Lokacija: Dunaj (Wien) / Arena / Avstrija
Datum: četrtek, 14.03.2013
The Darkness, izgubljeni in najdeni prvaki rock ‘n’ roll ekscesa, s katerim so vžgali leta 2003 kot meteorit na planetarni sceni najbolj vročih bendov galaksije in so se zavrteli njihovi nepozabni singli »I Believe In A Thing Called Love«, »Growing On Me«, »Get Your Hands Off My Woman«, »Love Is Only A Feeling«, do danes z že znamenitega prvenca »Permssion To Land«. Meteorit je razneslo leta 2006, ko so bili The Darkness na vrhuncu z drugim albumom »One Way Ticket To Hell… And Back« (2005), saj je bend podlegel razvratnemu življenju, ki se tako ali drugače prikrade v življenje, ko postaneš zvezdnik. The Darkness so razpadli na dva dela. Glavni motor skupine Justin Hawkins se je po uspešni rehabilitaciji, v času do ponovne združitve The Darkness ukvarjal s svojo skupino Hot Leg, medtem ko je preostali trojec deloval v skupini Stone Gods.
Jasno je da brez bratov Hawkins ni The Darkness. Kolo sreče se je obrnilo v pravo smer in pred približno dvema letoma so znova združeni The Darkness najavili prve koncerne termine. V lanskem avgustu so izdali tako tretji studijski album »Hot Cakes«, nastopali na festivalskih prizoriščih, ponesli ime tudi med oboževalce Lady Ga Ga, saj so na njeni turneji odpirali koncerte. Dočakali pa smo naposled tudi novo samostojno »headlinersko« turnejo, ki se je s postankom na Dunaju, dne 14.03.2013, tako približala tudi Slovenski meji dovolj, da se je zdel obisk koncerta The Darkness tudi za ekipo RockLine smiseln izlet.
Koncert je bil že kar lep čas razprodan. Isto promotor je pred sedmimi leti organiziral koncert skupine The Darkness v Gasometru. Na prizorišču, ki sprejme trikrat več ljudi, kot sosednja Arena. Slutil je, da The Darkness niso več tako vroči, zato ni vzel rizika na pleča in raje rezerviral majhno in cenejšo lokacijo, jo razprodal, pa četudi je ostalo zunaj dvorane več ogorčenih fanov, ki so ostali brez kart.
Natanko ob osmi uri je stala na odru predskupina. Odličen izbor. Več kot priročen izbor. Ginger Wildheart Band. Skupina, ki jo vodi Ginger Wildheart, znan najbolj ravno po dolgoletnem kljubovanju s skupino The Wildhearts, nase pa je prvikrat opozoril, kot član zasedbe Quireboys. Možakar se je pred tremi leti priključil za krajši čas tudi skupini Hanoi Rocks pevca Michaela Monroea za njegovo samostojno turnejo in album »Sensory Overdrive« (2011). Nedavno tega je zagnal tudi projekt Hey! Hello!, pri katerem gre za nekakšno eksperimentalno, celo progresivno noisy pop avanturo eklektičnosti, v sodelovanju s pevko Vctorio Liedke, Ginger pa v njem igra kar vse instrumente, tudi bobne. Njegova spremljevalna ekipa je kresnila v živo kar štiri skladbe s projekta Hey! Hello! in sicer Swimwear, Lock for Rock (and Other Sporting Cliches), How I Survived the Punk Wars in Feral Days. Vsebinsko eklektična mešanica hard rocka, punka, celo rockabillyja, pa tudi izletov v simfonične vode, prelite s sočnostjo glam kulture, je dostavila izredno ogrevanje. Streljanje z vseh nabojev, čvrst hard rockerski primež kar treh kitar, izjemno harmoniziranje Gingerjevega vokala s strani vseh članov spremljevalne zasedbe. Izredna dinamika in eksplozivnost. Malopridni Ginger je izkazal s svojim nastopom, da bi težko našel bolj primerno predskupino koncertu The Darkness, kot je njegova zasedba. Ginger Wildheart Band so v zaključku dostavili publiki še skladbo The Queen of Leaving projekta Silver Ginger 5 ter zaokrožili tri četrt urni odrski postanek z The Wildhearts klasiko Do the Channel Bop.
Petnajst minut preko devete zvečer se vrti Thin Lizzy klasika The Boys Are Back In Town. V zadnji tretjini pesmi se na odru, ki je še vedno zatemnjen, pojavijo štiri silhuete! Z rokami dvignjenimi v zrak se držijo za roke. The Darkness. Dvorana na nogah! Eksplozija v novo Every Inch Of You, kvartet se v polnem zamahu razleti preko prostranega odra. Dan skrajno levo, Frankie skrajno desno, v osrednjem delu odra je torej dovolj prostora za ekscentričnega Justina. Mož, ki je v svoj odrski eksces teater vnesel veliko šolskih uric posnemanja njegovega visočanstva Freddieja Mercuryja, je znova izzivalen v vseh pogledih. Od oprijete cunjice, ki je prekrivala njegovo goličavo, kitasto in s piercingi ter tatuji »ovenčano« telo, do gibov, gestikulacij, spakljivih dovtipov obrazne mimike,….
Obrnilo se je sedem let kar smo obiskali The Darkness v Gasometru, a Justin se je mogoče umiril za kak milimeter. Mogoče pravim. Po novem krasijo njegov obraz »cankarjanske« brčice, pri kraju prifrknjene navzgor. Nor pa ostaja. Pozitivno nor. Ob vsej telovadbi, ki je vključevala stojo na glavi, plezanje po zvočnikih, drgnjenje uboge Gibson Les Paul ob levi grozd zvočnikov vpetih na strop dvorane, teatralno zviranje in izvabljanje vseh mogočih poz, leg, položajev, je ves ta zrežiran štos Justinove igre opravičljiv in celostno kredibilen, saj služi Justinu vokal v vrhunski formi. Kot leta 2006. Nekajkrat je dobesedno osupnil z ekstremno višino, ki jo premorejo njegovi vokalni registri. In Justin ne opeša skozi nastop. To je najbolj pomembno. Nikakršne skrhanosti ne izkazuje. To je dokazala tudi vključitev vokalno silno zahtevne Radiohead priredbe Street Spirit v dodatku koncerta in preklemano superiorni »N.W.O.B.H.M.« različici, ki jo izvajajo The Darkness.
Dunajska publika je pokazala, da The Darkness še zdaleč ni pozabila. Predvsem je obiskala koncert glavnina mladih ljubiteljev rock kulture, kar je za skupino dobro znamenje, saj prognozira njeno dolgoživost. Repertoar je po pričakovanju vključeval najbolj razvpite trenutke albumov »Permission To Land« in »One Way Ticket To Hell… And Back«, v katere so bile pomešane novejše »Hot Cakes« skladbe. Publika je norela izdatneje zlasti ob starejših hitih, predvsem je snelo streho z Dunajske Arene, ko se je zasedba po skrajno lucidni parodiji na bobnarja Eda (She’s Just a Girl, Eddie) lotila komada One Way Ticket To Hell… And Back, kot tudi v zaključnem krošeju regularnega dela, ki smo ga vsi mrzlično pričakovali v dvorani I Believe In A Thing Called Love.
Draženju ekscentričnega Justina ni in ni bilo videti konca. V dodatku je na oder priletel »mali beli bonbon«. »Hudiča!« »Je to ekstazi?« »Je mar pomagalo za orodje med nogami?« »Je droga!?« Droga je, mar ne!?!« Je bil radoveden Justin, ki je teatralno požrl »tabletko«, se nato pričel slačiti in kot rojeni igralec »v bolečinah« spoznal: »Ahhh… It’s worms, bloody worrrrmssss….«.
Res da je preostali trojec ekipe bil, ob orjaškem egu Justina, znova obsojen na vlogo statista, pa je izkazal, kako odlični glasbeniki so Ed, Frankie in Dan. Zlasti slednji je pomemben člen, ki s svojim delom maskira Justinove kikse – ti se pojavljajo vseskozi med koncertom, saj možakar počne cel kup stvari na odru hkrati poleg igranja kitare. Obenem je Dan imponiral z nekaj izredno lepo položenimi klasično zasnovanimi hard rockerskimi solažami ter dokazal da v igranju kitare, nikakor ne zaostaja za razvpitim bratom. Erotogena je pojava The Darkness na odru! Malopridni Justin, poreden do obisti, je v zaključni Love On the Rox With No Ice teatralno zajahal enega od dobro »ojačanih ramenskih obročev« najbolj priročnega tonskega tehnika. Slednji pa ga je na ramenih odnesel skozi parter. Justin je na ramenih soliral in soliral in soliral. V vso to norijo solizma, ki se je vrtinčila v z znojem prežeti in pivom preliti Areni, je vpel na luciden način (kako bi sicer drugače) vodilni motiv Steve Stevensove Top Gun Anthem.
Znova je bil eden tistih koncertov, ki te držijo v primežu postkoncertnih vtisov še nekaj dni z odprtimi usti. Justin in banda ti ne pustijo dihati niti za hip, ko deliš magijo v živo z njimi. The Darkness ostajajo bolestno dobri. Kot najbolj pregrešni medenjaki rezke rock britve, streljajo s polnimi naboji v soju izjemne voltažne erupcije vselej, ko napoči čas, da se spravijo na oder. Ne glede na to, da se je zasedba postarala za sedem let od njenega zadnjega obiska na Dunaju, tega biti za hipec ni bilo mogoče čutiti. Multi-instrumentalist Justin je pustil klavir za novo turnejo doma in koncert se je obrnil naokoli brezobzirno do baladnih uspavank.
Upajmo, da se The Darkness to pot obdržijo in da jih je izkušnja izpred let veliko naučila ter da bosta brata Hawkins vzdržala drug ob drugem. Brez njiju ni The Darkness in vse drugo česar bi se lotila, bi zapuščalo grenak priokus, da manjka bistvena začimba pri stvari. The Darkness so na dunajskem koncertu dokazali svojo veličino sladostrastnih rock ‘n’ roll akrobatov nove dobe, ki nosijo redko veščino v mezincu malega prsta. In ta veščina jih postavlja med najboljše odrske interprete. Ponujajo odlično odrsko eksekucijo obenem pa jo zabelijo z namerno plasiranim pretiravanjem špas teater ekscesa. Natanko to kar potrebuje danes raja, da se odklopi v teh svinčenih časih zadnjih dni zahodne civilizacije, do katerih nas je prignal virus liberalnega kapitalizma, ki po novem v Nemčiji že lastnini tudi vodo. Rock ‘n’ roll je katapult do ekstaze v paralelni svet, ki si ga iluzorno slikamo pred očmi. In The Darkness ostajajo po prikazanem na Dunaju eni najbolj prepričljivih zastavonoš rokovanja z rock ‘n’ roll magijo. Pregrešni nepridipravi. In kaj še? Pregrešno dobri seveda! Do obisti.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
GINGER WILDHEART BAND:
1. Swimwear
2. It Appears That the Party Is Over
3. Feral Days
4. Lock for Rock (and Other Sporting Cliches)
5. How I Survived the Punk Wars
6. Taste Aversion
7. Brain Sugar
8. Over Easy
9. The Queen of Leaving
10. Do the Channel Bop
THE DARKNESS:
The Boys Are Back in Town (nasneti uvod)
1. Every Inch of You
2. Black Shuck
3. Growing on Me
4. She’s Just a Girl, Eddie
5. One Way Ticket To Hell… And Back
6. Nothin’s Gonna Stop Us
7. Get Your Hands Off My Woman
8. Love Is Only a Feeling
9. Friday Night
10. Concrete
11. How Dare You Call This Love?
12. Givin’ Up
13. Stuck in a Rut
14. I Believe in a Thing Called Love
—dodatek—
15. The Best Of Me
16. Everybody Have A Good Time
17. Street Spirit (Fade Out)
18. Love On The Rox With No Ice
