Založba: Concord Records
Datum: 25. 2. 2022
Produkcija: Tears For Fears, Carlton Pettus, Florian Reutter & Sacha Skarbek
Dolžina albuma: 42.25 min
Zvrst: Art Rock / Art Pop
Ocena: 9.5/10
Roland Orzabal in Curt Smith, nepozabni glasbeni duet, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na krilih zimzelenov kot so »Everybody Wants to Rule the World«, »Shout«, »Pale Shelter«, »Change«, »Head Over Heels«, »Woman in Chains« in »Advice For the Young at Heart«, če se našteje le nekatere najbolj razvpite, zaslovel kot nepozabna novovalovska zasedba Tears for Fears, je vnovič med nami z novim studijskim albumom »The Tipping Point«.
Razen med zvestimi pristaši je manj znan podatek, da so Tears for Fears tudi v devetdesetih, ko so bili po začasnem Smithovem slovesu, bolj kot ne Orzabalov solo projekt, ustvarili dva odlična albuma, medtem ko je ob začetku novega stoletja težko pričakovano ponovno sodelovanje obeh glasbenih umetnikov porodilo z artrockovskimi elementi prežeto mojstrovino »Everybody Loves a Happy Ending« (2004). Od izida slednjega do prihoda »The Tipping Point« je minilo skoraj osemnajst let in veliko privržencev je že obupalo nad novim studijskim albumom, čeprav so nekatere nove skladbe nastale že pred letom 2022. »Stay«, zaključna »The Tipping Point« skladba, je denimo prvič izšla že leta 2017 na kompilaciji »Rule the World: The Greatest Hits«.
Prve glasbene ideje za »The Tipping Point« segajo še dlje, v leto 2013, ko je je njun tedanji menedžment, oba glasbena mojstra začel siliti, da pri ustvarjanju novega albuma sodelujeta z mladimi glasbeniki ter posledično ustvarita čim bolj komercialen izdelek, s kar se da ’sodobnim zvokom’. Na ta način naj bi novi Tears for Fears privabili novo ciljno publiko – apatične milenijce in še bolj apatično generacijo z. Orzabal in Smith seveda nista bila navdušena nad tovrstnim korporativnim pritiskom in ustvarjenimi skladbami, ki po njunih besedah niso imele veliko skupnega s prepoznavnim Tears for Fears zvokom, zato se je izid novega albuma nepričakovano zavlekel. Stvari so se začele še bolj zapletati ko se je Orzabalu, po smrti njegove žene leta 2017 poslabšalo zdravje, medtem ko je Smith začel resno razmišljati o vnovičnem odhodu. Na srečo sta leta 2019, po izjemno uspešni koncertni turneji, od sebe odgnala vse negativne misli, medtem ko je Orzabal svoje žalovanje za ženo prelil v besedila posameznih »The Tipping Point« skladb.
V skladu z dolgoletno Tears for Fears tradicijo sta si oba stara pajdaša medsebojno razdelila vokalne naloge na posameznih skladbah ter poleg koprodukcije odigrala tudi večino kitarskih pasaž, baskitarskih linij in klaviaturskih tekstur. Ostalo je bilo prepuščeno mali vojski priložnostnih glasbenikov med katerimi je najbolj znano ime producent in skladatelj Sacha Skarbek, ki je v svoji karieri sodeloval s številnimi razvpitimi (večinoma pop) izvajalci kot so Adele, Lana Del Rey, Duffy in Jason Mraz. Skarbek je z Orzabalom in Smithom sodeloval še v času, ko je imel, kot že omenjeno, »The Tipping Point« precej drugačno zvočno podobo, vendar sta nerazdružljiva glasbena tovariša vseeno ohranila nekatere stvaritve iz te ’demo’ faze, s to razliko, da sta jih ’prevetrila’ z določenimi spremenjenimi aranžmaji in na novo premešanim zvokom. O obsedenosti kultnega dueta s skladateljsko, aranžersko in producentsko perfekcijo še največ pove podatek, da je to za Tears for Fears šele sedmi studijski album kljub temu, da so nastali že leta 1981.
Uvodna minuta otvoritvenega »No Small Thing«, ki je izšel tudi kot single, ne nakazuje, da bo »The Tipping Point« kandidat za titulo nove mojstrovine, saj bolj kot na tradicionalne Tears for Fears spominja na nekakšen akustično usmerjeni country pop ob katerem bi si na glavnem vokalu zlahka lahko predstavljali tudi kakšno Taylor Swift. Ta varljiv občutek se v nadaljevanju naglo spremeni, saj se kompozicija slogovno in ambientalno skorajda popolnoma spremeni ter izpade precej kompleksnejše in globlje od relativno preprostega uvodnega dela. To skladbo sta Orzabal in Smith opisala kot točko vnovičnega (re)starta potem, ko sta bila nezadovoljna s skladbami ustvarjenimi v sodelovanji z mlajšimi producenti.
Naslovna sintpop poslastica, ki je izšla kot uvodni single novega albuma, nas dokončno prepriča, da so prepoznavni Tears for Fears vnovič tu. Besedilo je bilo navdahnjeno s smrtjo Orzabalove žene ter z njegovim dolgoletnim trpljenjem ob boleči izgubi. Prepoznavne vokalne harmonije obeh pevskih veljakov so tiste, ki bodo še posebno očarale dolgoletne pristaše. »Long, Long, Long Time«, podobno kot še nekatere druge skladbe na »The Tippin Point, vsebuje spremljevalne ženske vokalne harmonije v domeni gostujoče pevke Carine Round, kar v navezi z Orzabalovim in Smithovim vokalom, ustvari izjemno nostalgično vzdušje. Podobno bi se lahko reklo za »Break the Man«, tretji single z albuma, ki je po strukturi ter vzdušju od vseh del na »The Tipping Point« še najbližje novovalovskim/art pop stvaritvam iz osemdesetih in bi lahko izšel tudi na kultnem albumu »The Seeds of Love« (1989). Izjemni refren v Smithovi režiji ter skorajda plesni utrip, ki sta prežeta s skrivnostno-nostalgičnim vzdušjem, bosta v trenutku očarala vse dolgoletne privržence.
»My Demons« je za običajne Tears for Fears razmere dokaj udarna, rockerska stvaritev, ki vsebuje veliko raznovrstnih sintetizatorskih tekstur, obenem pa dobro popestri prevladujočo melanholičnost večine del in dodatno razgiba sicer zavidljivo slogovno eklektičnost novega albuma. »Rivers of Mercy« je balada s skorajda eterično ambientalno naravo, ki jo Orzabal odpoje s prav posebnim čustvenim žarom. Marsikoga bo spomnila na nekatere solo stvaritve v režiji legendarnega Petra Gabriela. »Please Be Happy« je pretresljiva balada, ki vsebuje določene ’beatlovske’ ambientalne podtone, medtem ko se v ozadju harmonično prelivajo bogati orkestralni aranžmaji in občasne jazzovske pasaže na saksofonu. The Beatles so, zanimivo, neposredno omenjeni v besedilu naslednje skladbe, »Master Plan«, ki vsebuje še več vplivov legendarne četverice iz Liverpoola, medtem ko se bo marsikdo ob uspešnem združevanju bogatih vokalnih harmonij in dramatičnih simfoničnih aranžmajev spomnil tudi na kultno artrockovsko skupino Electric Light Orchestra.
»End of Night«, ki nedvomno sodi med vrhunce tega albuma, s svojimi nostalgičnimi vokalni harmonijami, novovalovskim utripom in hipnotičnim refrenom, predstavlja skorajda idealen zaključek albuma, čeprav po njem sledi še ena skladba. Na zaključni, prej omenjeni, izrazito melanholični stvaritvi »Stay« se lahko nazorno sliši od kod si je vodilni sodobni progrockovski mecen Steven Wilson izposojal ideje za nekatere Porcupine Tree in solo stvaritve. O tem kako velik vpliv so imeli Tears for Fears na nekatere stvaritve sodobnega progresivnega rocka in art rocka bi se dalo razpravljati več ur.
Nekaj besed velja nameniti tudi »Secret Location«, »Let It All Evolve« ter »Shame (Cry Heaven)«, se pravi vsem trem bonus skladbam, ki so izšle na različnih posebnih verzijah »The Tipping Point«. Vse tri so bile ustvarjene v sodelovanju s Skarbekom in odražajo kako bi lahko novi album zvenel, če se ne bi kultni duet vmes premislil in se odločil za bolj tradicionalen, prepoznaven Tears for Fears pristop. To pomeni, da so vse tri stvaritve izrazito komercialno usmerjene v primerjavi z večino »The Tipping Point« kompozicij. Kljub temu, da na trenutke zvenijo kar precej oddaljeno od prepoznavnega Tears for Fears zvočnega pristopa in bolj spominjajo na material za stranski projekt, izpadejo zelo dobro in se jim splača prisluhniti.
Studijska vrnitev Tears for Fears je izjemen glasbeni dogodek, ki se ne zgodi prav pogostokrat. Vsi dolgoletni privrženci imajo ob izidu »The Tipping Point« ogromno razlogov za proslavljanje, saj sta Orzabal in Smith, ustvarila še eno mojstrovino v skorajda brezhibnem nizu odličnih Tears for Fears albumov, ki so izšli v zadnjih štirih desetletjih. Podatek, da je »The Tipping Point« po izidu dosegel največji komercialni uspeh po albumu »The Seeds of Love« zagotovo ni presenetil nobenega dolgoletnega privrženca. Upajmo, da nas bosta Orzabal in Smith, ki na sleherni »The Tipping Point« skladbi uspešno dokazujeta, da jim ne zmanjka odličnih skladateljskih idej, medtem ko vokalno zvenita kot, da bi bila še vedno mladeniča, še dolgo razveseljevala z novo glasbo.
Avtor: Peter “Dr. Progrock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. No Small Thing
2. The Tipping Point
3. Long, Long, Long Time
4. Break The Man
5. My Demons
6. Rivers Of Mercy
7. Please Be Happy
8. Master Plan
9. End Of Night
10. Stay
Zasedba:
Roland Orzabal – glavni vokal na skladbah št. 1, 2, 5, 6, 8, 9, 11 & 12, kitara, klaviature, programiranje, miks (skladbi št. 5 & 9)
Curt Smith – glavni vokal na skladbah št. 2, 3, 4, 7, 10 & 13, spremljevalni vokal na skladbah 1, 5 & 11, bas kitara, klaviature, miks (skladbi št. 5 & 9)
Sodelujoči glasbeniki:
Charlton Pettus – kitara, klaviaure, programiranje, miks (skladbe št. 1, 3, 4, 6-8, 10 in 11)
Sacha Skarbek – piano na skladbi št. 7, produkcija vokalov (skladba št. 3)
Florian Reutter – programiranje, produkcija vokalov (skladba št. 3)
Doug Petty – harmonika (skladba št. 1), Hammond orgle (skladba št. 1), piano (skladba št. 6), godalni aranžmaji (skladba št. 7)
Carina Round – spremljevalni vokali (skladbe št. 1, 3, 5 in 6)
Aaron Sterling – bobni (skladbe 1, 4 in 6)
Jamie Wollam – bobni (skladba št. 1)
Max von Ameln – kitara (skladba št. 5)
Jason Joseph – vokalni aranžmaji, zborovsko petje (skladba št. 6)
Charles Jones – zborovsko petje (skladba št. 6)
Jessi Collins – zborovsko petje (skladba št. 6)
Lauren Evans – zborovsko petje (skladba št. 6)
