Založba: UMe Music
Datum izida: 27.03.2020
Produkcija: Tesla
Dolžina albuma: 66.09 min
Zvrst: Hard Rock
Ocena: 10 / 10
Če je osemdeseta dodobra stresal fenomen glam metala, pa je dal tudi skupino, ki je ni odvrtinčilo v tisto smer. Temu se je “izmuznila” in se lahko postavlja s povsem samoniklo formo hard rocka, kakršni ni prav nič blizu. Niti Guns N’ Roses in niti Cinderella ne, še dva absolutna hard rock odklona iz druge polovice osemdesetih. Tesla vendar. Na sceni pobrcavajo že od konca leta 1981 dalje. Studijski albumi jim gredo sicer počasi od rok. Ob koncu osemdesetih jim je po »The Great Radio Controversy« uspel veliki met (komercialni), položaj pa je skupina utrdila z akustičnim koncertnim dokumentom imenovanim »The Five Man Acoustical Jam«, ki je izšel leta 1990. Da. Pred natanko 30. leti. Postal je tisti Tesla dokument, ki se je na Billboardovi lestvici najbolje prodajanih albumov povzpel na 12. mesto ter do tega dne tudi ostal najboljši rezultat v karieri skupine.
Prevrtimo trideset let naprej! Tesla so se v začetku lanskega decembra potikali po Evropi in zavili do Londona, kjer so se znašli v famoznem The Abbey Road studiu. Da. Tam, kjer so med drugim snemali svoje albume tudi The Beatles. Bend je namreč to priložnost zelo spretno izkoristil. Da posredno obeleži 30. let izida »The Five Man Acoustical Jam« in to na način, da odigra nov akustični koncert. Kar v prostorih studia in ga za povrhu vsega, ujame tudi na na zvočni nosilec.
So se Tesla kaj vmes postarali? Vsekakor, saj minevajo leta molče, a to je dejstvo, ki mu nihče ne ubeži. Na koncertih pa izžarevajo neverjetno živahnost in iskrivost, kot da so še vedno mladeniči sredi dvajsetih. Da je ta trenutek povezan z legendarnim koncertnim dokumentom izpred 30. let, naznani že otvoritvena Comin’ Atcha Live, ki se kotali na »lenem« boogie / blues ritmu in se (pričakovano) znova v drugi polovici točke prelije naravnost v The Greatful Dead klasiko Truckin’. Tako kot pred 30. leti. Seveda je vino zrelejše, drugo koncertno prizorišče, pa izbrana publika, ki je prisostvovala temu nastopu v znatno nižjem številu. Tu je še ena priredba, ki nosi neposredno vez z »The Five Man Acoustical Jam«. Neverjetno posrečena Signes, ki v izvirniku pripada Kanadčanom, lepo prilegajočega se imena The Five Man Electric Band, kot je torej bila odigrana pred 30. leti na sorodnem dokumentu. Prav tako je bend povezal ta 30. letni jubilej in vsebino svojega prvega uradnega koncertnega dokumenta z The Beatles klasiko We Can Work It Out, ki dosega v ponovni koncertni izvedbi, 30. let kasneje v Abbey Road studiu, celo večjo pečatnost. Eden redkih komadov, kjer se Keith vokalno »ne spakuje« in prinaša izredno posrečen kontrast ne le k materialu, pač pa izpostavi, da kot vokalist, s prepoznavno grleno vokalno avro, tudi brez nje nagovarja še kako prevzetno. Odveč je dodajati, da je Keith ujel odlično dnevno vokalno formo. Ker gre za vokalni unikat, za povrhu »oblečen« v akustične pastele, je njegova posebnost in karizmatičnost toliko bolj izpostavljena. Zvok je izredno čvrst, izvedba koherentna in kompaktna, kemija in zaznavanje med fanti spet vseprisotna – zgrabi takoj in ujeto ter razvito vzdušje sproža ob poslušanju večkrat tudi kurjo polt. Bend briljira v svoji preciznosti ter in to niti ni treba posebej poudarjat, vedno znova odličnih prilagoditvah in rešitvah pri aranžmajih akustične preobleke. Kovinski zvok kitar je fenomenalno kontrastiran s toplino debelo voluminoznih bas linij Briana Wheata.
Torej. Tudi vse tri nove skladbe (Tied To The Tracks, Forever Loving You, California Summer Song) novega in žal verjetno najšibkejšega dosežka zasedbe do tega dne, to je albuma »Shock«, odete v akustične tančice, k sreči odločno karakterno zrastejo in tako zelo dobro funkcionirajo v družbi preostalih skladb repertoarja, ki so med feni »ponarodele«. To pot prinašata posebno veselje za vse ljubitelje te unikatne hard rock zasedbe, akustični izvedbi »Psychotic Supper« (1991) albuma Miles Away in Stir It Up. Into the Now vedno vžiga na polno. V sleherni verziji. Vžgala je na istoimenskem albumu skupine leta 2004, vžgala je na “Twisted Wires & Acoustic Sessions” akustičnem albumu iz leta 2011 in znova prinaša, s svojim megalomanskim ter izrazito temačnim rifom, tudi to pot izvrstni kontrast v repertoar tega novega akustičnega dokumenta. No, očitno pa je časa zmanjkalo, da bi bend presenetil tudi s kakšno točko nekoliko krivično prezrtega, a v vsem zelo dobrega klasičnega Tesla albuma »Bust A Nut« (1994). In Love Song? Ne sme manjkati in tudi to pot ne manjka. Na repu koncerta seveda. Hannon, pa prime v tej točki, v roke električno kitaro za odlično solistično zabelo in zaključni elektrificirani krešendo tega koncertnega dokumenta!
Izvedba prearanžirane Paradise prinaša verjetni atmosferični vrhunec tega albuma (Brian Wheat, se prestavi na klavir). Drama teater znotraj fenomenalne verzije te melanholične balade v vzdušjih slikovito prijemlje in ustvarja skrajno in na moč grabežljivo napetost. To pot ima ta verzija na albumu resnega konkurenta v sicer odlični “Psychotic Supper” baladi Miles Away.
Torej! Spomin na »The Five Man Acoustical Jam« živi, prelit za 30. let naprej ohranja na novem tovrstnem albumu akustično aranžiranih slaščic skupine v dosežku »Five Man London Jam (Live at Abbey Road)«, zrelostno re-afirmacijo. Preprosto. To je v karieri skupine skupno tretji tovrstni »izštekani« album ter nova potrditev, da veljajo Tesla za neverjetno pečatno in močno zasedbo kadar v poljubni debati vstopa v središče pridevnik »unplugged«. Težko jim najdeš pravega izzivalca. Tudi v letu 2020.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Cumin’ Atcha Live / Truckin’
02. Tied To The Tracks
03. We Can Work It Out
04. Signs
05. What You Give
06. California Summer Song
07. Forever Loving You
08. Miles Away
09. Paradise
10. Call It What You Want
11. Stir It Up
12. Into The Now
13. Love Song
Zasedba:
Jeff Keith – vokal
Frank Hannon – kitara
Dave Rude – kitara, spremljevalni vokal
Brian Wheat – bas kitara, klavir na skladbi št. 9., spremljevalni vokal
Troy Luccketta – bobni, tolkala
