Dogodek: D:A:D koncert ob štiridesetletnici s posebnimi gosti Sandness
Datum: ponedeljek, 25. 11. 2024
Lokacija: Legend Club, Milano, Italija
18 let po neopisljivih dogodkih na D:A:D koncertu v Gradcu sva se s kumom odpravila po poteh spominov in obnove kumovskih zavez na D:A:D koncert v Milano, kjer so se možakarji ustavili v okviru turneje v čast 40. obletnici delovanja benda in promocije najnovejšega albuma Speed of Darkness (Rockline recenzija).
Pot je med obujanjem spominov minila hitro in v meglenem Milanu sva se znašla, kot bi mignil. Po stari italijanski navadi, pa še ponedeljek je bil, so bile vse restavracije v popoldanskem času zaprte, zato sva ubrala študentski način priprave na koncert: dve vrečki čipsa, par mrzlih pirčkov in viskač iz zaloge za hude čase, pa je čas do koncerta minil v prešernem razpoloženju.
Legend Club je bil ob najinem prihodu kake pol ure pred začetkom že nabito poln, kar naju je presenetilo, kajti Italija resnično nikoli ni bila močno tržišče za danski kvartet. Je pa res, da je bil milanski koncert edini v Italiji na tej turneji, zato smo oboževalci prilezli iz vseh lukenj.
Nehvaležno mesto predskupine je zavzel domači rokerski trio Sandness. Fantje so odšpilali korekten 45 minutni set udarnega, melodičnega rokenrola, ki pa na žalost pri meni ni pustil globljega vtisa. Ga je pa pustil odlični kitarist/vokalist Robby z udarnimi riffi in melodičnimi in tekočimi solažami. Stilsko zelo primerni predvozniki, moram priznati. Odziv publike je bil pozitiven, verjetno tudi zavoljo številnih znancev in prijateljev, ki so jih člani imeli v občinstvu.
Po krajšem premoru za pripravo odra so se prikazali glavni nastopajoči. Če se koncert začne z udarno rokačino Jihad veš, kaj te čaka. “Take no prisoners” pristop in popolna devastacija. Bend je bil v vrhunski formi, vokalist/kitarist Jesper s svojimi Joe Cocker grimasami in dokaj podobnim vokalnim pristopom je samo užival v reakcijah publike. Klasična rock kvartet postava je zvenela polno, pravo utelešenje “manj je več” pristopa, Stigov dvostrunski bas je pokrival nizke frekvence, ki jih je uspešno dopolnjeval Jesper s svojimi bazičnimi riffi in ritmično podlago, Jacob pa je z mehko rokico polnil klub z melanholičnimi melodijami in solažami. Zgodba zase je bil Laust za bobni, ki si je svojo dokaj enostavno nalogo popestril z neusmiljenim kriljenjem in nabijanjem po činelah, marsikatero skladbo pa si je začinil s kakšnim svojstvenim prehodom, o katerem na albumih ni ne duha, ne sluha.
Setlista je bila, vsaj za moj okus, fantastična. Z novega albuma so vključili res najboljše (pogrešal sem le zaključno I’m Still Here, ki pa razumljivo ne najde svojega mesta ob nepozabni klasiki Laugh ‘n’ a 1/2). Pet novih skladb so spretno vkomponirali med svoje zlate standarde, tako da sploh niso zmotile toka koncerta. Med tršimi skladbami (Rim of Hell, Reconstrucdead, Riding With Sue) se je folku totalno snelo, ob nežnejših napevih (Grow or Pay, Laugh ‘n’ a 1/2) pa se je složno prepevalo. Ti dve skladbi sta bili ob The Ghost v bistvu edina prilika za predah, kajti rokenrol destrukcija se je valila z odra in iz zvočnikov brez predaha. Na mali hitić z Riskin’ it All albuma, Bad Craziness, se je zgodil pravi mosh pit.
Stig se ni izneveril tradiciji in je v svoji srebrni plastični obleki zamenjal vsaj pet bas kitar, vsaka je bila bolj odštekano oblikovana (glej fotke). Na dveh komadih (Jonnie in Riding with Sue) je prevzel vlogo glavnega vokalista. Med falsetnim delom Sueniga besedila je publika s svojim piskanjem Stiga gladko preglasila, kar je izvabilo široke nasmeške ostalim članom benda.
Vrhunska rokenrol energija je sekala z in na oder, kot sem že omenil, klub je bil natlačen do zadnjega kotička, noter se nas je po moji oceni nagnetlo kakih 600 duš. Neverjetno, kako je sedel en tak koncertič po vseh (power) metal dogodkih, ki sem jim prisostvoval zadnje čase. Energija je nekako bolj čista in udarna, ne vem, kako naj to drugače opišem. Zvok je bil vrhunski, riffi so res premešali drobovje. Še ena potrditev, kako taki koncerti krepko prekašajo stadionske masovke.
Bend mogoče avtorsko res ni več na vrhuncu, ampak koncertno so prava zlobna zverina, ki te raztrga in prežveči, potem pa prosiš za še.
Prosim, še!
Seznam odigranih skladb si lahko pogledate tule.
Da ne pozabim, zaključni trio klasik Sleeping My Day Away, Laugh ‘n’ a 1/2 in It’s After Dark nam je do konca potrgal glasilke, nas pripravil na zadnje pivo pred spanjem in hkrati poskrbel, da smo se odpravili k počitku pošteno potešeni. Magično!!!
Tekst in fotke: Igorac
