Založba: Parlophone Records
Datum izida: 16.09.1988
Produkcija: Tim Friese-Greene
Dolžina albuma: 41.30 min
Žanr: Post Rock / Art Rock
»Spirit of Eden« je bil eden izmed najboljših albumov osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je nehote postavil temelje novemu glasbenemu gibanju, t.i. post-rocku, čeprav je moralo miniti še vrsto let preden je večina glasbenih kritikov prepoznala njegovo pravo umetniško vrednost. Ta album angleških eksperimentalistov Talk Talk je bil popolnoma drugačen od vsega kar so do tedaj ustvarili, niti ni bil žanrsko soroden čemurkoli kar se je tedaj predvajalo na glasbeni sceni. »Spirit of Eden« je bil tako inovativen in revolucionaren dosežek za svoje čase, da je dodobra zbegal in razdelil kritično javnost, medtem ko je bandu prislužil še večje spoštovanje glasbenih gurmanov in jim utrdil kultni status ene redkih skupin iz osemdesetih let, katero je bolj kot ustvarjanje velikih hitov zanimalo, kjer so meje njihove zvočne evolucije. »Spirit of Eden« je bil v slogu z njegovo fascinantno, popolnoma unikatno zvočno podobo, izrazito nekomercialen in brez kakršnegakoli hita, kar je bil velik prelom s Talk Talk preteklostjo.
Talk Talk so bili pod vodstvom karizmatičnega in nepredvidljivega pevca in kitarista Marka Hollisa, ki je po letu 1986 sprejel odločitev, da bo njegov glasbeni kolektiv deloval samo še kot studijski band in svoje kompozicije snemal v temi, ob soju sveč, da bi dosegel še boljši ambientalni učinek, so bili glasbeni vizionarji brez primere. Hollis je ob različnih priložnostih izjavil, da so njegove glasbene korenine v klasični glasbi 20. stoletja in jazzu, kamor je želel zvokovno popeljati tudi Talk Talk, vendar jih je tedanja sintetizatorska tehnologija, po ‘sili razmer’ vkovala v novi val dokler niso na albumu »The Colour of Spring« (1986) končno vzbrsteli kot veliki zvokovni in ambientalni eksperimentalisti.
Že odlični »The Colour of Spring«, ki je bil pravzaprav tranzicijski album med zgodnjimi, novovalovskimi in kasnejšimi, jazzovsko-ambientalnimi (dandanes se lahko reče tudi post-rockovskimi) Talk Talk, je s svojimi številnimi prostimi, jazzovsko začinjenimi formami in valujočimi ambientalnimi plastmi dokazal kam bo band zvokovno odvleklo na »Spirit of Eden«. Med snemanjem »Spirit of Eden« materiala je prišlo do številnih sporov med Talk Talk in založbo EMI, ki je od njih zahtevala samo kovanje novih hitov in ni razumela Hollisovega zvočnega vizionarstva. Večina odgovornih pri EMI ni prav nič razumela kaj Hollisu roji po glavi, medtem ko so se že med poslušanjem novih kompozicij zbegano praskali po glavah ter se sprijaznili, da tokrat ne bodo mogli (več) računati na kakršenkoli komercialni uspeh. Ob tem res ni čudno, da so Talk Talk takoj po izidu »Spirit of Eden«, ki je izšel pri EMI podružnici Parlophone Records, podpisali novo pogodbo z založbo Polydor.
Zvočni inženir Phill Brown ter Hollisov ‘zunanji’ glasbeni pajdaš in producent Tim-Friese Greene, ki je poskrbel za božansko produkcijo, zaradi katere je »Spirit of Eden« preživel test časa na fenomenalno dober način, kot da bi bil posnet včeraj, sta snemalni proces gotovo doživljala kot izjemno intenzivno in nepredvidljivo izkušnjo. Soji sveč so bili menda edini vir razsvetljave v popolnem mraku, ki je tedaj vladal v studiu, tako da je band lahko dosegel maksimalen ambientalen učinek, ki še danes navduši s svojo neverjetno izpovedno globino. Na podobnem primeru so se veliko naučili tudi nekateri drugi glasbeni izvajalci, denimo Marillion pevec Steve Hogarth.
Minimalistične klaviaturske zavese oziroma t.i. soundscapi (večinoma na klavirju, orglah in ob pomoči različnih kitarskih efektov) v režiji Hollisa in njegovega ‘zunanjega’ pajdaša, Tima-Frieseja Greeneja, so v navezi s rahločutnimi kitarskimi improvizacijami odigrale levji delež pri stvaritvi izjemno bogatega zvoka, znotraj katerega so se mešali elementi prostega jazza in klasične glasbe, medtem ko so Talk Talk veliko uporabljali tudi tehniko zvočnega ‘nasnemavanja’. Število gostujočih glasbenikov na čelu z impresivno orkestralno sekcijo, kjer je vsakdo na posameznih kompozicijah vtisnil lasten zvočni pečat, je bilo fascinantno, medtem ko je aranžersko in ambientalno jedro slonelo na Talk Talk triu, katerega sta poleg Hollisa tvorila še basist Paul Webb in bobnar Lee Harris.
Osrednja vloga pri tvorbi melodramatičnih vzdušij pa je, tako kot na prejšnjih treh Talk Talk albumih, pripadla Hollisovemu popolnoma unikatnemu vokalu, ki na vsakem koraku pretrese s svojim izjemnim emocionalnim vložkom. Hollisova besedila so bila prav tako posebno poglavje zase, saj so bila precej spiritualna, čeprav sam ni bil nikoli pripadnik kakšne organizirane religije, kar pomeni, da kljub navideznemu minimalizmu, ponujajo veliko hrane za možgane in predvsem za srce. Osebno pa jih gospod Hollis menda raje opisuje kot humanistična namesto spiritualna.
To je album katerega se preprosto ne sme poslušati z racionalno percepcijo, temveč s srcem in šele potem se razkrije vsa njegova globina in prava artistična vrednost. Ob vsakem poslušanju se razkrije nekaj novega. »The Rainbow« se odpre z jazzovsko-ambientalnim aranžmajem, kjer se trobenta prebija čez minimalistične klaviaturske zavese. Sčasoma vpade Hollisova kitarska variacija, katero ne zmotijo razposajeni zvoki orglic. Njegov specifični vokal ob subtilnih okraskih na klavirju še poglobi skrivnostno, eterično in melanholično atmosfero, ki se še posebno prileže za poslušanje ob deževnih dnevih. Tudi »Eden« je skladba, ki je prepredena s prostimi jazzovskimi formami, ki so Hollisa vedno tako fascinirale. Zopet je njegov čustveno bogat in nepredvidljiv vokal tisti, ki to fascinantno kompozicijo privede v ambientalni klimaks, medtem ko minimalistična tolkala in ‘plavajoči’ klavirski aranžmaji poskrbijo, da je zvok res maksimalno zapolnjen.
»Desire« v otvoritvenem delu očara s svojo izjemno ambientalno lepoto, ki jo doseže preplet skladnih klasicistično-jazzovskih variacij, nakar sledi nepričakovan preobrat v temperamentno sekcijo s kameleonsko razpoloženim Hollisovim vokalom, nabrušenimi kitarskimi pasažami in živahnim delom ritem sekcije Harris-Webb, kar je tudi eden redkih bolj ‘konvencionalno’ rockerskih trenutkov na »Spirit of Eden«. Kombinacija izjemno krhkih klavirskih aranžmajev in melanholične trobente poskrbi za vrsto nadvse intimnih trenutkov. Razgreta improvizacijska sekcija, kjer Harris uprizori nor bobnarski solo, ponudi lep dokaz, da na »Spirit of Eden« ne prevladuje zgolj eterično ‘sanjarjenje’, temveč da je Hollisovo druščino kar razganjalo od energije.
Tudi izjemno melanholični »Inheritance« je nadvse zanimiva stvaritev, kjer je Hollisovo petje sredi klavirskega in tolkalnega minimalizma polno bolečine, medtem ko se v ozadju pretakajo mogočni orkestralni aranžmaji. »I Believe in You« s svojim socialno ozaveščenim besedilom opozarja na posledice zasvojenosti s heroinom, pri čemer je treba posebej omeniti, da tu ni šlo za Hollisovo lastno izkušnjo oziroma izpoved. Hollis s svojim petjem in zanimivimi kitarskimi improvizacijami oblikuje melanholičen motiv, ki se nato začne na valujočih aranžmajih ponavljati, vendar mu člani Talk Talk in ostali glasbeni sodelavci venomer dodajajo nove zvočne okraske. Za trenutek se skorajda ‘odrečejo’ prej omenjenemu motivu ter preidejo v proste jazzovske forme, vendar se nato zopet vrnejo k njemu in vse skupaj zaključijo na melodičen in ambientalno nadvse prijeten način.
»Wealth« je zaključna skladba, kjer Hollis vnovič očara s svojim emocionalnim pevskim razponom, ki je v idealni navezi s simfoničnim, klavirsko-orglarskim valovanjem. Tu se dobro sliši tudi mogočni zvok harmoniuma s čimer se še poveča sakralno-spiritualno vzdušje, ki s svojo izpovedno globino popolnoma prevzame srce in dušo. Besedilo vsebuje več kot očitno, nekoliko posmehljivo aluzijo na to, kako se je Hollis požvižgal na vsakršen komercialen uspeh in je raje svoj band popeljal v obskurnost kot pa da bi še naprej kot za stavo polnil koncertne dvorane.
Mojstrovina »Spirit of Eden« je bila revolucionaren album, katerega je za ‘svojega’ kasneje posvojila cela legija post-rockovskih bandov in alternativcev. Ob izidu je s svojo drugačnostjo in eksperimentalnostjo, ki je po etosu spominjala na zlato dobo progresivnega rocka, popolnoma razdelil privržence in kritike tistega časa, vendar so določeni poslušalci že tedaj spoznali, da so Talk Talk ustvarili svoj magnum opus. Obenem je šlo za svojevrsten manifest artistične samoniklosti in smelosti ob popolnem požvižganju na tedanje trende in zahteve glasbene industrije. Prav neverjetno je, kako pred časom so bile Hollisove glasbene vizije, katere je še naprej razvijal na naslednjem, slogovno sorodnemu Talk Talk albumu »Laughing Stock« (1991), ki se je potem izkazal za njihov poslednji dosežek.
avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 10 / 10
Seznam skladb:
1. The Rainbow (9:05)
2. Eden (6:37)
3. Desire (7:08)
4. Inheritance (5:16)
5. I Believe in You (6:24)
6. Wealth (6:35)
Zasedba:
Mark Hollis – vokal, klavir, orgle, kitara
Lee Harris – bobni
Paul Webb – električna bas kitara
GOSTUJOČI GLASBENIKI
Tim Friese-Greene – harmonium, klavir, orgle, kitara
Martin Ditcham – tolkala
Robbie McIntosh – dobro, 12-strunska kitara
Mark Feltham – orglice
Simon Edwards – mehiški bas
Danny Thompson – dvojni bas
Henry Lowther – trobenta
Nigel Kennedy – violina
Hugh Davies – shozygs
Andrew Stowell – fagot
Michael Jeans – oboa
Andrew Marriner – klarinet
Christopher Hooker – angleški rog
Choir of Chelmsford Cathedral
