Samozaložba
Datum izida: marec 2019
Produkcija: Robert Rojc
Dolžina albuma: 50.33 min
Zvrst: Gypsy Swing
Teo Collori, nekdanji član zasedbe Eskobars, pa član Magnificove spremljevalne zasedbe, se po slabih štirih letih s svojimi Momento Cigano vrača in ponuja nov izdelek imenovan »Kamerato muzikante«. Dobrih petdeset minut glasbe postreže na enajstih točkah nadaljevanje prvenca »Hot Club Piran« (2015), ohranja zagledanost v pridobitve ciganskega svinga, na kar hipoma opozori otvoritvena Mimi, vendar pa skupina na novem albumu širi svoje aranžmaje in posega po novih obzorjih aranžiranja. Tako v smislu večje zaverovane zagledanosti v jedra improvizacijskih struktur oziroma vložkov, obenem pa je skupini uspelo, v smislu komponiranja, spraviti skupaj album, ki dostavlja, ohranja in neguje neverjetno poslušljivost in pretočnost.
Nova skladba Srečo, bi (neskromno povedano) lahko postala svetovna klasika ciganskega svinga, v kolikor bi bila posneta pred 70. in več leti in je skladba, ki se lahko mirne duše vrti kadarkoli na katerikoli radijski frekvenci. Tudi »Kamerato Muzikante« nosi nek poseben čar popolnega občutka nostalgije in koprnenja po časih davne preteklosti, čeprav to niti ni bil namen glasbenikov, a ta moment, so preprosto fenomenalno ujeli in ga prelili na ta izdelek.
»Kamerato Muzikante« poglablja in širi dialog velike medsebojne spravljivosti in kompatibilnosti gradnikov zvoka. Bistveni trenutek, ki je skupini to na novem albumu pravzaprav omogočil, je prevetritev ekipe, ko sta v članstvo zasedbe vstopila izvrstni basist Jan Gregorka (Terra Mystica, Sekou Kouyate Experience, Janez Bončina Benč) ter kitarist Metod Banko, sicer zelo iskani vokalist in siceršnji kolega Collorija še s časov njunega skupnega albuma »Pesmi morja in sonca«. V neverjetni složnosti velikega zaznavanja in »razumevanja«, odpirajo glasbeniki drug drugemu nenehno prostor za plasma improvizacijskih vložkov, ki so vsekakor premišljeni oziroma koncizno kontrolirani, saj deluje album, kot celota neverjetno usklajeno in uravnovešeno. Na njem ne prevladuje nobeden izmed gradnikov zvočne slike in vse na njem leži v ravnovesju, s pravimi odtenki nenehnih prelivov slikovitega kontrastiranja zvočne krajine, s strani nenehno razigranih klarineta, akustične kitare ali/in violine.
Bend izmenja lepo serijo različnih ritmičnih ključev, ki dajejo osnovo ogrodje samemu razvoju skladb, s čimer dosegajo aranžmaji dodatno razgibanost, album pa, kot celota, velik domet dinamičnega razvoja vsega kar ponuja in s čimer vseskozi slikovito draži, nagovarja in nalezljivo občuje s poslušalcem.
Igrivosti in žara ne manjka na albumu. Teo Collori in Momento Cigano tako zasedajo zelo posebno nišo na slovenskem glasbenem prostoru, saj navkljub svoji instrumentalni naravi, delujejo nenehno izjemno blizu, privlačno in dostopno. Prebujajo tudi občutek nostalgije, ko se glasba še ni igrala na elektriko, ko se je mirno in lagodno posedalo v kavarnicah ob kabaretni živi spremljavi prvih zgodnjih zasedb, ki so stapljale jazz in folk. Takšno simpatičnost ponujajo danes mdr. v Sloveniji še Vasko Atanasovski s svojimi deli, pa Počeni škafi, TangoApassionada Vesne Zornik, Klarisa Jovanovič, vsekakor Manouche ter solo potegavščine Boštjana Gombača, če jih naštejem le nekaj, ki na hitro vskočijo iz glave.
S polka valcerji kakršen je Bled 1960 bodo Teo Collori in Momento Cigano z lahkoto vselej omrežili dober kos občinstva, ki jih bo vzel hipoma za svoje. Tudi, če se bo ta kos publike povsem slučajno znašel na njihovih koncertih. Bled 1960 nosi precej tradicionalne ljudske zvočnosti prenesene iz alpskih širjav ter dostavlja neverjetno simpatičen albumski odklon. Že naslednja Azil, je znova pravoverno zagledana v ciganski jazz sving ter tako obrne atmosfero povsem na glavo, ko se bend v njej zakadi naproti drugim sferam svoje radostne veseloigre. Collori mora biti fan Al Di Meole in kakšnega izmed njegovi albumov tipa »Elegant Gypsy« ali »Hotel Casino«, kar jedrnato razgalja izvrstna sklepna točka Warrior’s Lullaby, ki je izdatneje tlakovana s slikovito retoriko kitarskih vložkov.
Enega vrhuncev dostavlja na album zagotovo več kot desetminutna glasbena »kača« Tango, ki je svojevrstna zgodba polna improvizacijskih sladostrastij ter dodatno dokazilo, da so to pot Momento Cigano , navkljub silno premišljeni drži klasičnega postavljanja kompozicij, kjer je motivska otipljivost vseskozi jasno prisotna in dominantna, le sprostili več prostora šegavemu plasmaju improvizacijskih vložkov. Tango je pravzaprav, ne glede na dolžino, moment albuma, ki najbolj neposredno izkazuje izredno kemijo članstva skupine in prelep ponotranjeni občutek za vzdrževanje ravnovesja, popolne nepretencioznosti in velike medsebojne spravljivosti gradnikov zvočne slike, kjer so vsi instrumenti sicer jasno kontrastno poudarjeni in izraženi, a nobeden med njimi ne nadvlada drugega.
Dinamita albumu »Kamerato Muzikante« nikakor ne primanjkuje, album pa nagovarja poslušalca nenehno igrivo in hkrati tudi z neprikrito strastjo ter intenzivnostjo mediteranske šegavosti in sproščenosti. Je silno lagoden album, pa obenem presenetljivo čuten, strasten in zaigran s polnokrvnim žarom. Tudi v estetskem smislu komponiranja so Teo Collori s »Kamerato Muzikante«, ne le dosegli, pač pa presegli, sicer izredno smelega in zabavnega predhodnika, s katerim so sicer vstopali na sceno le kanček rezervirano in previdno. Z novim albumom se je ekipa tako izdatneje usidrala in vpela v slovenski glasbeno zabaviščni park kot čvrsta, močna ter nad vsem kredibilno suverena glasbena zgodba, na katero velja biti v prihodnje vseskozi pozoren.
avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 9.5 / 10
Skladbe:
1. Mimi
2. Istriano duro
3. Srečo
4. La pluie
5. Die Hitze der Sommernacht
6. Negotova
7. Senza risposta
8. Bled 1960
9. Azil
10. Tango
11. Warrior’s Lullaby
Zasedba:
Teo Collori – kitara, solo kitara
Metod Banko – kitara
Matija Krečič – violina
Matej Kužel – klarinet
Jan Gregorka – bas
