Založba: Cooking Vinyl
Datum izida: 28. 3. 2025
Produkcija: Dan Hawkins
Dolžina albuma: 33:05 min
Zvrst: Rock’N’Roll / Hard Rock
Ocena: 9.0/10
The Darkness zelo radi izbirajo ‘hrustljave’ naslove svojim albumom. Spomnimo se samo povratniškega “Hot Cakes” iz leta 2012. In skupina ostaja tudi z osmim albumom neverjetno sveže hrustljava. Za mnoge v žanrskem okolišu rocka in rolla, ki si lahko namažejo maslo kvečjemu na kruh pravi, pravcati ‘prepečenec’.
Kvartet je dejansko obsojen na zelo nehvaležno dejstvo. Vsaka skupina nosi svoj križ, zato ni v zvezi The Darkness nič drugače. Vse The Darkness albume, ki so izšli po času velikega komercialnega uspeha, ki jim ga je prinesel prvenec “Permission To Land” (2003) in potrdil pa njegov naslednik “One Way Ticket To Hell… and Back” (2006), (ne nujno njihova) publika, ki sicer odsanja vse hite s teh dveh dosežkov, ne bo kupovala več. Čeprav se na vseh naslednjih albumih nahaja malha komadov, ki so ustvarjeni naravnost za zimzeleni status hit singlov. A tako gre. Že drugi album bi bil precej uspešnejši v komercialnem oziru, če bi izšel takoj po prvencu, se pravi vsaj leta 2004. Vendar pa bodi teh ‘če-jev’ v tem eseju dovolj, kajti novi The Darkness album je novo delo briljantne družitve vrhunske grabežljivosti rocka in zabavnega obešenjaštva, ki tako ostaja zvesti sopotnik skupine tudi v letu 2025!
Novi album “Dreams On Toast” malo zamuja za predhodnikom “Motorheart”, ki je izšel pred tremi leti, vendar pa tako ali drugače zamuja vse, s turnejami na čelu. Plandemija je opravila svoje. A gre za izvrsten album, pravi pravcati biser prvovrstnega britanskega sarkazma in parodije. The Darkness na njem znova posegajo v kvoto elementarnih fraz rocka in rolla, ter se poslužujejo izjemno spretne reciklaže, v katerih ti brezčasni rifi, znova učinkujejo s hipno grabežljivostjo. Šaljivci, ki jim težko pride kdo ob bok. Četudi je Justin Hawkins v letošnjem marcu napolnil Abrahama, so njegovi načrti v novih časih, namesto da bi doma pazil na vnuke, povsem drugačne narave. O tem priča vrhunski uvodni rock detonator Rock’N’Roll Party Cowboy, ki mora nujno najti svoje mesto na koncertnem repertoarju prihajajočih turnej skupine.
Bend ostaja zvest navdihovanju nad neminljivo bitjo rocka in rolla sedemdesetih, kar mu prinaša briljantno in unikatno mešanico artizma, ki na trenutke potegne malo na Thin Lizzy, malo na AC/DC (Mortal Dread), večkrat pa tudi zelo, zelo na Queen (posebej je to evidentno na country šaljivcu Hot On My Tail ali/in kabaret zbadljivcu The Longest Kiss), pri čemer je senzitivnost skupine za plasma muzikalne nalezljivosti tako prevzetna (ta obenem navdaja s šaljivostjo), da te odstrelijo asociacije lahko tudi tja v ero ‘bubblegum pop’ rocka.
The Darkness so tudi tokrat konkretni. Novi album šteje komaj 33. minut v dolžino. Prinaša 10. izpiljenih točk, ki ne tratijo niti sekunde igralnega časa. In to je bistvo vsakega albuma, ki mu lahko potem dodamo pridevnik, da je to dober album. In The Darkness to vedo zelo dobro. I Hate Myself je točka, ki bi bila danes veliki hit, v kolikor bi se znašla na prvencu, to je 22. let prej. Jezdi na ‘znošenem’ rock’n’roll riffu, a je prekleto spretno prepakiran in znova serviran tako, da s svojo prodornostjo ‘ubija’ hipoma. Dan Hawkins je mestoma skrajno srborit in koroziven s svojo rifažo (The Battle for Gadget Land), hkrati pa je album spretno ‘uravnovešen’, mdr. tudi s pohujšljivo parodičnimi izleti v country /honk tonk vode, kot to beleži Cold Heart Woman.
Pronicljivosti skupini ne zmanjka. In je pri tem zelo racionalna. Ne pozna razsipnosti in potrate. Tako, da je mogoče album “Dreams On Toast” označiti, kot briljantni šrapnel rocka in rolla, ki ga z užitkom vrtiš na funkciji ‘ponovi’. Ker so na njem stvari racionalno prebrane do te mere, da te album drži vseskozi ob sebi! Po navalu bolščavega sproščanja decibelov Walking Through Fire, kjer se Justin znova premeteno vokalno ‘afna in pači’, s čimer oživlja poanto prvenca skupine, sledi sklepna albumska ‘burleska’ s filmskim izhodom Weekend In Rome. Obvezno pa je treba albumu prisluhniti tako, da sledite tudi besedilom. Takrat vas bo polno zgrabil in prepričal o tem kako edinstveno luciden je um Justina Hawkinsa, ki ostaja tudi po tej plati še naprej gonilna sila skupine.
“Dreams On Toast” je nov fenomenalen dosežek nepoboljšljivih rock’n’roll burkačev, poln gizdavega pobalinstva in vsega kar si privrženec te skupine lahko le želi. The Darkness ostajajo potentni in prodorni ter jedrnato izpovedni zabavljači in v primerjavi z mnogimi rock skupinami mehkih krušnih drobtinic, pravi sinonim za betonski masiv prepečenega rock’n’roll toasta!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Rock’N’Roll Party Cowboy
2. I Hate Myself
3. Hot on My Tail
4. Mortal Dread
5. Don’t Need Sunshine
6. The Longest Kiss
7. The Battle for Gadget Land
8. Cold Hearted Woman
9. Walking Through Fire
10. Weekend In Rome
Zasedba:
Justin Hawkins – glavni vokal, kitara, klavir
Dan Hawkins – kitara, spremljevalni vokal
Frankie Poullain – bas kitara, spremljevalni vokal
Rufus Tiger Taylor – bobni, spremljevalni vokal
Sodelujoči gost:
Stephen Dorff – monolog na skladbi št. 10
