Založba: UMe Music
Datum izida: 08.03.2019
Produkcija: Phil Collen
Dolžina albuma: 44.12 min
Zvrst: Hard Rock
Hjammm… »Shock« je bil eden najtežje pričakovanih hard rock albumov v letošnjem letu. Brez debate. Tesla. Govorimo torej o novih Tesla. Počasi jim gredo albumi od rok in glede na njihov zlati opus osemdesetih ter z začetka devetdesetih in zelo posrečen zrelostno-slogovni odklon v nove čase z albumoma »Into the Now« (2004) ter »Forever More« (2008), so pričakovanja nad stvaritvami s katerimi nas je od nekdaj ta kvintet navduševal, pač vselej visoka.
Leta 2014 je izšel slečeni in surovi »Simplicity«, ki je sicer dostavil konkretno dozo nasršeno slečenega rocka, vendar pa obenem prav zavoljo nemara prevelike ambicioznosti, razgalil tudi precej komponističnih rezerv, recimo temu »praznih« minut igralnega časa, za katere bolje, da jih ne bi bilo, ker niso bile dovolj dobro izkoriščene, album pa je bil posledično tudi odločno predolg. Preprosto je na tem albumu bilo vsega preveč in naslov mu ni ravno najbolje godil. Sedaj, to je pet let kasneje, pa dobimo album od iste skupine, kjer je pravzaprav »vsega premalo«. Da Tesla vpokličejo za produkcijsko krmilo Phila Collena, ni presenečenje, saj prijateljujejo z njim še iz časov osemdesetih, se pa po drugi plati, takšna reč tudi vedno dobro bere. Vzbudi zanimanje, če ne drugega. Sicer so bila možna namigovanja, da jim bo Phil zmehčal zvok, pa vendar je tlelo upanje, da se bend temu ne bo podredil. A se (žal) je. Še več. Lenobno pozibavajoča California Summer Song, to je prvi single albuma, se je torej potem, ko se je odvrtel v CD predvajalniku celotni »Shock«, izkazal za podtaknjeno kukavičje jajce. Frank Hannon je v enem izmed intervjujev nedavna priznal, da če ne bi bilo Collenovega pozitivističnega učinka, priganjanja in raznolikih prijemov motiviranja skupine v studiu, verjetno novega albuma Tesla nikdar ne bi posneli, kar da slutiti, da se je nemara zasedba zares kreativno izpela. Collen je torej pravzaprav tisti faktor, ki smo mu lahko hvaležni, da Tesla še snemajo glasbo in očitno je kot mediator, moral biti zelo aktiven, pri sugeriranju kam in kako pripeti kak aranžma v posamezne točke.
Čeprav uvodna in udarna You Won’t Take Me Alive še ne razgali povsem tistih bistvenih spoznanj o novem albumu, je »Shock« je dejansko šok absolutnega zvočnega mehčanja zvoka in sloga skupine. V refrene so vpeti spremljevalni vokal, ki so značilni za »Defleppardeske«. Ti so se seveda tega elementa učili od Queen, prvič pa je to močneje zaznavno v sanjavi We Can Rule The World. Obenem preseneča to, da kitare zelo slabo grabijo preko albuma. Namesto, da se med poslušanjem »Shock« hvaležno zapiše, da se znova čutijo vplivi zasedb Allman Brothers in Lynyrd Skynyrd, Aerosmith in zgodnjih ZZ Top, kadar govorimo o Franku Hannonu, je prav ironično to, da se v tip skladbe, kot je Taste Like, kot prva asociacija utrne Kid Rock. Prosim? Kitar ni skoraj nikjer na albumu, Hannona ni skoraj nikjer. V produkciji rifi ne zgrabijo. Elementa, ki je poleg ikonske vokalne narave pevca Jeffa Keitha, pravzaprav zaščitna znamka zvoka in sloga skupine, so solaže Franka Hannona ter njegovi (sicer genialni) triki vpenjanj prehodnih kitarskih okraskov. Tudi tam kje se odpira prostor za to, da Hannon ali Rude razsujeta mid-eight pasažo s konkretno tonažo solizmov, po katerih je Frank Hannon vselej slovel, kot eden najbolj predrznih kitarskih herojev svoje generacije, nikakor niso zaznane. Raje rešujeta situacija z nekaj akordi, prijeme pa še občasno pol-tonsko zategneta in to je to. Tied to the Tracks vliva nekaj upanja za prihodnost, a ena lastovka še ne prinese pomladi. Ta skladba je vrhunec albuma in ena izmed njegovih svetlih izjem, ki priča o tem, kako nekako bi morali Tesla zveneti v letu 2019. Hannonov slide je v njej lepo slišen in komad zgrabi. Nemara je tole iztočnica na kateri bi morali Tesla graditi, da jim uspe čim prej naslediti »Shock« s pravim hard rock albumom ter tako popraviti bled vtis.
Album daje celo občutek baladnosti. Poleg balade We Can Rule The World, so tu še Love Is A Fire, ki zveni zelo predvidljivo in v nekih drugih preteklih časih bolje izkoriščeno, tu je s klaviaturami podprta »Beatleska« Forever Loving You, proti repu še druga »Beatleska« Afterlife. Med nje pa so vpete točke, kjer se motivi navezujejo v srednje hitrem do umirjenem tempu (The Mission, California Summer Song…) in album dejansko dobiva značaj sanjave zgodbice o petih fantih, ki so se povsem prepustili vodstvu Phila Collena v studiu.
Vsekakor je Tesla tipskosti dovolj na albumu in gre zato v vseh ozirih še vedno za Tesla album. Že zavoljo Jeffa Keitha iz katerega je Collen izvabil vokalni optimum in Jeff že dolgo ni tako dobro vokalno zvenel. Odlično delo pevca. Vendar funkcionira njegov vokal mnogo bolje v scenariju, ko so kitarski rifi porinjeni naprej, kar pa ne moremo trditi pa pop-ovski »Shock«.
Kakorkoli bo »Shock« razdelil bazo ljubiteljev skupine je ena stvar jasna. Je drugačen Tesla album. Od vsega doslej, kar so Tesla posneli. To je bila želja skupine in to ji je uspelo. Za ceno česa, pa bomo še videli? Prisotnost Phila Collena je močno zaznavna, v zvok in slog so vpeti Def Leppard prijemi (spremljevalni vokali, muzikalična nalezljivost), žrtvovan pa je tisti surovi rifovski gnev, solistična barvitost, po kateri so sloveli stari Tesla. Upajmo, da tale, glede na Tesla standard, pravzaprav že kar pop-rock album, kaj hitro zamenja njegov pravoverno nasršeni hard rock naslednik, sicer je bolje, da se Tesla, v brezizhodni situaciji pomanjkanja prave kreativne energije ter navdiha, polagoma upokojijo.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 6.5 / 10
Seznam skladb:
01. You Won’t Take Me Alive
02. Taste Like
03. We Can Rule The World
04. Shock
05. Love Is A Fire
06. California Summer Song
07. Forever Loving You
08. The Mission
09. Tied To The Tracks
10. Afterlife
11. I Want Everything
12. Comfort Zone
Zasedba:
Jeff Keith – vokal
Frank Hannon – kitara, klaviature, klavir, spremljevalni vokal
Dave Rude – kitara, spremljevalni vokal
Brian Wheat – bas kitara, klaviature, klavir, spremljevalni vokal
Troy Luccketta – bobni
