Datum izida: 21.7.1972
Založba: EMI Records
Produkcija: Tony Visconti
Dolžina: 43:55
Zvrst: glam rock
Ocena: 10/10
T. Rex pod vodstvom karizmatičnega ter egocentričnega pevca, kitarista in poeta Marca Bolana so bili leta 1972, po izidu albuma »Electric Warrior« (1971), na čelu glamrockovske glasbene revolucije. Najstnice so na njihovih koncertih vreščale in omedlevale tako kot v času ‘Beatlomanije’, medtem ko je Bolanovemu egu vsa ta nenadejana slava zelo dobro dela. Kljub temu mu tedaj še ni pretirano stopila v glavo, saj je njegov band na albumu »The Slider« iz leta 1972 nadaljeval uspešni glamrockovski recept predhodnika »Electric Wariror«, ki je obenem doživel še nekaj nadgradenj. Recept je bil še vedno zelo preprost; Bolanovo specifično petje je bilo podkrepljeno z enostavnimi, a zabavnimi rifi, razgibanimi aranžmaji in melodičnimi ritmi, medtem ko je redkokatero delo presegalo več kot štiri minute dolžine.
»The Slider«, ki je vseboval naslovnico z ‘dandijevsko’ fotografijo Bolana, katero je posnel njegov prijatelj Ringo Starr, obenem pa je bil zaradi nižjih davkov posnet v razvpitem francoskem studiu Chateau D’Hearouville, je vseboval številne T. Rex klasike in hite na čelu z otvoritveno skladbo »Metal Guru«. Slednjo, katero je zaznamoval predvsem nonšalantni, erotično začinjeni, večglasni refren, je glamrockovski guru in ateist Bolan v besedilu posvetil njegovemu konceptu boga, ki ni imel ničesar skupnega z nauki organiziranih religij.
The Slider pod izvrstno produkcijsko štafeto Tonya Viscontija, ki je poskrbel tudi za simfonične aranžmaje, je bil eden izmed redkih T. Rex albumov z nespremenjeno zasedbo ter Flojem in Eddiejem (ex-The Turtles) na spremljevalnih vokalnih harmonijah. »Mystic Lady« je bila ravno pravšnja mešanica mistike in eroticizma ter prototip zgodnjega glam rocka. Na skladbah kot je »Rock On«, kjer ob večglasnem zaledju vladajo krepki kitarski rifi, se nazorno sliši zakaj so bili T. Rex navdih ne samo za glam rockerje, temveč tudi za številne hard rockerje. Naslovna stvaritev se kar topi od nagajivega eroticizma, medtem ko jo podpirajo hrupne bas linije ter godalni aranžmaji. »Baby Boomerang« je bil zaznamovan s še enim nespodobnim povabilom ženskemu občestvu, medtem ko so spogledljiva večglasja nosila enostavno, ‘barsko’ melodijo in živahen utrip.
Na »Spaceball Richochet« je bilo prek zasanjanih akustičnih aranžmajev mogoče zaznati nekaj Bolanove psihadelične preteklosti, medtem ko so nagajiva večglasja ter ‘napudrani’ aranžmaji skrbeli za klasično glam rock atmosfero. Na »Buick Mackane«, enem izmed trših del v T. Rex povesti, je vladal krepki kitarski rif, medtem ko je Bolanov vokal, ki je tu nekajkrat prešel v višjo lego, zvenel neobičajno razdraženo. »Telegram Sam«, nekakšen ritmični predhodnik velikega hita »20th Century Boy«, je bil še en hit single, ki je temeljil na preprostem, a nadvse učinkovitem receptu boogie ritmov, nagajive saksofonske zabele, odločne kitarske fraze ter narcistističnega pevskega pristopa.
Eterični zimzelen »Rabbit Fighter« je s svojo melanholično-epsko atmosfero, svečanimi simfoničnimi aranžmaji in nostalgičnim refrenom v navezi s togotno kitarsko solažo brez dvoma predstavljal enega izmed »The Slider« vrhuncev, obenem pa je bil nazoren dokaz Bolanovega velikega skladateljskega napredka. »Babby Strange« je bil prototip klasičnega T. Rex glam rockerja pri katerem je veliko navdiha za svoj Ziggy Stardust koncept dobil tudi Bowie. Na »Ballrooms of Mars« s številnimi besedilnimi referencami na Johna Lennona, kjer se sredi nostalgične atmosfere in umirjenega ritmičnega utripa, srečata znanstvena fantastika in glamur, je bila tovrstna slogovna povezava med ‘glam gurujem’ Bolanom in ‘glam vesoljcem’ Bowiejem še bolj očitna. Ležerno vzdušje začini sočna kitarska solaža z Bolanovim specifičnim kitarskim zvokom. »Chariot Choogie« je bil spet nekoliko bolj temačni, hardrockerski eksperiment, medtem ko je »Main Man« album zaključil na bolj tipični, egocentrično obarvani način z akustičnokitarsko podlago in Bolanovimi erotičnimi fantaziranji.
»The Slider« je še okrepil status Marca Bolana in T. Rex v vlogi vodilnih glamrockovskih herojev in pionirjev, ki so povsem obnoreli tedanjo mladino s svojim glamuroznim prelivom čez rock ‘n’ roll, pop rock in boogie. V marsičem je šlo vsaj za enakovreden naslednik imenitnega predhodnika »Electric Warriror«, če že ne za njegovo nadgradnjo. Bolanu njegov nenasitni ego ni dal miru, še posebno, ko so se na glamrockovski sceni pojavili drugi glasbeniki na čelu z Davidom Bowiejem, ki so določene stvari, ki so jih začeli T. Rex še izpopolnili. Postalo je jasno, da ga bodo kmalu zasenčili. Zato se je odločil, da je na naslednjem albumu, »Tanx« (1973), napočil čas za rahlo slogovno spremembo in se dve leti pred Bowiejevim začel spogledovati z ‘modrookim’ soulom ter funkom, ne, da bi se pri tem pretirano odpovedal glam rocku.
Avtor recenzije: Peter Podbrežnik
Skladbe:
1. Metal Guru
2. Mystic Lady
3. Rock On
4. The Slider
5. Baby Boomerang
6. Spaceball Ricochet
7. Buick Mackane
8. Telegram Sam
9. Rabbit Fighter
10. Baby Strange
11. Ballrooms of Mars
12. Chariot Choogle
13. Main Man
T. Rex:
Marc Bolan – vokal, kitara
Steve Currie – bas kitara
Mickey Finn – tolkala, spremljevalni vokal
Bill Legend – bobni
Gostujoči glasbeniki:
Mark Volman (“Flo”) – spremljevalni vokal
Howard Kaylan (“Eddie”) – spremljevalni vokal
Tony Visconti – godalni aranžmaji
