Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 27. 7. 2012
Producent: Andy Sneap
Dolžina albuma: 50.48 min
Zvrst: Thrash Metal
Ocena: 9.0/10
Če se je kdaj zgodila večje glasbena krivica je to ta, da so Testament vedno ostajali v senci Velikih štirih thrasha. In to kljub temu, da so svoje prve posnetke (resda še kot Legacy) izdali že leta 1985 in s tem zajadrali visoko na prvem valu thrash metala. Da so s kasnejšimi albumu The Legacy, The New Order in Practice What You Preach ustvarili največje klasike thrash metala je jasno še gluhim, še večje dejstvo, ki govori v prid temu, da so Testament preprosto kralji thrasha pa je to, da z delovanjem tudi v turbulentnih devetdesetih niso nikoli prenehali (z aktivnostmi so za nekaj časa prekinili le, ko je Chuck Billy zbolel za rakom). Še več, ko so največji štirje izgubljali na ostrini, so Testament svoj zvok še pohitrili, brutalizirali in mu dodali celo prvine death metala, izdali pa novo trojico rušilnih albumov – Low, Demonic in The Gathering – ki so v vsesplošnem mrtvilu thrash metala ostali krivično spregledani.
Pisalo se je leto 2006/2007, thrash je doživljal svoj preporod, vrnile so se praktično vse zasedbe, ki so razpadle konec osemdesetih/v začetku devetdesetih (Forbidden, Laaz Rockit, Sacred Reich in mnoge druge, nazaj na thrash vagon pa je seveda skočila tudi Metallica), mogočni studijski »come-back« pa so Testament napovedali z odličnim The Formation of Damnation, na katerega je bilo potrebno čakati debelih devet let. Njegovega naslednik smo k sreči dočakali po vsega štirih letih in pred nami je thrash plošča leta, Dark Roots of Earth!
Na njej Testament združujejo le najboljše, na njej sta trčila dva svetova in ustvarila nov, še boljši svet. Tako perfektno Testament starošolskega thrasha in agresivnega, skoraj death metalskega zvoka albumov iz devetdesetih, niso združevali še nikoli prej. Dokaz je že uvodna bomba Rise Up s katerim nas na krilih klasičnega The New Order filinga popelje riff mašina Eric Peterson, ki po skoraj tridesetih letih ne kaže nikakršnega usihanja idej, njegove kitarske linije še vedno zvenijo sveže, udarno in raznoliko. Precej zasluge za to nosi tudi produkcija Andyja Sneapa, ki brca z vsemi štirim, nebrzdana energija podivjanega bika pa z albuma šprica na vsakem koraku. Sneap je znova poskrbel za fantastičen zvok, ki je kristalno čist, kitare jasne, razločne in rezajoče, bobni dinamični in ravno prav rušilni, Billyjev vokal pa je v ospredju, kot se za poglavarja plemena tudi spodobi. Žal je Andy tudi tokrat ohranil svojo edino slabost, bas linije Grega Christiana so namreč pokopane po mogočnim zvokom kitar, kar je velika škoda, saj je bil zvok njegovega basa vedno (poleg Petersonovih rifov in Skolnickovih solaž seveda) jasen trademark Testament. Tokrat na površje žal priplavala le rožljanje v Rise Up, kratek solistični izlet v A Day in the Death ter bolj izrazit bas zvok Last Stand For Independence. To pa je tudi edina slabost Dark Roots of the Earth, saj lahko v vseh ostalih pogledih o njej govorimo le o superlativih. Solaže Alexa Skolnicka so znova tekoče, tehnično superiorne, epsko dolge in mojstrsko speljane, da o mravljince-povzročajočih melodijah in harmonijah niti ne začenjam. Skolnick dokazuje, da ni kar tako kitarist ob katerem se ob omembi njegovega imena tudi večja kitarska imena v stilu Wayna vržejo na kolena. Eden lepših primerkov je kar single plošče, Billyjev uporniški krik Native Blood (vnovično posvetilo njegovim indijanskim koreninam), epska agresivna himna upora, ki jo povsem ukrade fenomenalna Chuckova vokalna predstava (no, poleg nje pa še Hoglanovo blast-beatanje med refrenom, ki prvič morda zveni nekoliko nerodno, a se z vsakim vnovičnim poslušanjem perfektno zlije s komadom). Ljudje, Chuck Billy je pred slabimi desetimi leti prebolel raka, zveni pa kot rohneč stroj, ki ne daje vtisa, da ima za seboj že skoraj trideset let thrasherskega kričanja! To pot je vokal resnično raznolik in dinamičen, Billy pa razkaže prav vse svoje osupljive sposobnosti – od thrash vokala v stilu The Legacy in Practice What You Preach, preko brutalnega growla (ki spraži rit tričetrt cookie monster vokalistom!) kot smo ga vajeni z Demonic, pa vse do shrljivo čiste in nežne predstave balade Cold Embrace. Da, Testament se po letu 1994 (Trail of Tears z albuma Low) zopet poskusijo v baladi, o vampirski ljubezni, ki jo je Chuck Billy opisal kot nekaj, kar bi spadalo v trilogijo Twilight. No, Chuck je s temle usekal povsem mimo, ob tragično srhljivi baladi, z naraščajočo atmosfero in genialno mračno podobo, se vampirčki iz te abotne najstniške trilogije ne bi svetili na soncu, temveč na njem zgoreli v velikem plamenu. Skoraj osem minutna polbalada je eno boljših del na plošči, odlikuje pa jo fantastično prepletanje kitarskih linij Skolnicka in Petersona, slednji poprime za akustično kitaro, Skolnick pa s srhljivimi harmonijami izredno zvesto opiše neusahljivo željo mlade vampirke po soncu. Ki seveda odzveni v prazno, kar pa ni mogoče reči za eksplozivni Billyjev vokal, ki vrhunec doseže v izjemnem refrenu. A Testament na tem mestu še ne zaključijo s presenečenji, saj dve izmed boljših skladb albuma pustijo povsem za konec – sedem minutni ep Throne of Thorns, skladateljski vrhunec albuma, ki je poln žongliranja s sapojemajočimi riffi med Alexom in Ericom, ti pa so težki in mogočni kot premikanje gosenic buldožerja. Atomska urica Gene Hoglan z briljantno bobnarsko predstavo znova dokaže, da je preprosto eden največjih, s Testament se je zlil še bolje kot na Demonic in čeprav je večino materiala odbobnal po Ericovih navodilih (od tu tudi blast beati v Native Blood in True American Hate, vpliv, ki ga je Peterson brez dvoma prenesel iz dvojega black metal projekta Dragonlord), je Hoglanovo delo vredno le največje hvale.
Na dodatnem ploščku, ki je na voljo v deluxe izdaji Testament v svoj mešalnik vržejo tri priredbe, ki jim nadenejo močan Testament duh in lasten pečat. Odlično se obneseta predvsem pothrashirani Dragon Attack (Queen) ter Iron Maiden klasika Powerslave, ki ji Skolnick častitljivo doda nekaj svojih prijemov. Nekoliko nerodneje izpade Scorpions hit Animal Magnetism, a nas fantje posedejo še na prestol iz trnja in iz lukenj spustijo stekle pse, ki nas obgrizejo, kot obgrizejo riffi razširjene verzije Throne of Thorns.
Testament je z Dark Roots of Earth uspelo neverjetno – presegli so predhodnika The Formation of Damnation. Legendarni Američani na novi plošči ponudijo le najboljše, kitarskih vragolij enega najboljših kitarskih dvojcev Skolnick/Peterson ni videti konca, Chuck Billy zveni bolje kot kdajkoli prej, celoto pa fenomenalno zaključuje bombastična naveza Hoglan-Christian. Dark Roots of Earth je to, kar je spodletelo praktično vsem thrash bendom, in to je ohraniti duh stare šole, ostati zvest svojim (temnim) koreninam, obenem pa zveneti sveže, prepričljivo in mogočno. Dark Roots of the Earth je brez dvoma eden najmočnejših kandidatov za album leta, brez dvoma pa letos od thrasha ni mogoče pričakovati, kaj kar bo preseglo tole zver. Kakšni veliki štirje (Dave Mustaine pa v jok Larsu Ulrichu v naročje), pravi kralji thrash metala so in ostajajo Testament!
Avtor: Rok Klemše
Seznam skladb:
1. Rise Up
2. Native Blood
3. Dark Roots of Earth
4. True American Hate
5. A Day in the Death
6. Cold Embrace
7. Man Kills Mankind
8. Throne of Thorns
9. Last Stand For Independence
10. Dragon Attack (Queen) *
11. Animal Magnetism (Scorpions) *
12. Powerslave (Iron Maiden) *
13. Throne of Thorns (razširjena verzija) *
* samo CD/DVD deluxe izdaja
Zasedba:
Chuck Billy – vokal
Alex Skolnick – kitara
Eric Peterson – kitara
Greg Christian – bas
Gene Hoglan – bobni
GOSTJE:
Chris Adler – bobni
