Lokacija: Bluesiana Rock Cafe / Velden Am Wörthersee (Vrba na Koroškem) / Avstrija
Datum: sreda, 19.03.2014
Pri t.i. allstar zasedbah se sprva pojavi vprašanje, kaj lahko glasbeniki, ki prihajajo iz različnih žanrov, sploh preigravajo? Tudi pri The Aristocrats se je pojavilo to vprašanje kljub temu, da so v skupini priznani glasbeniki, ki nimajo nobenih omejitev. Trio The Aristocrats, ki ga tvorijo kitarist Guthrie Govan, basist Bryan Beller ter bobnar Marco Minnemann, se z dvema studijskima in enim koncertnim albumom opredeljuje preprosto, kot jazz rock. No, sama glasba je daleč od tega, da bi bila slučajno preprosta. Izmed treh glasbeno visoko izobraženih možakarjev, ki so skozi kariero že izkazali v skupinah, kot so Asia, Steven Wilson, Dethklok in celo Necrophagist ter sodelovali s plejado izjemnih glasbnikov, kot so med drugim Steve Vai, Joe Satriani, Jordan Rudess, Tony Levin, bi bilo težko pričakovati, da posežejo po dejanjih glasbenega minimalizma.
Ko so omenjeni profesorji stopili na oder simpatičnega kluba Bluesiane, ki spominja na večjo dnevno sobo, si verjetno nobeden ni predstavljal, da bodo The Aristocrats postregli z več kot dvema urama programa, kakršnemu ni mogoče najti primerjave.
Že s prvima dvema skladbama Furtive Jack in Sweaty Knockers je nori trio dal vedeti, da ne pozna šale. Glasba, ki jo ustvarja, je namreč tako zahtevna in kompleksno sestavljena, da izpadejo v primerjavi z The Aristocrats, kaj hitro vsi profesionalni glasbeniki v žanru metal glasbe, pravi osnovnošolski obvezniki. A čar samega koncerta ni bil le v interpretaciji izjemne glasbe, pač pa so člani tria pred vsak skladbo, popeljali občinstvo skozi krajšo štorijo njenega nastanka in od kod izvira njen naslov, vse te trenutke pa so slikovito izkoristili za plasma brezmejno zabavnega humorja, ki je med občinstvom nemalokrat sprožalo buren krohot.
Vrhunska glasbena izpiljenost posameznikov tria pravzaprav ne more bolj optimalno zasijati na odru. Vsak je iztisnil svoj maksimum. Uvodoma je sicer izstopal kitarist Guthrie Govan, ki je ves čas stregel z izredno zanimivimi riffi ter izjemnim soliranjem, kot da bi v enega združil mogotce tipa Steve Vai, Eric Johnsona, Joe Satriani, seznam tovrstnih mojstrov šeststrunske teorije pa se tu zagotovo ne zaključi. Sam slog Govana ni ravno tipični »shredderski nintendo«, temveč goji ta glasbenik unikaten slog, ki je zmes mnogoterih glasbenih žanrskih oblik, iz katerih bogato štrlijo usekane, domala progresivno eksperimentalne jazz rešitve, kot tudi na drugi strani bluesovsko navdihnjene pasaže. Guthrie Govan zveni povsem nekonvencionalno in mu težko najdeš kitarista, ki bi mu bil blizu. Igra lahko vse. Eden takšnih bi lahko bil recimo Dave Kilminster, ki pa jr sam zase prav tako zaključena glasbena entiteta, zaključen glasbeni svet, težko primerljiv s katerim koli drugim glasbenikom planeta. Ena najbolj fantastičnih zadev pri Govanu je bila, da je vseskozi presenečal z raznimi zvoki, za katere si je bilo težko predstavljati, da jih je sploh možno spraviti v jezik kitarske igre in izvabljati iz instrumenta. Tu se je namreč pokazala sama univerzalnost glasbila ter kaj vse se lahko z njim proizvede, če ima človek preveč domišljije. Govan je že na koncertu s Stevenom Wilsonom pokazal svojo izjemnost, to pot pa je vso svoj univerzalnost in glasbeno adventivnost »norega kitarskea izumitelja« še enkrat potrdil! Govan je s kitaro eno. Entiteta.
Na svoj račun je mnogokrat prišel tudi bobnar Marco Minnemann, ki je tokrat dokazal, da ga lahko uvrstimo med ene najboljših bobnarjev na svetu. Minnemann, ki je znan po tem, da je najbolj nasmejan bobnar, je pokazal, da je eden tistih, ki ima preveč domišljije. Tu je treba poudariti, da je bil set bobnov za mali oder Bluesiane prilagojen v primerjavi s tistim kolosalnim, ki ga je predtavil 24.05.2013, na koncertu v Ljubljani, ko sta z Bellerjem spremljala Joe Satrianija. Pa četudi je bil ta set bobnov korenito zreduciran, je domišljijsko neusahljivi Minnemann razkazal nešteto vragolij, odbitih »beatov«, ritmičnih manipulacij, poli-ritmov in še bi se dalo naštevati. Vredno je izpostaviti tudi posebe domiselno rabo dveh snare bobnov, njegovi prehodi so pridobili na tak način še večjo razsežnost, intenzificiranost. V skladbi Blues Fuckers, ki so ga poimenovali tudi Bluesiana Fuckers, pa je Minnemann s svojim bobnarskim solom povesil čeljusti celotnemu občinstvu. Zdelo se je kot, da ima Minnemann 8 rok in 8 nog. Nasploh, ko je trio zblaznel v nebrzdani stampedo ultra-sonično hitrega rock ‘n’ rolla!
Basist Bryan Beller sprva ni prišel do izraza. Delovalo je, kot da igra v senci Govana, a sčasoma se je izkazalo, da je tudi Beller prvorazredni basist. Beller namreč ni bil le podlaga norim ritmom, ki jih je izvajal Minnemann, temveč je pokazal kar konkretno malho razgibano barvitih linij, ki so se odlično poklopile z Govanovim soliranjem. Občasno je delovalo, kot da bi igral vsak član svojo ločeno linijo znotraj iste skladbe, kar pa je venomer učinkujoče gravitiralo v smiselno celoto artizma skupine.
Cel čar koncerta The Aristocrats ni bil le v perfekcionizmu igranja, temveč tudi v samem humorju skupine. Poleg vseh zabavnih napovedi, je v eni izmed skladb Marco poudaril, da bodo The Aristocrats kot prvi inštrumentalni bend dobili nalepko »Parental Advisory« zaradi naslova skladbe Blues Fuckers. Veliko smeha je izvabil Guthrie Govan medtem, ko je bobnar Minnemann pričel slastno odvijati Mozartovo kroglico. Govan je v tistem trenutku razvijal na kitari atonalni uvod, poln raziskujočih tonov in ko je uvidel kolego kako se ubada s Mozartovo krogilico, je nenadejano vskočil v motiv »male nočne glasbe«, kar je Minnemanna sredi grižljaja spravilo v tak smeh, da bi skoraj izpljunil bombon. Komedijam ni bilo videti konca, vštevši zgodbo Guthriea o tem kako si je razbil glavo na okvirju od vrat stanovanja, kot tudi situacijo, ko je Beller po nesreči razbil kozarec vina. Le to se je polilo po odru in malo je manjkalo da bi nastradalo vezje njegovega »pedal boarda« z mnogoterimi efekti. Na vso srečo je uspel Beller svoje efekte rešiti. Beller je pogledal proti Guthrie-ju, ki je medtem mirno srkal pivo Govan ter mu svetoval, naj nikoli ne preizkusi kaj tašnega. Pa mu je Govan vrnil elegantno z odgovorom, da se to lahko zgodi le Bellerju, saj le on naroča vino. Govan, ki je pivo v steklenici krstil kot »Weaselburger« (verjetno je na etiketi v resnici pisalo »Weissbier«), saj mu branje besed v nemškem zapisu povzroča nemalo preglavic. Zato mu je priskočil na pomoč Minnemann, kot čistokrvni Nemec in ga podučil, da pije pšenično pivo. The Aristocrats pa so nasmejali prisotne tudi med samimi skladbami. Med eno takšnih so igrali ob zvokih igračk pujska in kokoši, ki so jih kupili na enem izmed koncertnih izletov v turški Istanbul. Med zadnjo skladbo Erotic Cakes, pa so se igrali s smešnimi zvoki neke aplikacije na mobitelu, katerim je Minnemann spretno dodajal ritem z nogami.
The Aristocrats so sklenili koncertni nastop s skladbo Erotic Cakes, ki je sicer vzeta iz istoimenskega solo albuma Guthrie Govana. Beller je povedal namreč, da imajo vsi člani svoje samostojne studijske izdelke. V svoji tipično komični maniri je razložil, da ima Minnemann okoli 20.000 solo albumov, on sam jih ima tri, Govan pa le enega in zato so se Guthrieja usmilili ter izbrali skladbo iz njegovega edinega albuma. Prav ta skladba je nekoliko odstopala od preostalega koncertnega repertoarja, saj je pridobivala na elementnih progresivnega rocka in glede na uvodno kitarsko frazo, celo metala
The Aristocrats so se v dobrih dveh urah predstavili kot trio sijanih perfekcionistov in glasbenih ekstremistov. V enem in istem glasbenem telesu. Brez zavor. S sproščeno igro, izredne zmesi treh genialnih glasbenih talentov in drila finomehanike izrednih ročnih spretnosti!
avtor: Primož Novak
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Furtive Jack
2. Sweaty Knockers
3. Ohhhh Noooo
4. Louisville Stomp
5. Get it Like That
6. Culture Clash
7. Flatlands
8. Blues Fuckers (plus drum solo)
9. Gaping Head Wound
10. Desert Tornado
11. Living the Dream
—dodatek—
12. Erotic Cakes
