Založba: EMI Records
Leto izida: 1982
Produkcija: Colin Thurston
Dolžina albuma: 36.47 min
Žanr: New Wave / Synth Pop
»The Party’s Over« je bil prvenec kultne britanske skupine Talk Talk, katere lik in delo še danes ni moč žanrsko uokviriti, saj je presegala meje novega vala, se ‘igrala’ z art rockom ter proti koncu kariere odprla duri post rocku. V zgodnjem obdobju bi se njihov glasbeni pristop še najlažje označilo za neko vmesno linijo med sintetizatorskim popom in novim valom, čeprav je bilo že takrat, v zgodnji fazi relativno kratke glasbene kariere, moč slišati nekatere bolj kompleksne, ‘art’ elemente. »The Party’s Over« na katerem je producentski pečat pustil Colin Thurston, nekdanji producent Davida Bowieja in Duran Duran, ni vseboval kitar, temveč je bil zato toliko bolj prepreden z večplastnimi sintetizatorskimi teksturami v režiji Simona Brennerja, ki se je od banda poslovil že takoj po izidu tega albuma. Relativno kompleksna ritem linija v domeni basista Paula Webba in bobnarja Leeja Harrisa je bila tista, ki je nosila v sebi kar nekaj jazzovskih influenc, čeprav se je to jasneje slišalo šele na kasnejših Talk Talk dosežkih. Za osrednjega ‘zvezdnika’ Talk Talk bi se lahko že od prvega dne dalje označilo unikatnega pevca in obenem vsestranskega glasbenika Marka Hollisa, ki je s svojo specifično barvo glasu poskrbel, da so se že ob izidu prvih singlov ločili od sorodnih glasbenih vrstnikov.
Hollis je iz svoje predhodne skupine Reaction tudi prinesel prvi hit single z naslovom »Talk Talk«, otvoritveno skladbo na »The Party’s Over«, ki je Talk Talk prinesla dokaj nepričakovan komercialni uspeh. To se je zgodilo potem, ko je »Mirror Man«, katerega so izdali še pred uradnim izidom albuma »The Party’s Over«, komercialno pogorel, kar pa bandu na srečo ni odvzelo volje do nadaljnjega ustvarjanja zanimive in za tiste čase izzivalne glasbe. Zanimivo, da je stvaritev po kateri je skupina dobila ime tudi ena najbolj komercialnih in priljubljenih Talk Talk kompozicij sploh, kjer masivne sintetizatorske teksture utirajo pot melodičnemu refrenu, ki se v trenutku zasidra v ušesne receptorje.
Atmosfero večine skladb na »The Party’s Over«, albumu, ki ne vsebuje niti ene same kitare, sicer prežema mešanica nepopisne melanholije in ledeno hladnega piša, ki je edina logična posledica neke distopične družbe iz katere gospod Hollis med petjem poskuša na vsak način pobegniti. Besedila so bila med najbolj inteligentnimi, če se Talk Talk primerja z novovalovskimi skupinami tistega časa. Za navidezno plastjo nekakšnih poročil o mladostniških zabavah se večinoma skriva pikra družbena kritika. Sarkazem ves čas seva tudi na »It’s So Serious«, kjer kompleksne sintetizatorske pasaže ustvarjajo pretresljivo atmosfero sredi katere se Hollisov melodramatični pevski pristop popolnoma popolna udomači. »Today«, naslednji single z albuma, je prav tako postal hit, kar ni presenetljivo. V trenutku, ko nastopi pompozni in buditeljski refren, ki po Hollisovi zaslugi zveni kot, da bi prihajal iz najbolj žalostnih globočin človeške duše, je jasno zakaj je ta kompozicija dosegla takšen uspeh. Majhni sintetizatorski okraski pa so tisti, ki dodatno razgibajo in popestrijo do kraja dramatizirano vzdušje.
Naslovna skladba se odpre z enigmatičnim uvodom, medtem ko posmehljivo besedilo predstavlja brezkompromisno satiro na hedonistično družbo, natančneje zabave željno in apatično mladino poznega 20. stoletja, kar pomeni, da je aktualno tudi dandanes. Za nepozabno ambientalno magijo vnovič poskrbi odlična kombinacija Hollisovega unikatnega vokala in večplastnih sintetizatorskih aranžmajev, medtem ko ritem naveza v srednjem delu postreže z nepričakovanim časovnim prehodom v skorajda epsko sekcijo. Talk Talk so bili že v zgodnji fazi svoje kariere neverjetni mojstri kreiranja osupljive in specifične atmosfere, ki je poslušalca z lahkoto popolnoma prevzela.
»Hate« je, naslovu ustrezno, najbolj brezkompromisna in ‘jezna’ stvaritev na celotnem albumu, ki poleg klasičnih, novovalovskih sintetizatorskih aranžmajev vsebuje tudi nekoliko punkovski refren. Na z novoromantičnim utripom prepredenem »Have You Heard The News?«, sredi katerega vnovič zavlada neverjetna melanholija, ni težko ugotoviti, zakaj so tedanji mediji Talk Talk na začetku kariere tako radi prirejali z Duran Duran in celo s (poznimi) Roxy Music. Že prej omenjeni »Mirror Man« pa bi se lahko primerjalo tudi z nekaterimi dosežki skupine Japan, kar pomeni, da je med posameznimi aranžmaji in ritmičnimi niansami zaznavna artrockovska komponenta. Očitno je bila ta stvaritev za tedanje mase nekoliko preveč ritmično kompleksna, da bi postala hit, medtem ko je refren za večino najbrž premalo ‘nalezljiv’, da bi naletel na ugoden komercialni odziv.
»Another World«, še en melodramatični dosežek na katerem Hollis priredi nepozabno pevsko predstavo, še posebno kar se tiče menjavanja čustvenih razpoloženj, vsebuje neobičajno pospešen tempo in družbeno angažiran, večglasen refren. »Candy« je priljubljeno žensko ‘umetniško’ ime s katerim se v popularni fikciji pogostokrat označi lahkoživko ali striptizeto, medtem ko je Candy v primeru Talk Talk lirični subjekt melanholične ljubezenske balade, katero krasijo mogočni simfonični aranžmaji in kjer Hollisov vokal, glede količine vnesenih emocij, zavzame popolnoma nove dimenzije.
Talk Talk so že na svojem imenitnem prvencu odstirali tančico z navidezno prikrite, ‘temnejše’ plati novega vala, zato ni presenetljivo, da so se zabave v besedilih posameznih skladb skoraj vedno končale z žalostnim epilogom, kar pa ni bilo nič drugega kot jedki komentar na čustveno otopelo in duhovno izpraznjeno moderno družbo. Od »The Party’s Over« dalje je Hollisova druščina pogumnih raziskovalcev novih glasbenih smeri, izven pričakovanih sintpop in novovalovskih krogov, napredovala iz albuma v album, kar pomeni, da je z vsakim naslednjim dosežkom demonstrirala nekaj popolnoma novega in se obenem čedalje bolj oddaljevala od lovljenja radijskih hitov.
avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 9.0 / 10
Seznam skladb:
1. Talk Talk
2. It’s So Serious
3. Today
4. The Party’s Over
5. Hate
6. Have You Heard the News?
7. Mirror Man
8. Another World
9. Candy
Zasedba:
Mark Hollis – vokal
Lee Harris – bobni
Paul Webb – bas kitara
Simon Brenner – klaviature
