Nastopajoči: Overlaps, The Amazons, The Darkness
Prizorišče: Pordenone / Parco San Valentino / Italija
Datum: sobota, 23. 7. 2022
Zadnji dan letošnje izdaje Pordenone Blues festivala je prinesel v tamkajšnji idilični park ‘zaljubljencev’ Svetega Valentina še ‘robustne’ britanske rock pobaline in glam šminkerske nepridiprave The Darkness. Glede The Darkness se pravoverni slovenski ljubitelj rocka niti ne sprašuje z “Da” ali “Ne”. Koncert tako blizu Slovenije je praviloma zanj obveza. Takšnega mnenja je seveda tudi publika naše zahodne sosede, česar pa prizorišče nekje ob pol sedmih popoldne nikakor ni še naznanjajo.
Program zadnjega dne festivala naj bi zaobjel širši krog poslušalcev, saj so vse tri izbrane in povabljene skupine pripadale povsem različnim žanrom oziroma izrazoslovju, ki premore med vsemi tremi le malo sorodstvenih vezi.
Točno ob pol sedmih so stopili na oder alternativni rockerji iz Benetk Overlaps, ustanovljeni leta 2016. Kvartet v postavi Gloria Piccinin (vokal), Stefano Galioto (bas kitara), Marco Marinato (kitara) in Matteo Ciciliot (bobni), je v dobri uri nastopa opozoril, da gre za silno angažiran, zavzet in profesionalen nov bend, ki stremi po komercialnem uspehu. Skupina je postregla z mešanico alternativnega rocka, ki se pajdaši s pop elementi, cross-over manevri devetdesetih in jasno ter nedvoumno integracijo elektronike oziroma dodanih programskih zank. Ob podprtosti s klaviaturami ter efekti, ki so prihajali z mešalne mize, je kvartet postregel z odlično uigranostjo, ki jo je poganjala tudi zelo dobra uglasitev – sam zvok. Pevka Gloria, ki je prevzemala glavnino pozornosti, je spretno izkoriščala oder s svojo dinamično in podoživeto predstavo, fantje pa so priredili čvrsto ritmično ogrodje podprto z moderno mastno zvočnostjo kitarskega fraziranja. Bend je predstavljal material iz studijskega prvenca “In Your Room”, ki je izšel leta 2017, obenem pa tudi nove skladbe, s prihajajočega naslednika, med njimi večji hit White Line, izveden nekje na polovici nastopa ter najnovejšega Mind Over Matter, ki je izšel pred mesecem dni.
The Amazons, britanska rock zasedba formirana leta 2014 v britanskem mestu Reading, so vskočili na oder ob osmi uri. Gre za indie rock zasedbo, ki kuje muzikalno nalezljive refrenske napeve, nalašč za komponiranje arenskih rock himen. Dejansko nič novega. Skupina, ki bi se recimo mdr. odlično vpela v program kakšnega izmed pradavnih FreQuency festivalov na solnograškem, pa tudi na program zagrebškega In Music festivala. Torej retro zvok z retro kitarami, oprava pa v slogu pridno počesanih fantov, ki jih mama po opravljeni domači nalogi spusti še malo ven žurat. A šalo na stran. Njihov Istoimenski prvenec izdan leta 2017, je prilezel do osmega mesta najbolje prodajanih plošč Britanske glasbene lestvice. Temu je leta 2019 sledil album “Future Dust”, ki se je odrezal mesto slabše. Tretji album z naslovom “How Will I Know If Heaven Will Find Me?” pa napovedujejo The Amazons za letošnji september. Bend je odigral v vsem korekten in suveren nastop ter izkazal pravoverno uigranosti. Lep kos repertoarja so zastopale najnovejše točke oziroma singli Bloodrush, One By One, Ready for Something in Wait For Me, vsekakor pa je bend posvetil pozornost tudi obema izdanima albumoma. Iz studijskega prvenca “The Amazons” so zaigrali pobje In My Mind, Junk Food Forever ter v sklepnem delu Black Magic, iz albuma “Future Dust” pa skladbi Doubt It in Mother. Bend je pravzaprav brez napak speljal svoj nastop. Zvočno in izvedbeno. Energično. V isti sapi hrupno všečno ter muzikalno grabežljivo, pri čemer je karizma rdečelasega pevca in kitarista Matta Thomsona vodilni magnet tako za najstnice, kot tudi siceršnje suverenosti ter kompaktnosti The Amazons nastopov.
In potem ‘jebeni’ The Darkness. Ob natanko deseti uri s slabim uro in tričetrt dolgim nastopom. Neverjetno, kako se je prizorišče zapolnilo. 20. 7. 2022 je bil Jeff Beck z Johnnyjem Deppom tu razprodan, kar pomeni da se je na zelenico ‘zbasalo’ 5.000 glav. Ob pogledu na vso razbeljeno in prevreto množico, pa občutek ni bil dosti drugačen. Vsaj dobrih 4.000 ljudi. Kaj je tako fascinantnega pri The Darkness, da jih publika tako obožuje? Upam si celo reči, da je to ekstremno vokalno višavje teatralnega Justina Hawkinsa, ki je glavna zaščitna znamka skupine. Njegov vokal. Vsi čakajo te trenutke. Ko se The Darkness utrgajo z vajeti in potrgajo okovja ter verige, jih ne ustavi nič. Še posebej pa to velja za Justina, ki se prelevi hipoma v porogljivega peklenščka, ki mu ni para. Ali pa tako hudega posnemovalca, pred katerim pobegne tudi sam peklenšček. One Way Ticket – kdor se še spominja kako gre pradavni video tega hita – ve o smrkajočem peklenščku, nastanjenem globoko v drobovju zemlje in še globje pod lediščem, prav vse. Da. Tu je. One Way Ticket, ki je že uvodoma dvignil kvišku obiskovalce ter jim dvignil pokrov z vrelišča pregretih glav. Tja jih je odnesel z nepovratno vozovnico,
Zadnje čase je odlično opazovati mlade. Ti se vračajo na rock koncerte. Ne vračajo. Odkrivajo jih. In tu ostaja upanje. Tega smo bili v letošnjem juliju vsepovsod. V Zagrebu 9. 7. 2022 na Kiss, pa na Steel Panther 2. 7. 2022 prav tako v Zagrebu, nadalje 12. 7. 2022 v Ljubljani na Judas Priest (in The Dead Daisies) in tako je bilo v Pordenonu na The Darkness. Rock’N’Roll bo preživel in tu gre v prvi vrsti zahvala njegovemu ponovnemu odkritju s strani nove generacije hard rock in heavy metal navdušencev.
Medtem so The Darkness z norim Justinom jurišali dalje. Po obvezni Growin’ On Me, ki v železnem repertoarju ne sme manjkati, je bend izvedel verjetno eno najbolj lucidnih točk novega albuma “Motorheart”. Naslovno skladbo seveda. S podtaknjenim Thin Lizzy ornamentom. Fenomenalen komad. Sledita nevihtni Open Fire – strupen in riffovsko navit komad, s kakršnim bi bend lahko v slehernem trenutku odpiral svoje koncerte ter posebej grabežljivi Solid Gold, kjer je publika v petju refrenskih napevov posebej čvrsto sodelovala s predrznim in neukročenim Justinom.
Bend je superiorno obtežil set listo. Skladbi himničnega napeva, je sledila topovska granata. Tu je party time vabilo s Friday Night, a vrhunec parodičnega burkaštva in nasploh tipske prezence britanskega smisla za humor dosegajo The Darkness v zaporedju izvedb (s strani občinstva težko pričakovane) Barbarian ter malo kasneje Japanese Prisoner of Love. Zlasti slednja je posebej zabavna zavoljo kontrasta med razbesnelim in vampirsko metaliziranim riffom ter Justinovim uho parajočim kričanjem.
Black Shuck je tokrat izpadel iz set liste, kar je domala nezaslišano. Pa vendar. V finalnem delu, si je Justin dopustil nekaj manevra za dodaten dvig teatra. V premoru po Japanese Prisoner of Love, je pobaral del tehničnega osebja, da mu prinesejo transparent, ki ga je nekdo držal v publiki. Še preden je osebje prispelo do možakarja v publiki, je ta cunjo s transparentom že zalučal iz publike Justinu naravnost v naročje. Na njem je pisalo: “The Darkness – I Want To Sing Black Shuck With You”. Justin je možakarja pobaral da komada ni na tokratnem repertoarju, pa vendar. “Kako ti je ime?” vpraša Justin. Odgovor: “Sandro!” Justin je po tem naložil tehnikom da prinesejo Sandru v publiko mikrofon. Bend je dejansko udaril Black Shuck s Sandrom na vodilnem vokalu. Justin je ves potem izvedbe na vokalu samo ‘markiral’ na bistvenih mestih. Sandro se je izkazal, bend pa je z njim zdržal do zaključka prvega refrena in se ustavil.
Justin prevzame mesto kolovodje in teatralno pokomentira: “Get your hands off my fuckin microphone, you arsehole.” To je bil uvod v sklepno Get Your Hands Off My Woman. ‘Umreš’. Od smeha, od vseh pozitivnih vibracij. Metaforično povedano, ‘umreš od vsega lepega’. Na The Darkness koncertu. Boljšega žura skoraj ne gre dostaviti. Z izjemo kakšnih Steel Panther. “Hej fantje? Ste kdaj razmišljali o skupni turneji?” Celo CUK Kino Šiška bi bil dvakrat zapored razprodan.
Obvezni dodatek je prinesel na oder težko pričakovano I Believe In A Thing Called Love, kjer so se tla tresla pod strumnim poskakovanjem dobre štiri tisočglave množice. Vrhunec edinstvenega The Darkness teatra je prinesel Love on the Rocks With No Ice, ko je Justin Hawkins teatralno pristal na ramenih kitarskega tehnika Iana Norfolka (ta je pred tem izvajal na odru s skupino nov komad Heart Explodes – z akustično kitaro – Justin je ob tem pripomnil, da mu mora publika obvezno gledati pod prste). To je že viden teater, a očitno je da mora biti Ian pri tem kar ‘nakvihtan’. Do pasu golega Justina je ponesel med publiko. Skupaj sta se premikala z leve strani povsem na desno stran. In to ni bila vsega ena minuta. Skladba je bila po vrnitvi Justina na oder teatralno podaljšana še za nekaj dodatnih odrskih ekscesov in solaž. Justin zmore vse. Vokal je neprebojen. Kaj vokal. Njegova višina. Noro. Ob tem se je pridodalo nekaj kiksov, kar je logično pri vsej tej brezmejni vnemi. Tako v solažah, kot petju. Med zadnjo skladbo je Danu crknila kitara, Ian je bil takoj poleg z novim Gibson LP-jem in vse je potekalo normalno dalje. Neopažen ni ostal niti Justin, ki je med tem s krohotom opazoval brata na svoji desni, ko je ta mrzlično iskal drugo kitaro.
Prehitro. Prehitro je prišel konec. The Darkness ostajajo lucidna zgibanka vsega najboljšega kar lahko prinese rock’n’roll na oder. Fantastičen žur briljantne pogruntavščine srboritega rock’n’rolla, parodije in ščepca glama. Forma je vrhunska in The Darkness po skoraj dvajsetih letih od izida ikonskega prvenca “Permission To Land” (2003) ohranjajo status neprebojne rockovske sile sveta.
Avtor: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik
The Darkness set lista:
1. Arrival – taped intro (orig. ABBA)
2. Welcome Tae Glasga
3. One Way Ticket
4. Growin’ On Me
5. Motorheart
6. Open Fire
7. Givin’ Up
8. Heart Explodes
9. Solid Gold
10. It’s Love, Jim
11. Friday Night
12. Love Is Only A Feeling
13. Barbarian
14. Japanese Prisoner Of Love
15. Black Shuck (ends with first chorus plus Sandro from public on vox)
16. Get Your Hands Off My Woman
—dodatek—
17. I Believe in a Thing Called Love
18. Love on the Rocks With No Ice
