Založba: Frontiers Music. Srl.
Datum izida: 11. 6. 2021
Produkcija: Terra Odium
Dolžina albuma: 52.27 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 9.0/10
Terra Odium je nova progresivnometalska formacija, ki jo zastopa ekipa starih mačkov. Norveška. Tokrat ni govora o zelencih, pač pa o prekaljenih glasbenikih. Jedro ekipe tvorita dva člana iz vrst nekdanjih norveških progmetalcev Spiral Architect in sicer pevec Øyvind Hægeland (ex-Arcturus) in bobnar Asgeir Mickelson (mdr. tudi Veil Of Secrets, ex-Ihsahn, ex-Borknagar), s katerimi sta leta 2000 izdala edini album. Kitarske usluge sta poiskala pri nekdanjem Manitou kitaristu, izvrstnemu Bollie Fredriksenu. Studijski prvenec »Ne Plus Ultra« ima posebno energijo, posebno vibracijo, ki pa bi jo Terra Odium zelo težko vzpostavili brez prisotnosti ikonskega Steva Di Giorgia (Sadus, Testament, Death, spisek je enostavno predolg,…). Dejansko bi človek rekel, ko prebere ta imena, da reč ne potrebuje ničesar več. Vseeno je skupina začutila, da bi bilo dobro obogatiti aranžiranje tudi z dodatnimi klaviaturami in orkestracijami, za kar je integrirala Jona Phippsa, ki je sodeloval mdr. z Dragonforce, Moonspell in Angra.
»Ne Plus Ultra« je izrazito temačen album. Zato je tako privlačen. Težko gre bolj črno od tega (v progresivnem metalu). K temu dodaš izjemno tehnično virtuoznost, ki spremlja ta izdelek na vsakem koraku in v obilju, kjer skupina rada zaplove v nekatere popolnoma nemelodične (atonalne), iztirjene in nepričakovane figure zaigranih linij, ki presenečajo poslušalca na vsakem koraku in ga navdajajo z negotovostjo, saj ta ne ve kam se bo skupina usmerila v naslednjem trenutku. Skratka album, ki ne preneha zaposlovati med poslušanjem.
Ne Plus Ultraje zanimiv po plati, da gre za posebej slikovito mešanico vplivov. Da. Spiral Architect so avtomatično poleg, a glede na to, da imajo zunaj en album, je tale reč zanimiva zavoljo vplivov starejših skupin. Treba se je podati v ZDA in sredino osemdesetih, ko so recimo Fates Warning napisali in posneli album »Awaken the Guardian«, ali pa Wtchtower svoj prvenec »Energetic Disassembly«. Takšna je skladba The Shadow Lung. Ker daje Di Giorgio svoj izrazit podton temu albumu, je energija občasno zbližana z energijo bendov Control Denied, celo Death, Sadus. Skandinavcem ni težko ustvarjati mračne atmosfere. Tu so doma. Eni takšnih norveških progresivnih metalcev so bili še v zgodnjih devetdesetih npr. Conception, saj se pojavlja tudi na albumu »Ne Plus Ultra« kar nekaj figur komponiranja, ki vzbujajo asociacije na Conception (ti so se pred kratkim reaktivirali). Ker je Bollie Fredriksen izjemen kitarski ‘šreder’, deluje zlasti ob nekaterih orkestralnih aranžmajih, občasno kot oddaljeni Michael Romeo, vibracija pa se zbliža takrat tudi Symphony X, a so ti trenutki redki, občasni, a zaznavni. Da bo reč privlačna ljubiteljem Dream Theater, ni treba niti omenjati, čeprav ne vlečejo Terra Oduim neposredno nanje, a je zasnova skladb takšna, da bo hitro všečna ljubiteljem povsem zgodnjih Dream Theater. Vendar pa kot povedano, v prvi vrsti so Terra Odium najbliže zlasti zgodnjim Fates Warning, ter Watchtower.
Kdor je dobil pri branju prejšnjega odstavka, da so Terra Odium le dobro oponašalci, je treba povedati, da gre zgolj za vplive, energetsko vibracijo, kar se začuti, zazna, ko album poslušaš. Prav neverjetno je da nastane tak album v letu 2021, ni pa presenetljivo, kajti kar nekaj skupin je ki so skupine novejše generacije progresivnega metala, pa so navdahnjene nad slogom osemdesetih. Navrzimo jih le nekaj: Zero Hour, Dali’s Dilema, Cynthesis, Wastefall. Torej. Terra Odium so konkretni komplikatorji, zato je »Ne Plus Ultra«, ki zahteva konkretno pozornost, konkreten čas in se mu je treba izdatneje posvečati. A obilno nagrajuje, ker se razvija izrazito nepredvidljivo in v raziskovanju ‘čudaško’. Tudi trenutki, ki so tehnično kompleksneje figurirani, so zelo dobro uravnovešeni z momenti, kjer se album ‘umirja’ v muzikalnost. Terra Odium so spretni vrvohodci. Naviti in ‘našredani’ trenutki so večkrat kontrastno obteženi z deli, ki se umirjajo in so ‘prešprudlani’ z Di Giorgiovimi izrazito tulečim in donečim ‘fretless’ vrtinčenjem. Njegovi baskitarski zavoji so naravnost strašni! Briljanca kompatibilne eksperimentalne prožnosti in duhovitosti, ki jo zmorejo najbolj profilirani in dovršeni, ali recimo kar izpopolnjeni glasbeniki. Ena najbolj zanimiv skladb je Winter, zlasti njej srednji del, ki nosi celo jazzovske vključke, kakršnih se ne bi sramovali niti Cynic v svojih najboljših časih.
Da ne dolgovezim. »Ne Plus Ultra« je v vsem fascinanten album. Klasični progresivnometalski album izgubljen v času in prostoru. Za produkcijo ki jo nosi, bi skupine nad katerimi je album navdahnjen, v osemdesetih in devetdesetih ubijale. Posebej pa je treba izpostaviti tudi neverjetnega pevca Øyvinda Hægelanda, ki razkaže 1000 in en obraz in naniza nekaj osupljivih vokalnih vibracij na najvišjem tehničnem nivoju. To ni vse. Øyvind Hægeland je tudi neverjetno prilagodljiv in zna sestopiti s stopalke za plin vselej kadar je treba vdahniti delom skladb karakter sofisticiranosti in mehkobe.
To je album izkušenih starih mačkov, ki natanko vedo kaj želijo doseči, ko se lotijo komponiranja. Rutina, izkušnje, znanje, talenti, odveč je naštevati. Povedano je vse in mnogo premalo. Album »Ne Plus Ultra« je pisan na kožo zahtevnim glasbenim gurmanom. Najzahtevnejšim in recimo temu (samo) zahtevnim. V vseh pogledih izvrsten dosežek, pronicljiv v idejah, pronicljiv v balansiranju raziskujoče progresivne narave z metaslko nasršenostjo. Album svojevrstne karizme, ki deluje zelo domače, a brezkončno vabljivo, ker gre v isti sapi za povsem svojo glasbeno avanturo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
