Samozaložba
Leto izida: 2011
Produkcija: Borut Čelik & Sunshine Trip
Dolžina albuma: 45.00 min
Zvrst: Alternative Rock
Sunshine Trip so relativno mlada goriška skupina, ki piha v smernicah MTV špure nove dobe poplave klišejsko zvenečih post grunge / indie pop rock bendov. Studijski prvenec “Sunshine Makes Me High” je manifest, ki je nastajal dlje časa. Fantje so namreč skupaj že od leta 2003 in tako so skladbe skladno z daljšim časovnim intervalom razvojno rasle v aranžmajih.
Sunshine Trip dokazujejo z naborom enajstih avtorskih skladb, da so kompaktna enota, ki premore kvalitetno mero inštrumentiranja ter vokal, ki s pristopom suvereno obvladuje integralno vlogo same glasbene pridige skupine. “Sunshine Makes Me High” je v celokupnem seštevku album, ki v kvalitativnem smislu zdrži in kljubovalno prenese vse napade “nejevernih Tomažev”, da gre zgolj za nek cenen klon mladih fantov, ki se igrajo z dragimi igračami, katere so jim kupili premožni starši.
Uvodna Way Out sicer diši sumljivo pop punkersko, kot da bi fantje skušali loviti že takoj v začetku MTVjevsko popularnost. Prvi dovtip, ki mi je prilezel v asociacijski korteks, je blagi prizven patetike kakšnih novodobnih užaloščenih fantkov proseče milostnih kokeršpanjelovskih pogledov Ceasar’s Rome. A k sreči demantira vso stvar druga skladba z naslovom Vampires, Sunshine Trip pa se od tu dalje na albumu spoprimejo očitneje tudi z zgaražirano živo zvočno vsebino. Album preskoči v smislu dinamičnega razvoja na višji nivo, na plano pa ob tem še bolj očitno prihaja glasbena podkovanost zasedbe, ki je premogla izredno kvalitetno obdelavo zvoka v studiu. Pravzaprav le pretanjeno so pazili, da se živa igra v studiu kar se da na pristen način prenese na zvočni nosilec. In to jim je uspelo. Zavidljiv je kontrast med debelo, toplo intonirano in aktivno melodično bas linijo ter polaganjem občasno togotnih kitarskih riffov, ki pa rešujejo mnogokrat situacijo polnitve slike nadvse spretno tudi z rabo organskega čistega zvena strun. Da. Reč pridobi tudi na občutku sproščenosti, neobremenjenosti in v občasni togotni drzni neposrednosti punk dilentantizma deluje, kot bi se navzela navdiha preteklih del kakšnih Bad Religion (skladba Closed).
Vredno je poudariti da so Sunshine Trip skupina, ki nosi odličen občutek za kombiniranje hipoma osvojljive melodičnosti, kakršno še prenese aroganca in neposredna drža alternativnih rock figur nove dobe, da stvar ne izpade scukrana in nestvarna. Tu so sicer trenutki, ki delujejo že skoraj osladno popovsko po integraciji trivialno prežvečenih melodičnih form, kot sta skladbi Lolita s sicer zavidljivim kombiniranjem godalnih aranžmajev in tolkal v izhodišču in njen (oddaljeni) albumski klon Hermit, medtem ko v oziru kupovanja širšega kroga poslušalcev mračna Shadow Man deluje mnogo bolj prepričljivo in jo tudi bolje odnese. To Follow Or Not je pravzaprav nadaljevanje aranžiranja v stilu skladb Hermit in Lolita, a ne vsebuje pridiha popovske pretencioznosti, zlasti to nevarnost razblini odlični srednji instrumentalni del skladbe z dodanimi “Dylaneskami” na orglicah, ki je integralno vezivno tkivo cele skladbe. Vokal v tej skladbi ne skriva pajdašenja z zapuščino vokalov vidnejših grunge rock zasedb.
Naglaševanje angleškega jezika je za Slovence kova Sunshine Trip osupljivo! V pozitivnem smislu. Izredno dobro. Zato je smiselno primerjati “Sunshine Makes Me High” s komercialno uspešnimi skupinami glasbene industrije svetovnega merila. Direktiva je torej angleški jezik in piljenje glasbene doktrine v prihodnje s tako podkrepljeno angleščino zna prinesti pomembne plus točke v prebijanju na mednarodno prizorišče. To seveda ni vse. Vokal nosi mero okusnega doziranja melodije, melanholije, diziluzioniranosti, pa tudi arogance in vzkipljive uporniške drže. V občutjih s katerimi kreira razpoloženjska stanja v verzih deluje prepričljivo in ta dejavnik doprinese k temu, da delujejo Sunshine Trip svoji pridigi avtorsko otipljivo in stvarno.
Skladba 5th Floor je zanimiva zmes post brit popa kakšnih Oasis (prisluhnite produkciji vokala z dodanim učinkom odmeva) in post grunge kozmetike podedovane od kakšnih Stone Temple Pilots, kateri je vdihnjen v izhodu pridih protetike stonerja Queens Of The Stone Age.
“Sunshine Makes Me High” je silno posrečen prvenec, temeljnega koraka mlade zasedbe, ki diha artistični zrak nove trendovske dobe. Albumu manjka ostrine in ošiljenih zob distorzirane ostrine in punk disonance, vprašanje pa je če si tega Sunshine Trip tega sploh želijo. Obenem silijo z melodično trivialno zasnovanimi vodilnimi frazami in mehkobo organskih kolažev proti poslušljivim pop formam. Da. Moderni alter rock, ki laja in ne ugrizne ter združuje usmeritve post grungea, post brit popa in punka. Nosi nastavke za razvoj v več smeri, verjetno pa se bodo Sunshine Trip tudi v prihodnje držali temeljne razvojne usmeritve, ki jo je začrtal prvenec. Integralna skladba albuma je Holy Taxi! Ta združuje silno posrečeno opisane žanrske vplive in v enem kosu hipoma predstavi poanto Sunshine Trip.
Sunshine Trip posedujejo pronicljiv in talentiran vokal z močjo prepričljive interpretacije verzov. Obenem je za skupino pomembno tudi to, da njihov izraz poseduje mero melodičnosti, ki nudi iztočnice za kombiniranje z orkestralnimi aranžmaji, kar daje iztočnice glasbeno izrazne nadgradnje v prihodnje. Zato bo zanimivo spremljati v prihodnje kam se bo usmerila skupina. V smislu primerjave kvalitetnih izdelkov tovrstne trendovske alter rock branže v Sloveniji, pa gre gotovo za izdelek, ki kvalitativno izstopa in ponuja svetel zgled podobnim slovenskim skupinam malde generacije kam se morajo usmeriti. V alternativnem rocku je elementarno in esencialno držanje pristno živega zvoka, kar uspeva “Shine Makes Me High” vseskozi nadvse prepričljivo.
avtor recenzije: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.0 / 10
Seznam skladb:
1. Way Out
2. Vampires
3. Jane’s Song
4. Iron Gates
5. Holy Taxy
6. Shadow Man
7. Closed
8. Lolita
9. Hermit
10. 5th Floor
11. To Follow Or Not
Zasedba:
Marko Silič – vokal, orglice
Dejan Školaris – kitara, spremljevalni vokal
Boris Leskovar – kitara
Tilen Grandovec – bas kitara
Alan Laharnar – bobni, tolkala
