Založba: Nuclear Blast Records
Datum izida: 28. 10. 2016
Produkcija: Eric Peterson & Chuck Billy
Dolžina albuma: 45.47 min
Zvrst: Thrash Metal
Ocena: 9.0/10
»Brotherhood of the Snake« je najnovejši, enajsti studijski dosežek ameriških thrash metal šampionov Testament, ki so se štiri leta nazaj z »Dark Roots of Earth« (2012) v velikem slogu vrnili nazaj k visokim standardom svojih zgodnjih plošč, thrashmetalskih klasik, ter zasluženo prejeli navdušen odziv s strani privržencev in kritikov. Pred snemanjem »Brotherhood of the Snake« so Testament doživeli menjavo bas kitarista, saj je Grega Christiana zamenjal Steve DiGiorgio (ex-Death, Control Denied, Iced Earth), kateri je z bandom nazadnje sodeloval na albumu na novo odigranih dolgoletnih standardov z naslovom »First Strike Still Deadly« (2001). Pevec Chuck Billy je obenem razkril napol konceptualno naravo novega albuma, saj se večina besedil in njegov naslov nanašašajo na razvpite teorije zarot o tujerodnih, reptiloidnih obiskovalcih iz vesolja, ki so že od antičnih časov krojili usodo človeških civilizacij, tudi preko skrivnostne prosotozidarske lože častilcev kač oziroma kačjega kulta. Kljub nadvse zanimivi tematiki »Brotherhood of the Snake« tovrstnega konceptualnega občutka, z izjemo naslovne skladbe, med poslušanjem ne poraja, saj vsako delo na njem zveni kot ločeno poglavje zase, kar pa je za glasbeni stil kakršnega prakticirajo Testament nekaj povsem normalnega.
V glasbenem pogledu so Testament tokrat ustvarili morda celo svoj najbolj podivjano thrasherski in obenem ritmično najhitrejši dosežek sploh, brez kakršnikih koli ‘upočasnitvenih’ manevrov v in omejitev. Testament si kaj takega lahko brez težav privoščijo, saj imajo v svojih vrstah izjemnega virtuoza Alexa Skolnicka, enega najboljših in najhitrejših kitarskih mojstrov na svetu, katerega glasbeni pogled sega daleč izven metalskih meja, v svet eksperimentalne glasbe in jazz rock fusiona, kar je večkrat dokazal z različnimi stranskimi projekti kot sta Attention Deficit in Alex Skolnick Trio. Testament na »Brotherhood of the Snake« vnovič razganja od jeze, ki sicer nenehno seva iz Chuckovega vokala ter številnih družbenokritičnih ‘puščic’ v njegovih besedilih. Tovrsten brutalen naboj ne pojenja od začetka do konca »Brotherhood of the Snake« in to brez kakršnegakoli vmesnega ‘počitka’, kaj šele morebitne balade, ki se tako rade nepričakovano znajdejo tudi na nekaterih najbolj agresivnih metalskih ploščah.
»Brotherhood of the Snake« se odpre z naslovno skladbo, ki kar prekipeva od visokoktanske energije na račun srboritih kitarskih pasaž, brutalnega udrihanja dvojne bas stopalke in ‘steklega’ Chuckovega vokala. Slednji se glede na posamezne skladbe spreminja iz agresivno-thrasherskega v morilskega, na meji death metala. Odlične kitarske harmonije, na izborni tehnični ravni, pa so tiste, ki posameznim delom vnašajo tisto pravo dušo, ki iz povprečnega dosežka ustvari mojstrovino. Eric Peterson, edini Testament član, ki je tu od njihovih začetkov, ko so se še imenovali Legacy, je bil nekoč izključno ritem kitarist zdaj pa si že nekaj let s Skolnickom sporazumno delita solaže in ne samo kitarske harmonije, medtem ko se album kar šibi pod težo raznovrstnih rifov. Mrcvarjenje bobnarske postavitve v režiji ‘jeklenega’ Genea Hoglana se nadaljuje na »The Pale King«, kjer si tehnična dovršenost in agresivnost krepko podata roki, medtem ko se ob Chuckovi vokalni ‘prožnosti’ in siceršnjim ritmičnim ‘rešetanjem’ najde tudi nekaj preceh zanimivih, melodično usmerjenih kitarskih harmonij.
Fanatično hitri ritmični stampedi se na »Stronghold«, kjer zavlada pravcato vampirsko vzdušje, še stopnjujejo, medtem ko Chuck vokalno nenehno prehaja med ‘vlogama’ nekoliko čudaškega, večno nergaškega strica in popolnega pshihopata, ki je žejen krvi. »Seven Seals« že s svojim naslovom, ki spominja na Bergmanovo črno-belo filmsko klasiko ‘Sedmi pečat’, sporoča, da gre za izrazito temačno stvaritev. Brutalni bonarski marši ne pojenjajo, medtem ko se supersonične kitarske pasaže vendarle rahlo umirijo in dajo več prostora dramatičnim in agresivnim vokalnim izburhom. Sredi inštrumentalne sekcije Skolnick hitro najde prostor za krajše kitarske improvizacije, ki v režiji enega izmed najboljših učencev Joeja Satrianija vselej izpadejo zanimivo.
Med poslušanjem »Born In a Rut« najbolj preseneti to s kakšno lahkotnostjo band sredi kompozicije nenadoma preide iz čistega thrash metala v skorajda popolni hard rock z že napol bluesovskimi kitarskimi pasažami, kar je za kitarskega virtuoza kot je Skolnick sicer ‘mala malica’, vedar gre vseeno za nadvse prebrisano, popolnoma nepričakvoano presenečenje. Na »Centuries Of Suffering« se nadaljuje thrasherski ‘pekel na Zemlji’, kjer zavladajo ubijalski bobnarski stampedi in nore kitarske pasaže, medtem ko je Chuck spet ‘žejen krvi’. Težko je ugotoviti na kaj točno se nanaša družbeno obsojajoče besedilo te kompozicije, morda na trpljenje severnoameriških domorodcev, glede na to, da se v Chucku pretaka tudi nekaj staroselske krvi.
»Neptune’s Spear«, eden izmed boljših »Brotherhood of the Snake« trenutkov, kjer je tudi Skolnick pustil svoj skladateljski pečat, je še ena podivjana thrasherska bomba, ki vsebuje mogočne kitarske harmonije, neusmiljene bobnarske krošeje in napol blazni pevski pristop in bo kot taka navdušila vse dolgoletne pristaše. Na »Black Jack« Hoglanovo bobnarsko mrcvarjenje doseže nove ekstreme, medtem ko si Skolnick mimogrede privošči tehnično izpiljeno kitarsko solažo. Chuckova ‘vokalna psihoza’ tudi na »Canna-Business«, ki vsebuje ravno pravšnjo mero starošolskega thrash besnenja in tehnične subtilnosti, ne popušča, medtem ko v besedilu ‘bruha žolč’ na koruptivne poslovneže in politike, kar je za Testament ‘klasika’ že vsaj albuma »The New Order« (1988) dalje. Besedna zveza ‘new order’ je sicer v besedilu omenjena kar nekajkrat. Album se z antiklerikalno usmerjenim »The Number Game« zaključi na klasičen Testament način; s teroriziranjem dvojne bas stopalke, strupenimi kitarskimi pasažami ter vampiriziranim vokalnim besnenjem na ravni iz posebne psihiatrične ustanove ravokar pobeglega serijskega morilca.
»Brotherhood of the Snake« je klasični Testament album, kar pomeni da vsebuje neusmiljeno dozo thrashmetalske brutalnosti na supersonični pogon, prežeto z ubijalskimi, na visoki tehnični ravni ustvarjenimi kitarskimi pasažami, medtem ko Chuckov vokal od začetka do konca zveni kot da je pravkar napovedal vojno celemu svetu. V marsičem gre za še agresivnejšo in hitrejšo verzijo odličnega predhodnika »Dark Roots of Earth« z nekaterimi nadvse zabavnimi presenečenji, ki od začetka do konca ohranja svojo razkačeno, popolnoma povampirjeno naravo in bo kot takšen zagotovo navdušil vse dolgoletne privržence. To pa obenem pomeni, da gre za enega izmed najboljših (ne samo thrash) metalskih dosežkov v letu 2016. Čas je že, da se popravi dolgoletna krivica ter se med ‘veličastne štiri’ thrash metala začne šteti tudi Testament, saj je to še najmanj kar si zaslužijo po vseh teh letih zvestega sledenja lastni glasbeni viziji za katero je značilno, da je bil vsak album ‘nova zgodba’ v primerjavi s predhodnikom.
Avtor: Peter Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Brotherhood of the Snake (4:14)
2. The Pale King (4:51)
3. Stronghold (4:00)
4. Seven Seals (5:38)
5. Born in a Rut (4:57)
6. Centuries of Suffering (3:34)
7. Black Jack (4:21)
8. Neptune’s Spear (5:27)
9. Canna-Business (3:47)
10. The Number Game (4:38)
Zasedba:
Chuck Billy – vokal
Alex Skolnick – kitara
Eric Peterson – kitara
Steve DiGiorgio – bas kitara
Gene Hoglan – bobni
