Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 9. 4. 2021
Produkcija: Aldo Lonobile
Dolžina albuma: 42.45 min
Zvrst: Progressive Metal / Heavy Metal
Ocena: 8.5/10
Sweet Oblivion je glasbeni projekt za katerim stojijo velikaši založbe Frontiers Music Srl. Njegov namen je igranje na čustva privržencev zasedbe Queensryche, ki ne morejo »preboleti« dejstva, da se zlata doba skupine skozi osemdeseta, ki ga nekako zaokroža album »Promised Land« in seveda z Geoffom Tateom na vokalu v postavi, nikdar več ne bodo vrnila.
Prvenec projekta Sweet Oblivion, ki je izšel v juniju 2019, je prinesel dovolj posrečeno dokumentiran glasbeni izdelek, ki je na eni strani funkcioniral tako, da kompozicije nudijo vokalu Geoffa Tatea izvrstno podporo za implantacijo tistih vokalnih karakteristik, ki vseskozi vzbujajo občutek rekreacije lika klasičnih Queensryche, po drugi strani, pa – kar je bilo nujno-, so na album dodane komponistične viže, ki morajo tak projekt nujno artistično oddaljiti do te mere, da ga ne bi kdo oklical za bolj ali manj posrečeno kopijo Queensryche izvirnosti.
To je na prvemu albumu zelo dobro uspelo glavnemu igralcu, ki so ga za projekt pooblastili vodje založbe, to je briljantnemu DGM kitaristu Simone Mularoniju. Človek bi pričakoval, da bo to dovolj, vendar so pri založbi Frontiers Music Srl. drugačnega mnenja. Želeli so nadaljevanje. In ga dobili. Z albumom »Relentless«
Na istoimenskem prvencu je vlogo producenta prevzel torej že omenjeni vrhunski italijanski kitarist Simone Mularoni iz vrst progresivnih metalcev DGM, tokrat pa je ta vloga pripadla njegovemu rojaku, sicer nič manj talentiranemu in vsestransko izbrušenemu glasbeniku, Aldu Lonobilu (Secret Sphere, Timo Tolkki’s Avalon, Archon Angel). To je bilo nujno, da se novi rezultat znova lahko odmakne od slehernih primerjav, da gre zgolj za prepisovanje iz Queensryche opusa osemdesetih. Lonobile je tako kot Mularoni, član progresivnometalske zasedbe in njegova glasbena filozofija je v tem oziru dokaj podobna. Aranžmaji sledijo kalupu projekta, gre pa tokrat za prej melodično metalski album z občasnimi, komaj zaznavnimi, progresivnimi triki. Torej vse je znova temeljeno na kreaciji takšne krajine komponiranja, ki odpira Geoffovemu vokalu dovolj prostora za razvoj vokalnih melodij, ki ravno prav Queensrycheovsko dražijo. Aranžiranje pa je seveda takšno, da bo domačno ljubiteljem italijanskega pristopa do melodičnega metala, kar pomeni konkretno podprtost tudi z neoklasicističnimi elementi. Nadalje zna biti vsa reč všečna ljubiteljem, ki poznajo dela komponistov mnogoterih metalskih arij in oper, kot sta Magnus Karlsson in Timo Tolkki. Sploh kar se dodajanja arnažmajev klaviatur tiče. Produkcija je odločno metalska. Kitarske fraze zavzemajo glavnino prostora v sliki zvočne krajine.
Geoff Tate pa prepeva kot slavček. Briljira v odlični vokalni kondiciji. Ko poslušaš ta album veš, da so Queensryche in Tate povezani kot ključ in ključavnica. Eden brez drugega ne morejo več poustvariti tiste magije. To poosebljajo novi Queensryche albumi brez Tatea in to poosebljajo novi albumi Geoffa Tatea, ki jih je izdal pod oznako Operation Mindcrime. Najbolj fascinantne točke albuma so Strong Pressure, Wake Up Call, ter sklepni del albuma z I’ll Be the One ter Fly Angel Fy. To so skladbe, ki v presečišču združujejo najbolje iz obeh glasbenih svetov, kar je tudi bil cilj založbe Frontiers Music Srl. Kljub temu bi priporočil Geoffu, da se ne preizkuša v petju z rabo italijanskega jezika, ker je »smešen«. Skladba Aria ima namreč vrhunski potencial. Le moral bi jo odpeti italijanski vokalist, ali pa Geoff osebno v angleškem.
Tudi »Relentless« ima nekaj izjemno močnih točk ter grabežljivih napevov, vsekakor pa ne navdaja več s takšno zanimivostjo kot prvenec »Sweet Oblivion«, pa čeprav je rokada sodelujočih glasbenikov na novem albumu kompletna. Vseeno ga morajo nujno preveriti prav vsi neutolažljivci, ki pogrešajo zlate Queensryche čase. Geoff Tate in kompanija odličnih italijanskih glasbenih vrvohodcev, so se jim namreč z novim Sweet Oblivion albumom »Relentless«, vsaj delno odkupili. To so storili na moč prepričljivo.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Once Again One Sin (4:56)
2. Strong Pressure (3:57)
3. Let It Be (3:46)
4. Another Change (4:06)
5. Wake Up Call (4:18)
6. Remember Me (3:55)
7. Anybody Out There (4:12)
8. Aria (4:48)
9. I’ll Be The One (4:48)
10. Fly Angel Fly (3:58)
Zasedba:
Geoff Tate – vokal
Aldo Lonobile – kitara
Luigi Andreone – bas kitara
Antonio Agate – klaviature
Michele Sanna – bobni
Uh, tole je pa boleča točka zame. Sem prvoborski die-hard fan Queensryche vse od dne, ko sem na nekdanji TV Zagreb prvič slišal Queen Of The Reich. Njihovi prvi štirje albumi so preprosto fenomenalni, pa tudi Empire je še zelo dober, čeprav je že nakazoval znake pešanja. In v prvi vrsti sem fan petja velikega Geoffa, denimo živi posnetek Take Hold Of The Flame z njihove prve japonske turneje je prav mogoče najbolje odpet rock komad v zgodovini.
Ampak prav zato je zame vse, kar je sledilo po Empire, toliko večje razočaranje. Po Hear In The Now Frontier sem jih preprosto nehal kupovati, ker je bilo preboleče. Ampak ker človek gre 2x na led, sem nabavil še Operation Mindcrime II, in se še enkrat opekel.
In kolikor mi je znano, gre čudaštvo vseh teh albumov v veliki meri pripisati prav Geoffovim idejam. Zato nisem zmogel poslušati niti enega od njegovih “solo” albumov. Tu in tam sem poslušal kakšen komad, pa me ni nič navdušilo.
Za povrhu pa tudi nisem ljubitelj produkcijskih prijemov Magnusa Karlssona. Predvidljiv je bolj kot Axel Rudi Pell, že vnaprej veš, da bo zvok sproduciran v nezgrešjivi švedsko-italijanski kuhinji, kar pogosto močno omeji vokalni pečat pevcev prvokategornikov, s katerimi dela. Še posebej, ko dela s pevci, ki potrebujejo kreativni prostor.