalu in linijah. Kot bi križal Jaggerja z Cockerjem. Drl pa se je kot “strgan dohtar”, kar pomeni da je bil vokal resnično močan. Beseda “doom” v imenu skupine, ni tako iz trte zvita, saj nosijo v izrazu siceršnjih nagnjen k “rockerskemu” razvratu, sicer pravi pravcati “feel” skorajšnjega kataklizmičnega razsula. Seveda se je takoj začutilo v “beatu”, da so Britanci, kajti napadli so s čvrstim ritmom preko katerega je bil položen namerno umazan “riffing” kitar, tisti pravi rockerski! Ob tem bi bil celo Keith Richards osupel, da ima kdo na odru lahko še tako “razštelano” kitaro kot on. Fantje seveda niso The Darkness, a je tudi njih očitno zajela “glam rock” mrzlica in na odru so bili temu primerno nališpani. Pevec je spominjal na basista Metallica-e Trujilla (torej imel je indijanski “look”) oblečen, pa kot jazz trobentač, ki je ravnokar prebegnil iz črnskega Harlema. Skratka, brez pričakovanj, slehernih pričakovanj je delovalo pred nastopom Doomfoxx. In neverjetno je, da se je množica tako razkurila in burno odzvala ter ob tem pokazala lepo mero navdušenja nad njihovim nastopom. Odličen žurček in pravšnja izbira za ogrevanje. Iz podivjanih vrst je priletel rdeč modrček, ki ga je pevec obesil na mikrofon. Ali je šlo za uigran trik med njihovim nastopom, ali pa se je kateri najstnici res “snelo” sicer ne vem, a dogodek je lepo popestril njihov nastop. Po 40 minutah so nas pustili znova samevati v dvorani.
Evforija je rasla iz minute v minuto in nekaj čez deveto se je zaslišala znana melodija. Prihajajo Gorjani s severa. Arrival, ki jo je priredil za ABBA-o sam Mike Oldfield nekoč davno tega, je preglasila posamične vzklike množice. A narod je ob tem odličnem intru dobesedno v celotu oživel in… prvi član The Darkness je že bil na odru. Bobnar Ed Graham je pričel narekovati ritem pesmi Knockers. Kmalu za njim je vskočil na oder basist Richie Edwards, ljudje so oba huronsko pozdravili. Avditorij je bil, po neskromnem pričakovanju, sestavljen iz mladine, ki je štela med 16 in 25 let. No potem skoči gor še kitarist Dan Hawkins in za njim končno tudi glavna figura in lokomotiva skupine Danov brat Justin. Takoj s prvim udarcem je bil zvok fenomenalen. Tisti malo popačeni “glam hard rock” saj veste. Dolgo pozabljeni triki, nekako znova oživljeni. Malo bolj “diletantski” in še bolj poredno (namerno) razglašeni Def Leppard, so bili nocoj zelo vroči na odru. Za krepko nianso višje je narod poskočil seveda, ko se je zaslišal uvodni “riff” One Way Ticket To Hell… And Back. Očitno so The Darkness hitro začutili predanost publike in resnično delovali na odru brez slehernih zavor.
Tako se nisem že dolgo presmejal na kakem koncertu. Seveda je zažigal Justin! Nenehno se je poigraval s trzalicami, jih žvečil po ustih pljuval v zrak, lovil z usti nazaj, jih potem v slogu nogometnega vratarja “odbrcal” z volejem nazaj med ljudi. Kmalu so The Darkness preplavili ljudi s trzalicami in skoraj uprizorili pravi naliv trzalic v slogu kakega Malmsteena.
The Darkness so tisti kontradiktoren bend, ki ga mnogo ljudi ne razume najbolje. Mnogi jih hitro razglasijo za navadne bleferske šminkerje, ki pač v svojih avtorskih delih ne ponujajo drugega kot malo Queen, malo Def Leppard, malo Status Quo in se za povrhu še norca delajo iz njihove glasbe. Poleg tega je kontradiktorno že samo njihovo ime. Človek bi na odru pričakoval kake morbidne gotičarje ali doom metalce. Klinac! The Darkness so eni veseli pobje, totalni žurerji in seveda poleg tega, da so rojeni odrski igralci, odlični glasbeniki. Slednje dejstvo opravičuje njihovo namerno prismuknjeno držo, s pridihom hedonizma in mačizma za popolnoma legitimno. Prišli so servirat rock’n’roll šus in to jim je uspevalo za šalo. Ljudje so se pozibavali v kompaktnih ritmih se zabavali ob Justinovem pačenju na odru ter se naspidirano sproščeni predajali popolni zabavi. Sam “feeling” v dvorani je bil fantastičen, pozitiven. Vsi prisotni so divjali v dvorani in roke so bile od prve vrste do zadnje (izhodna vrata) vrste v dvorani, vseskozi v zraku. Nasploh, pa je potrdila priredba Highway To Hell dejstvo da, kjerkoli stojiš v dvorani kadar odmeva v živo komad takšne branže, je pač popolnoma vseeno. Porcijo politega pira ti ob tem definitivno ne uide. In tako so se mi spet lepili lasje, čeprav sem bil daleč, daleč odmaknjen od prve vrste. Po pripovedovanju osebkov, ki so spremljali dogajanje k iz četrte vrste, so le ti skoraj postali palačinke, ko so The Darkness pričeli z igranjem AC/DC klasike.
Justin je prepričljivo pel in vlekel melodijo skozi nenormalno visoke linije, ko pomisliš, da je to mogoče pač le kadar te nekdo dobro stisne za jajca. Že res, da se je medtem Freddy Mercury verjetno divje obračal v grobu, vendar pa je Justin na odru prepričljivo pokazal, da je resnično popolnoma profesionalno pri stvari. Dec ima karizmo in je nabit z energijo. Oder ga je povsod bil poln. “Riffal” je, odsoliral večino solaž, igral klaviature, ter pel s polnim zaletom. Vsemu temu je dodal okusno mero “štosiranja”, ob katerem se prisotni resnično niso mogli zadrževati, da jih ob tem ne bi slučajno preplavljale salve smeha. The Darkness katerih prva dva albuma slovita po tem, da sta oba dolga skupaj komaj dobro uro, so komade prefinjeno razvlekli z vključitvijo skečev. Tako so v srednje inštrumentalne dele vključili prave dodatne odrske točke. Npr. Justin je vključil v inštrumentalni del, sredi komada, ki ga je zaznamoval pravi rockovski drvež, glavno melodijo “Odiseja 2000 v vesolju”, z izbranim zvokom klaviatur, ki bi sodil naravnost v kakšno “Looney Tunes” risanko, enako finto pa si je privoščil ob vključku glavnega motiva Toccata & Fugue od J.S. Bacha. Poleg tega tudi drugi niso dosti zaostajali za njim kar se tega tiče podobnih norčevanj in Dan je npr. sredi Highway to Hell pričel igrati Wine And Flowers. Koncert je kar prehitro tekel. Dan in Justin sta izmenjala kopico Gibson in Fender kitar na odru, med vsemi kitarami v Justinovih rokah, pa se je znašla tudi Ibanez modela Steve Vai, ostudno ogabne barvne kombinacije, ki je pač k “šminkerskem imageju” sodila. Bljak, še vedno mi ne gredo iz glave njeni nagravžni magneti kričečih, flourescentno oranžnih, barv.
Skupina je tam nekje 22:40 prišla odigrat dodatek in zažgala posebej z zaključno pesmijo Bald. Posebej za to pesem se je Justin prikazal na odru ter pokazal prisotnim, da je pridno pridelal skozi težko zimo nekaj lepih oblog odvečnega maščevja. Zgoraj brez torej! In na sredi komada je tak naenkrat izginil iz odra. Nekaj trenutkov kasneje je snop svetlobe iz reflektorjev posvetil naravnost v sredino množice in med ljudstvom se je prikazal Justin na ramenih dveh varnostnikov, ki sta ga nosila od desne proti levi strani dvorane (gledano v smeri odra). Medtem je model odsoliral solažo v pesmi. Seveda s polno mero krohota prisotnih v dvoran. Posebej se je slišalo, kdaj so ga položili nazaj na noge. Takrat se je denimo slišal samo riffing Danove kitare na odru. Med vračanjem na oder je Justin seveda soliral naprej in med opotekanjem po stopnicah izpustil tako kopico tonov. “Crkaval” sem od smeha. Koncert je dosegal standardne kriterije kar se tiče njegove dolžine. Nameril sem mu nekako dobrih 100 minut. Z dodatkom vred seveda.
The Darkness so neverjetno “razpaljen” in energičen mlad bend, ki mu je pač uspelo. Odlikuje jih neverjetna dostopnost do publike, brez slehernega pridiha vzvišenosti, kar bi nemara lahko pričakoval od skupine, katere videe vrtijo po MTV-ju. Sproščeno in z gasom polnih jajc so občinstvu ponudili ob siceršnjem profesionalnem pristopu, resnično pravi pravcati nepozabni rock’n’roll žurček.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1.Knockers
2.One Way Ticket
3.Is It Just Me?
4.Growing On Me
5.Dinner Lady Arms
6.Givin’ Up
7.Black Shuck
8.Love On The Rocks
9.Love Is Only A Feeling
10.Seemed Like A Good Idea At The Time
11.Blind Man
12.Hazel Eyes
13.Get Your Hands
14.Friday Night
15.Girlfriend
16.Highway To Hell
—dodatek—
17.I Believe In A Thing Called Love
18.English Country Garden
19.Bald
