Založba: Frontiers Music Srl.
Datum izida: 21. 10. 2022
Produkcija: Michael Sweet
Dolžina albuma: 46.30 min
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 8.0/10
Stryper so legende ‘belega metala’, recimo jim zastavonoše t. i. krščanskega metala, ki se je razbohotil v osemdesetih, še posebej potem ko so pričeli albume nekaterih pregrešnih izvajalcev – pokojni Frank Zappa bi imel v zvezi s tem veliko za povedati, opremljati z nalepko ‘parental advisory’. Takrat so se dovolj premeteni glasbeniki domislili, da bi svoj metal ponudili množicam tako, da uglasbijo svoja biblično navdahnjena besedila. Pri tem je treba imeti v uvidu to, da so zibelka rojstva teh ‘manevrov kvazi-moraliziranja’ (uganili ste) ZDA. Bohotenje krščanskega metala onkraj ‘atlantske luže’ k sreči ni prineslo bistvenih pretresov podobnega adaptiranja drugod po svetu. Stryper so tako do tega dne na krilih komercialne uspešnosti (izključno na tleh ZDA) prodali preko 10 milijonov svojih studijskih albumov. Pri tem ni pomembno ali verjamejo v Biblijo ali ne, čeprav bi me Michael Sweet, v kolikor bi tole prebiral, takoj kresnil s kakšno ‘zidarsko’ zaušnico. Glavno, da se tovrstna embalaža med ‘omejenimi Američani’ pač prodaja. Prevrtimo za 40. let naprej in se ozrimo torej na kondicijo Michaela Sweeta in njegove Stryper tovarišije v letu 2022. Ta ostaja še naprej resnično neverjeten glasbenik. Ob samostojnih albumih, vpetosti v druge glasbene projekte, ohranja visok kreativni navdih in svežino tudi za regularne Stryper albume. Tu je vredno poudariti, da je serija albumskih izdaj zadnje dekade delovanja skupine resnično vrhunska. Sweet z ekipo torej v ničemer ne popušča.
Tudi »The Final Battle« je superiorno metalsko nasršen, a hkrati neverjetno muzikalno intenziven. Grabežljiv. Pronicljiv. Prodirajoč. Podkožno grabi že ob prvi rotaciji. Ta ugotovitev velja pravzaprav za sleherni postmilenijski album skupine. Vokalno je Michael Sweet neusahljiv! Mož, ki je letos napolnil 59. let, dosega tudi v letu 2022, ko izdaja skupina torej svoj skupno 12. (pravi) studijski album, izjemen vokalni rang. Ob hipoma prepoznavni vokalni karizmi, ki je ena glavnih zaščitnih znamk lika in dela skupine.
Himnični napevi postrežejo vsi po vrsti s teatralno bombastiko. Epsko pompoznim drama teatrom, če želite. Zanimiv je ta spoj nasršenega metalskega fraziranja in ultra-nalezljive muzikalnosti, ki v zasunu visoke spravljivosti tako preklemano dobro učinkuje tudi na najnovejšem albumu. »The Final Battle« je v tem oziru izpolnil prav vsa pričakovanja vseh starih in zvestih privržencev skupine. Bizarno povedano, deluje pri Stryper že lep čas nekako tako, kot da bi Queen hoteli zveneti Judas Priestovsko, ali obratno. Zborovske harmonije znova spretno opremljajo refrenske napeve, kar razvija grabežljivo pomp atmosfero. Mid-eight pasaže so spretni razpoloženjski odkloni, ki v kompozicije vnašajo dodatno dinamiko. Prežete so z novo brezgrajno kombinacijo kitarskega soliranja Michaela Sweeta in Oza Foxa. »The Final Battle«. Po uvodnih štirih koračnicah, ob katerih vzjaše album na orjaških krilih krščansko-belega metal pompa, vzdržujejo Stryper grabežljivost na moč učinkovito tudi v ritmično mirnejši Near, ki jo krasi eden najbolj posrečenih refrenskih napevov, obenem pa celo spretno potaknjeni elementi aranžiranja, ki so značilni za estetiko pop glasbe osemdesetih. Brezgrajno!
Glede na predhodnik »Even The Devil Believes« (2020), ki sodi v izpovedno produkcijskem kriteriju zasedbe Stryper v gornjo ligo nabrušenosti, je novi album »The Final Battle« muzikalno bolj intenziviran. Ne glede na nesluteno šopirjenje metalskih fraz deluje kot celota ‘mehkeje’. Recimo raje ‘ušesom prijazneje’. Zavoljo višje doze muzikalnega optimiziranja, ki mu znova ni najti para. Sweet ostaja v tem oziru postavljanja kompozicij pretanjeni genij. Prekaljeni lisjak.
Idejna diverziteta med skladbami domuje ponovno tudi na tem albumu. Enajst do konca izpiljenih skladb dokazuje, da Stryper preprosto težko kaj uide. Težko je izpostavljati vrhunce. Refrenski napevi kradejo drug drugemu pozornost. Ko se odvrti fenomenalna Near, jo nasledi zapeljiv refren naslednje Out, Up & In, ki jo nasledi klasično urezana pospešena koračnica Rise To The Call. Slednja velja za tipski Stryper stampedo, ki ga je skupina v karieri večkrat uspešno preizkusila in ga tudi tokrat spretno prepakiranega na novem albumu ponovno servira svojim privržencem. Zanimivo je, da naslednja skladba The Way, The Truth, The Life uporablja v osnovi podobno motivno strukturo, kot pred njo Rise To The Call, je ritmična in aranžerska embalaža je nekoliko drugačna, spretno izvleče album iz občutka repetitivnosti, znova dinamični odklon v odlični refren.
Da sklenem. Novi Stryper album je (pričakovano) še en izvrsten dosežek v karieri idejno neusahljive kljubovalnosti poglavarja Michaela Sweeta in njegove čete. Željam privržencem bo več kot ugodil. Vsekakor bo pridobil še kakšnega novega privrženca, ki ga privlači perfektno kombiniranje metalske nasršenosti s sonično bombastiko ultra-nalezljive muzikalne estetike. »The Final Battle« v tem elementu nikakor ne zataji, to pa je tudi tisto bistvo, ki ga je skupina v procesu studijske kreacije novega albuma, želela prvenstveno izpostaviti. Tako kot vselej. Svoj cilj je torej znova izpolnila!
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. Transgressor
2. See No Evil, Hear No Evil
3. Same Old Story
4. Heart & Soul
5. Near
6. Out, Up & In
7. Rise To The Call
8. The Way, The Truth, The Life
9. No Rest For The Wicked
10. Til Death Do Us Part
11. Ashes To Ashes
Zasedba:
Michael Sweet – vokal, kitara
Oz Fox – kitara
Perry Richardson – bas kitara
Robert Sweet – bobni
