kraj: Harley Davidson Biker’s Weekend (Faaker See) / Faak Am See / Avstrija
kdaj: 07.09.2018
Letošnji tradicionalni Harley Davidson Biker’s Weekend je prinesel v bližino avstrijskega Beljaka, točneje ob jezero Faaker See in tamkajšnjo vasico Faak Am See, med drugim tudi pestro bero nastopajočih izvajalcev, razvrščenih preko tedna v sam festivalski program. Tako so v petek, dne 07.09.028, nastopili na glavnem odru zloglasni britanski glam in hard rock revitalisti The Darkness, ki so si pridobili svetovni sloves že s samim prvencem »Permission to Land«, izdanim davnega leta 2003. Bend je v lanskem letu izdal svoj skupno peti studijski album z naslovom »Pinewood Smile«. Še vedno vroči album je postal v letošnjem letu tudi koncertno dokumentiran, saj je skupina nedavna izdala koncertni album »Live At Hammersmith«, svojo koncertno aktivnost pa podaljšala tudi v pozno poletje 2018, kjer smo jih tako prestregli na enem največjih svetovnih bikerskih festivalov.
Tja se vedno splača hodit. Koncerti so namreč zastonj in vsako leto pride na ta festival vsaj en izvajalec, ki je zapisan z debelimi črkami na svetovnem zemljevidu rock ‘n ‘rolla. Letos je ta pozicija torej pripadla The Darkness, mi pa se tsko tudi nismo mnogo obotavljali glede obiska. Če si vsaj malo rockerja in ti pride skoraj pred domače duri špilat takšna zasedba, kot so The Darkness ter po vrhu še zastonj, je ignoranca takšnega dogodka vsekakor grešno dejanje, kjer ni prav nobenega opravičila.
Bend je stal na odru ob pol enajsti zvečer. Pred njim so ogrevali prisotne tudi druge zasedbe (Lucifer, itn..), a brez omembe vrednih vrlin »obče rock’n’roll estetike«, zato smo jih preskočili. The Darkness so po pričakovanju odprli koncert z novo skladbo Solid Gold. Bili so dobro sprejeti. Kakih 1200 obiskovalcev jih je pričakalo v muhastih vremenskih razmerah. Med koncertom je namreč tudi blago deževalo. Dejansko so se prve vrste zgostile zlasti na rovaš poznavalcev in fenov skupine, tako da druščine Justina Hawkinsa ni pričakala povsem apatična in povečini bikerska publika, kar smo doživljali na tem festivalu pretekla leta, ko so nastopali mdr. takšni velikani rocka, kot so Uriah Heep, 10CC, Alvin Lee ali/in Asia.
Bend je postregel z izvrstnim zvokom. Set lista je prinesla pravo malo presenečenje, saj se je skupina v repertoarju pretežno naslonila na studijski prvenec »Permission to Land« iz katerega je odigrala skupno kar devet komadov. To je pravzaprav polovico celega repertoarja. Komadi, ki so danes klasike in favoriti I Believe In A Thing Called Love, Friday Night (odličen naslov za petkovo druženje s skupino), Get Your Hands Off My Woman, Growing On Me, Black Shuck, Love Is Only A Feeling, Stuck In A Rut, Givin’ Up in v dodatku Love on the Rocks With No Ice. Kaj lepšega? K temu prišteješ še obvezno One Way Ticket, Izvrstno Open Fire in nadnaravno zabavno The Barbarian (obe album »Last Of Our Kind«) ter skrajno zbadljivo Every Inch Of You (album »Hot Cakes«, 2012) in mera je polna. Nad vsem tem pa je držal publiko ob sebi vseskozi fantomski Justin Hawkins, z orjaško karizmo in neslutenim nastopaškim talentom, ki je ravno prav nadležen, da ni nadležen, če razumete kaj hočem povedati? Ravno prav osladen, da ni pocukran, ravno prav useken, da ne govorimo o kakšnih odrskih ekscesih in možni neokusnosti. Ravno prav zbadljiv, neotesan, pobalinski, gizdav, vse to pa Justin krona z briljantnim smislom za črni humor, ki mu ni ne konca, ne para. Ob tem poseduje Izjemen vokal, ki je skozi leta zadržal ekstremno višino in moč. Vsekakor je tu nekaj dobrodošle pomoči z mešalne mize, pa vseeno. Klavir pušča Justin doma že vrsto let, zadnje čase se osredotoča ob petju na igranje kitare in soliranje, pri čemer prevzema v soliranju celo pobudo pred bratom Danom, kar pomeni da je Dan tu pahnjen pravzaprav v podrejeni položaj, pa čeprav velja za izvrstnega kitarskega solerja. Ekipo kvarteta zapolnjujeta še basist Frankie Poullain in pa Rufus Tiger Taylor, sicer sin razvpitega Rogerja Taylorja (Queen).
Ura in tričetrt koncerta je minila hipoma. Zlasti zavoljo norčavih utrgancij Justina Hawkinsa. Ves oder ga je bil poln. Možakar prevzema s svojim solo teatrom primat celo nad samo odrsko izvedbo materiala. Od nenehne zabavne komunikacije s publiko v slogu: »We were up to play Born to be Wild, because we respect the listening habits of Harley Davidson community, but than we changed our minds and… do afnanja z vodo znamke Römmerquelle, kateri je mdr. nadel oznako »It’s Austrian style«. Takšni in podobni komentarji so, kljub zoprnim vremenskim razmeram, vseskozi skrbeli za dobro energijo in vedro razpoloženje. Justin si je izposodil tudi bikersko jakno, jo nadel nase za tri komade, potem pa v njen žep zataknil tri trzalice in jo vrnil lastniku, ki je medtem v prvih vrstah čakal nanjo.
Da ne dolgovezim. To je bilo četrto »uradno« srečanje RockLine z The Darkness na odrih in tretje z avtorjem teh vrstic. Dvakrat prej se je srečal z The Darkness na Dunaju in sedaj še tretjič. Med tremi srečanji, odnaša tole zadnje na Faak Am Seeju gotovo prvo mesto. Zapakirati toliko zabave na eno mesto v uro in tričetrt igre, ki je nabita s pravoverno rockovsko energijo, zahteva za večino tovrstnih zasedb pravi znanstveni doktorat. No s to veščino pa rokujejo The Darkness izjemno spretno ter s peresno lahkoto. V teatru ostajajo pravi mojstri, ki nosijo ob vsem kar so, tudi blagi element »parodije« kar dodaja še piko na »i«, sicer izjemnemu zabaviščnemu parku, za katerim stoji brezmejno lucidni, a neverjetno složni in ubrani karakter te neverjetno karizmatične rock’n’roll zasedbe.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
setlista:
1. Solid Gold
2. Growing on Me
3. Open Fire
4. Love Is Only a Feeling
5. Japanese Prisoner of Love
6. Black Shuck
7. Southern Trains
8. One Way Ticket
9. Barbarian
10. Friday Night
11. Every Inch of You
12. Buccaneers of Hispaniola
13. Stuck in a Rut
14. Givin’ Up
15. Get Your Hands Off My Woman
16. I Believe in a Thing Called Love
—dodatek—
17. Love on the Rocks With No Ice
