Založba: Cooking Vinyl
Datum izida: 19. 11. 2021
Dolžina albuma: 35.25 min
Produkcija: Dan Hawkins
Zvrst: Hard Rock/Rock’N’Roll
Ocena: 8.5/10
Ali jih ljubiš, ali pa sovražiš. Vmesne variante ni. The Darkness. Dve leti sta mimo in tu je novi album. Skupno sedmi. V stilu. Tipskem stilu. V sozvočju recepture ali recimo naravnost receptur veščega rokovanja s prepoznavno glasbeno formulo, ki so jo v osemnajstih letih delovanja fantje izpilili do perfekcije. Vse zaščitne znamke po katerih slovi brezmejni obešenjaški sarkazem in genialno naoljen humor tega kvarteta se postavijo na mesto, ko se »Motorheart«, produkcijsko gotovo eden najbolj nabrušenih, ostrih in hrupnih albumov The Darkness kariere, odpira z Welcome Tae Glasgae. Če to ni uvodoma očitno, potrdi tovrstna občutja zagotovo It’s Love, Jim, druga skladba albuma torej, z eno najbolj prodornih fraz, ne le novega albuma, pač pa kar celotne The Darkness kariere. Rockovsko skrajno nabrušena fraza, temelječa na sveti preproščini, ki pa se je je moral Dan Hawkins sprva domisliti. To pa ni venomer lahek zalogaj. Ostati elementaren! To šteje.
Album »Motorheart« je kratek, malo preko 35 minut. Skupina je na njem racionalna, v tej racionalnosti pa izjemno prepričljiva, kar je zelo, zelo dobro. V tem ne odkriva Einsteina. Sicer sam album ne prinaša v ničemer nikakršnega premika iz okopov ustaljene ekspresije v kateri skupina udobno zleknjeno uživa že nekaj zadnjih albumov. A kot povedano. »Motorheart« tolče natanko po tistih cilindrih, zaradi česar imamo radi The Darkness (upam, da ste z nami).
Justin Hawkins ohranja vokalno briljanco, s katero podžiga vso lucidnost dosjeja skladb in skupine, ustvarja tisti nadobvezni moment parodičnosti, ki v vsem razvoju pomp teatra, znova teatralno vžiga že uvodoma! V Welcome Tae Glasgae, kjer se spakljivo pači po vzoru nadležnega vpitja kakšnih skupin iz prve polovice devetdesetih v stilu RATM ali RHCP, s čimer prav namerno »kljuje« poslušalcu (ljubitelju klasičnega rockerja) naravnost v male možgane. Dolžan ne ostane niti Ricku Springfieldu v Jussy’s Girl. Skratka Justin je znova komedijant brez primere, pri čemer je mogoče The Power And The Glory Of Love razglasiti za trenutek albuma, ki skuša loviti glorijo hita I Believe in a Thing Called Love, medtem ko je Sticky Situations še en parodični poklon velikim vzornikom Queen, Eastbound pa Thin Lizzy. Zmagovalka vse zafrkljivosti združene na enem mestu pa je rock’n’roll zaušnica s prilivom Motörhead lomastenja in grmenja, to je Nobody See Me Cry. Če se vam že prej niso usta razlezla v doušesni nasmeh z leve na desno, potem je ta skladba definitivni garant za brezmejni krohot. Album sklene njegov »spaček«. Speed Of the Nite Time, kamor so fantje prefinjeno potaknili celo moment post punka britanskih skupin osemdesetih. Naslov prvaka albuma v kreaciji vsega kaosa in pohujšanja združenega na enem mestu, ki pa v genialno spravljivi maniri aranžiranja, vzdržuje v slehernem trenutku smisel, zagotovo pripada naslovni skladbi albuma.
The Darkness so izjemno koherentna glasbena enota. Silnice so v produkcijskem smislu briljantno umerjene. Bas linije trgajo, snare izvablja pečaten trušč, tu so zapomnljivi rifi z velikim karakterjem in nad vsem Hawkinsonovo izjemno vokalno afnanje. Vse skupaj je v aranžmajih še teatralno zabeljeno z s klaviaturami, ščepcem keltske muzikalnosti (kar ni novost pri The Darkness) in izjemno močan novi studijski dosežek teh težko kategornikov rock’n’roll revivala v novem milenju, je znova tu. The Darkness ostajajo klasa svoje obrti, ki torej ne prenehajo dostavljati sladostrastnih dobrot rock’n’roll revitalizma s ponotranjenim občutkom iskrive parodičnosti! Ljubitelji Spinal Tap – dobrodošli (znova) doma!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Welcome Tae Glasgae
2. It’s Love, Jim
3. Motorheart
4. The Power And The Glory Of Love
5. Jussy’s Girl
6. Sticky Situations
7. Nobody Can See Me Cry
8. Eastbound
9. Speed Of The Nite Time
Zasedba:
Justin Hawkins – vokal, klaviature, kitara
Dan Hawkins – kitara
Frankie Poullain – bas kitara
Rufus Tiger Taylor – bobni
