The Cult (predskupina: Jonathan Hulten)
petek, 26. 7. 2024
Opatija / Ljetna pozornica / Hrvaška
The Cult so po vsega letu dni, ko so v Evropi promovirali svoj še vedno aktualni zadnji studijski album »Under The Midnight Sun«, odrinili še na eno turnejo po stari celini. V letošnjem letu mineva namreč 40. let njihovega delovanja. No vsaj v oziru delovanja pod imenom The Cult. Začeli so namreč že leta 1983 pod imenom Death Cult, naslednje leto pa skrajšali ime. Uživajo svoj kultni status. Kot veleva ime. Ker velja leto 2024 za jubilejno kar se aktivnosti skupine tiče, so The Cult svojo turnejo poimenovali s prikladno številko »8424«.
Po zelo lepem izkustvu druženja s to skupino v lanskem letu, ko smo jih obiskali v Zagrebu (ŠRC Šalata, RockLine recenzija koncerta), so se The Cult znova odločili obiskati našo južno sosedo, a z razliko da so se ob prihodu tokrat ustalili ob morju. Točneje v Opatiji! Prizorišče tamkajšnje Ljetne pozornice je vsako leto ‘vroča’ točka koncertnih dogodkov, ki se vijejo med julijem in avgustom. Glede na to, da je skupina ob koncu lanskega junija obiskala Zagreb, bi kdo mislil, da tokrat The Cult ne bodo deležni takšnega zanimanja kot pred letom dni. Narobe. Privržena publika je znova izkazala svojo veliko zvestobo skupini in na prizorišču je bilo mogoče našteti kakih 3.500 obiskovalcev. Seveda s konkretnim pribitkom ljubiteljev skupine, ki so v Kvarner pridrveli iz Slovenije in Italije. No, temu je botroval gotovo tudi izbrani repertoar, ki so ga The Cult adaptirali v sozvočju z obeleževanjem svojega jubileja. 40. obletnice delovanja! 40. obletnice izida prvenca “Dreamtime”. Ta je navrgla nekaj bombončkov, pri čemer je več kot polovico repertoarja zasedal material iz prvih štirih albumov. To je bilo težišče koncerta. Hkrati tudi fokus vseh obiskovalcev, ki so prišli uživat v zvoku teh edinstvenih rockerskih mračnjakov. Časi, ko si je skupina s svojo ambicioznostjo, svežino in edinstveno energijo utirala pot navzgor ter tako postala neizbrisen del rock zemljevida, so torej v Opatiji znova oživeli.
No, ob pol devetih zvečer, je prisotne ogreval mračni, enigmatični švedski glasbenik Jonathan Hultén. Kantavtor, ki je zapisan folkrockovskem pridigarstvu, je prisotne ogreval kake pol ure. Oprtan s folk kitaro, obdan s cvetjem, orjaško naglavno ‘košaro’ in rožnatim tronom na katerem je sedel med izvedbo svojega avtorskega materiala. Vsekakor izvajalec povsem iz konteksta lika in dela glavnih zvezd večera, ki pa je s svojo koprnečo vokalno melanholijo moral potrkati na vrata katere izmed duš, ki so v tistem času po večini šele prihajale na prizorišče.
The Cult, ki so krenili na oder ob pol desetih, so odigral nastop dolg uro in dobrih dvajset minut. V standardu s svojo ustaljeno koncertno prakso. Vendar tokrat na odru ni bilo klaviaturista Mikea Mangana. Bend je nastopil kot kvartet. Slikovito ogrnjen v temna oblačila – eden in edini šamanski vrač rock’n’rolla Ian Astbury (vokal, tolkala), pa obvezna druga polovica skupine in njegov ‘temni’ pobratim Billy Duffy (kitara), nadalje odlična ritem naveza Johna Tempeste (bobni, tolkala) in Charlieja Jonesa (bas kitara). Štiri temne silhuete, veliko megle, kombinacija rdeče, bele, modre svetlobe, z zelo malo ali skoraj nič osvetlitve obrazov. Običajni ritual. Vsak na svojem koncu. Pri čemer je Astbury nekajkrat krenil do Duffyja, vendar se je pri tem vedno držal distanco. Je pa Ian (obvezno pokrit z ruto) tokrat res kronal predstavo z odlično vokalno interpretacijo. Tudi v Zagrebu lani je bil zelo dober, a tokratni vokalni vložek Iana Astburyja, je definitivno presegal zagrebško predstavo iz lanskega leta. Od začetka do konca. Močan, avtoritativen v slehernem trenutku predstave, vključno z velikim finalom v klasiki She Sells Sanctuary. Za Iana, ki smo ga že spremljali v slabi vokalni formi, ali precizneje povedano slabem vokalnem razpoloženju, bi lahko človek tokrat uporabil kar oznako ‘silovito’.
Tudi Duffy je premogel konkretno bero komunikacije, ko je podžigal občinstvo na svoji levi strani odra. Ob koncu tretje skladbe – bila je Wild Flower (album »Electric«, 1987), je Duffy izvedel z desnico svoj ‘znameniti propeler’ (če ni bil kar Pete Townsendov), kar simbolizira naslovnico ikonskega albuma »Sonic Temple«. Ti mali triki pregovorno statične skupine (kar se odrskih nastopov tiče), so se izkazali med koncertom kot izjemno koristni, saj so učinkovito podžigali razbeljeno množico, ki je uživala v nizanju klasik na klasiko. V oziru prebiranja sladkorčkov je ob nadobveznih klasikah železnega repertoarja (Rain, Sweet Soul Sister, Fire Woman, Love Removal Machine, She Sells Sanctuary), treba izpostaviti prvi (obvezni) dodatek – to je Brother Wolf, Sister Moon, ki je skupina vrsto let ni izvajala na odrih. Še posebej pa je presenetila Resurrection Joe s prvenca »Dreamtime« (1984), ki je bend v živo ni izvajal vse od leta 1986 dalje. Olja na ogenj je prilila tudi ponovna integracija lep čas pogrešane »Sonic Temple« klasike Edie (Ciao Baby). Baladno skladbo sta na odru odigrala skupaj le Ian in Billy. V akustični maniri.
Tudi tokrat je Ian pometal nekaj tamburinov med ljudi, četudi je specifično prizorišče velevalo, da je moral do prve vrste zalučati instrument dlje kot po navadi (med odrom in prvo vrsto je namreč kakih 7 metrov povsem praznega prostora, kar je edini minus Ljetne pozornice). Četudi daje skupina večkrat občutek, kot da se ne meni kdove koliko za publiko, pa temu ni tako. Astburyju ne uide nič, čeprav deluje na odru, kot da se ga težko kaj dotakne, temu ni tako (vemo kako zna stresati slabo voljo, kadar ga zapopade slaba volja, kar smo denimo izkusili v Zagrebu leta 2009). No, v Opatiji je bend seval zelo dobro razpoloženje. Astbury je izkazal zahvalo publiki v samem zaključku bombastično odigrane predstave, ki jo je spremljal za povrhu vsega še odličen zvok, ter predstavil vse člane skupine.
Bend je odlično uigran. Bobnar John Tempesta z nekaj eksplozivnimi bobnarskimi prehodnimi rollingi definitivno ni ostal neopažen med predstavo. Duffy ostaja zvest Gretschevemu Falconu in črnemu Gibson Les Paulu. Med koncertom je izmenjal kar nekaj kosov Falcona (tehnik je kitare med nastopom neprekinjeno pridno uglaševal ter mu jih po koncu sleherne točke vračal v ponovno rabo). Bas linije so brcale! Imele so ‘poden’, ki si ga čutil. In Ian? Kot povedano, glavni element nastopa The Cult v Opatiji, da je ta koncertna predstava resnično izpadla v vseh ozirih eruptivno!
Kratko in sladko. Čudežni The Cult. Brez trikov. Le naravnost. S šusom in energijo, ob kateri je tokrat pokala Opatija, ostaja opus skupine izdan v osemdesetih ‘sveti gral’ privržencev. In tako bo ostalo. Publika je večkrat padla v nekakšen trans. Hipnotično stanje. ‘Drive’ skupine je funkcioniral tokrat brezgrajno, Astbury pa je tako ali drugače izjemen magnet. Ob prikazani formi na tokratnem koncertu v Opatiji, si takšne The Cult želiš videti znova čimprej! Rondo potovanja po kariernem preseku skupine je torej izpolnil in potešil srca publike. Ti se kar niso in niso hoteli ločiti od odra in to še lep čas potem, ko je skupina pomahala v slovo in odkorakala v zakulisje. Najboljši so torej dogodki, ko ne pričakuješ ničesar, ali pa so pričakovanja zmerna. In The Cult, so to ‘zmernost’ tokrat ponesli više, znatno više! Škoda le, da ostaja album »Ceremony«, na katerega vežejo skupino grenki spomini, v repertoarju še naprej nedotaknjen.
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
The Cult – setlista:
1. In the Clouds
2. Rise
3. Wild Flower
4. Star
5. Mirror
6. The Witch
7. The Phoenix
8. Resurrection Joe
9. Edie (Ciao Baby)
10. Sweet Soul Sister
11. Lucifer
12. Fire Woman
13. Rain
14. Spiritwalker
15. Love Removal Machine
—dodatek—
16. Brother Wolf, Sister Moon
17. She Sells Sanctuary
