The Cult rituali v zavetju polnočnega sonca nad Zagrebom (2023)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2023
0 2,823

The Cult (predskupina TV Eye)
petek, 30. 6. 2023
Zagreb / ŠRC Šalata / Hrvaška


The Cult! Dejansko. Kult. Mračni šamani osemdesetih svojske in eklektične zmesi post punka, gothic rocka in hard rocka, ki jim težko najdeš vzporednice, so v lanskem oktobru izdali svoj enajsti studijski album »Under the Midnight Sun«, ki jih je popeljal na novo evropsko turnejo, na kateri so po šestih letih ponovno obiskali hrvaško prestolnico. Tudi The Cult so v letošnjem letu vstopili v 40. leto delovanja.

Tokrat so za uvod prizorišče ogrevali Zagrebčani TV Eye. Glede na ime skupine zelo verjetni poslušalci Iggy Popa. No, če cepimo dlake dalje, je v letih 1977 in 1978 v Birminghamu krajši čas delovala skupina enakega imena, ki je razpadla preden je izdala prvi album. Štirje izkušeni glasbeniki – vsaj po stasu in videzu, so skupino ustanovili šele leta 2019, prvenec skupine »Kick It Out«, pa je izšel v letošnjem marcu. V pol ure so se predstavili kot zelo dobro uigrana in fokusirana zasedba, v kateri klapa vse na pravem mestu. Čeprav v glasbenem oziru ne prinašajo v današnjih časih glasbene revolucije, uživajo polnokrvno v izpovedi oziroma odrski interpretaciji svojega glasbenega vizionarstva, ki je zmes rock’n’rolla, (garažnega) punk rocka, elementov post-punka. In v tem delujejo prepričljivo. TV Eye so spretno izkoristili pol ure časa za predstavitev svoje glasbe še v času, ko je glavnina obiskovalcev iz vseh smeri strumno bredla na prizorišče.

The Cult uživajo svoj kultni status in publika, ki jih je vzela za svoje, jim ostaja neverjetno zvesta in privržena. Njihov glasbeni opus zlasti osemdesetih let ostaja brezgrajno mičen in privlačen. Večen spomenik rocka in rolla naše galaksije. Zanimivo je opazovati kako se publika stara s stažem skupine. Z občutnim deležem Abrahamovcev, ki so prišli v Zagreb ponovno podoživeti svoja najstniška leta, to je čase, ko si je skupina s svojo ambicioznostjo, svežino in edinstveno energijo utirala pot navzgor ter tako postala neizbrisen del rock zemljevida.

Bend je odigral vsega uro in dvajset minut. Tako kot običajno. Tudi tokrat sta Astbury in Duffy stala na odru kot lipova bogova, z nekaj mimobežnimi znaki pretvorbe kinetične energije (premičnimi niansami), ki jih je vnašal med predstavo Astbury. Skozi leta je ta občutek, da se skupina kaj dosti ne ukvarja s svojimi poslušalci med koncerti postal za The Cult nekakšen pričakovan standard. Čeprav je bilo tokrat drugače. Astbury je izkazal zahvalo publiki v samem zaključku ter celo predstavil vse člane skupine, ki je po novem kvintet. In publika je bila zares izjemna. Preprosto. Ko ti The Cult odigrajo več kot pol repertoarja klasik iz svojih ključnih albumov osemdesetih, drugače niti ne more biti. Astbury v zanj običajni – statični »Morrisonovski« figuri obilno odet v prevelike cunje, s spletenimi kitami svojega še vedno bujnega in dolgega lasišča ter pokrit z ruto, ki jo je poveznil nase tako, da mu je skorajda zakrivala pogled, je polomil nekaj tamburinov, ki jih je podelil med publiko, ‘shaker-ji’ pa so ostali celi. Še eden od tistih obveznih sestavnih delov koncertnih ritualov skupine oziroma Astburyjevega vračevanja.

Astbury je v celokupnem seštevku zelo dobro odpel koncert. Nad pričakovanji. V nekaterih delih je dobival podporo s strani spremljevalnih vokalov klaviaturista Mikea Mangana in basista Charlieja Jonesa, kar je bilo vsekakor koristno (zlasti v više ležečih vokalnih delnicah), je pa Astbury razvijal na trenutke donečo gromoglasnost, ki je zapolnila konkreten delež zvočne slike. Ob vselej naviti kitari Billyja Duffyja, ki je tudi tokrat zavzela v zvočnem spektru daleč največ prostora, se je Ian definitivno odkupil glede na predstavi skupine leta 2014 v ljubljanskem CUK Kino Šiška in 2009 v zagrebški mali dvorani Doma sportova. Ne vem kakšen je bil koncert skupine na ŠRC Šalati leta 2017, ker RockLine tega koncerta ni pokril, a glede na obe malo prej omenjeni (pretekli) koncertni izkušnji, je Astbury tokrat na Šalati deloval presenetljivo oživljeno. Poživljeno. Ne boste verjeli, a vzel si je celo trenutek ali dva za krajše debatiranje s publiko. Tako med drugim ni pozabil okrcati lastnika prizorišča, da v šestih letih odkar je skupina nastopila na njem, le ta v vmesnem času ni poskrbel za njegovo prenovo.

Bend je odlično uigran. Bobnar John Tempesta z nekaj eksplozivnimi bobnarskimi prehodnimi rollingi definitivno ni ostal neopažen med predstavo. Duffy ostaja zvest Gretschevemu Falconu in črnemu Gibson Les Paulu. Med koncertom je izmenjal kar nekaj kosov Falcona (tehnik je kitare med nastopom neprekinjeno pridno uglaševal ter mu jih po koncu sleherne točke vračal v ponovno rabo). Bas linije so brcale! Imele so ‘poden’, ki si ga čutil. Klaviatur na desni poziciji ni bilo slišati – reč, ki je bila celo pričakovana, sploh glede na Duffyjevo že kar pregovorno odrsko hrupnost, ki rada preglasi druge elemente gradnje zvočne slike. Duffy je usmeril tega večera en sam pogled v publiko. Poslovilni. Takoj, ko je v zaključni pozdrav dvignil svojo desnico, je urno odbrzel z odra. Po zadnjem tonu Love Removal Machine. Medtem, ko je Astbury še predstavljal člane ekipe, Duffyja že ni bilo več na odru. Pri tem ostaja še ena značilnost zanimiva in precej posebna za The Cult. Astbury in Duffy se med koncertom ne pogledata niti enkrat.

Bend repertoarja ni dosti spreminjal glede na pretekla leta. Z »Electric« je odigral kar šest točk, iz »Sonic Temple« dve, iz »Love« tri (Fire Woman je presenetljivo izpadla iz repertoarja), medtem ko ostaja tudi Spiritwalker, kot edina točka s prvenca »Dreamtime«, koncertna stalnica (setlista spodaj). Te klasike so publiko, ki je prvenstveno prišla na The Cult koncert prav zaradi njih, držale vseskozi v transu. Na trenutke je publika dobesedno obnorela. V vsakem refrenu je gromoglasno spremljala v verzih Astburyja. Prizorišče je postalo še posebej čarobno, ko je skupina uspela podžgati obiskovalce do te mere, da se je parter spremenil v morje dvignjenih rok. Od mešalne mize do pročelja odra.  Presenečenja set liste? Vključitev The Witch, ki je bila uporabljena za glasbeno podlago filma »Cool World« iz leta 1992. Edini dve skladbi z najnovejšega dosežka »Under The Midnight Sky«, to sta Mirror in Vendetta X, pa sta se več kot odlično vpeli v starejši material.

Po koncu je edinstvena občutja, ki jih pušča koncertno druženje z The Cult, skazil le incident pretepa med varnostniki in obiskovalcem koncerta, pri čemer jo je skupil eden od varnostnikov kateremu je razjarjeni privrženec skupine, ki se ni pustil odgnati s ploščadi prizorišča, razbil steklenico na glavi. Le kako jo je uspel spraviti na prizorišče? Takšni prizori navdajajo s silno tesnobo. Na koncert prideš po energijo rocka, da se odklopiš, da se čustveno prevetriš in vibracijsko pretreseš, na koncu pa gledaš kri na betonu. Grozljivo. Tudi v letu 2023.  

Kratko in sladko. Kot vselej pri The Cult. Njihov opus osemdesetih ostaja med privrženci nekakšen sveti gral absolutne zvestobe in to drži skupino vseskozi varno nad gladino. Tudi, če ta za nekaj časa ponikne s scene, ali se poda v kakšen neobičajen glasbeni eksperiment, ostaja kult pač kult. In tokrat je pokazal v Zagrebu znatno več življenja (zlasti glede komuniciranja s publiko), kot je šlo to pričakovati.   

Besedilo: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Rise
2. Sun King
3. King Contrary Man
4. Sweet Soul Sister
5. The Witch
6. Lil’ Devil
7. Aphrodisiac Jacket
8. Vendetta X
9. Phoenix
10. Wild Flower
11. Mirror
12. Spiritwalker
13. Rain
14. She Sells Sanctuary
—dodatek—
15. Peace Dog
16. Love Removal Machine


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki