Lokacija: Ljubljana / Orto bar / Slovenija
Datum: sobota, 19.11.2011
Dve utrgani alter rock skupini na kupu v Orto baru! Bosanski punk rock n’ roll-erji No Rules iz Tuzle in domači punk rock rezgetavci Stranci iz Celja. Odlična kombinacija za pregon turobne ljubljanske sivine, ki nas s temperaturno inverzijo neusmiljeno tlači preko letošnjega novembra že več dni zapored.
Ne glede na to, da sta bili na sporedu nastopajočih dve skupini, se je čakalo do 22 ure in 15 minut, da stopijo na oder Stranci. Ko je bend udaril s skladbo Oluja, je bilo na prizorišču reci in piši 8 ljudi. Težko bi to pot pripisal krivdo le pregovorno ob sobotnih večerih brezmejni sproščenosti ljudstva, ki je poslalo možgane na zasluženo vikendsko pašo, pač pa tudi osebju Orto bara, ki drži zapahe za prehod v gornje nadstropje kanček predolgo, tako da se obiskovalci ob prihodu že korenito zabarikadirajo za omizjem pritličja in ob svoji najljubših pijačah počasi pozabijo zakaj so pravzaprav prišli v Orto. Do polovice koncertnega nastopa Strancev se je nabralo v prostoru 70 glav, ki pa so seveda držale nekaj metrsko distanco od roba odra. O Strancih je bilo že kar lep sveženj besed povedanih doslej na naših straneh, a njihovega koncerta žal še nismo uspelo okusiti v živo. Gre za skupino, ki je po stažu mlada, v njej pa sobiva ekipa izkušenih in premetenih glasbenikov, ki v svoji alter rock pridigi definitivno ne prodaja praznih puhlic.
V kvartetu prevzema seveda glavnino pozornosti vokalist Peter Schmidt. Silno karizmatična pojava skupine, ki ga okarakterizira poseben vokalni pristop kakršnega ne srečaš ravno pogosto v alter rocku, vendar pa je mogoče iskati vzporednice za tako vokalno špuro v post punk rock skupinah, ki so bruhnile na plano zlasti v drugi polovici osemdesetih. Schmidt smelo personificira zahtevano mero punkerske togote, uporniške neupogljivosti in provokacije. Verze podaja z veliko samozavestjo in z avtoriteto. V linijah ki naj bi načeloma v alter rock sferi ne zahtevale veliko melodij v petju, prej kopico nadležnega žgečkanja, uspeva fant ob tem omenjenem žgečkanju razviti s svojim značilnim petjem tudi melodijo, s katero bogati izrazni značaj zasedbe. V zaletavo petje dodaja znameniti kanček “hlipanja”, kar je posebnost za prostor slovenskih punk rock zasedb. Kvartet je odlično uigran. Laik ne razloči napake. Od kitarskih riffov, do kompaktne in čvrste ritem linije, v kateri se je sredi koncerta brez zavor razbesnel tudi bobnar Dare Gozdnikar. Če je moje oko pravilno ujelo bliskoviti razvoj dogodkov na odru, je med koncertom poletela med publiko polovica zlomljene bobnarske palčke, ki se je ob enem od udarcev po bobnih prelomila in prosto odfrčala svojo pot.
Stranci so predstavili na koncertu kopico novih skladb, saj je njihov novi studijski album pravzaprav dokončan, z izdajo pa fantje čakajo, da napolni skupina 10. obletnico delovanja, ki jo bo počastila z izidom novega albuma v maju 2012. Odličen nastop. Skupina, ki plasira ogromno energije in prave rockerske pristnosti ter neposrednosti. Skladbe Strancev niso zgolj “kopiraj-lepi” kloni, pač pa je to zasedb, ki plasira več raznolikosti v svoje izrazoslovje. Tu je kot vselej polno zažgala Rdeča raketa, kjer še posebej do izraza prihaja Schmidtov odklopljeno vživeti vokalni pristop, ki zapušča občutja pristne spontanosti, tu je nova – silno posrečena Veliki črni bik, žebelj v čelo slovenskim politikom v skladbi Kirjetukinor, fenomenalna Diži ovde, ki se odlično pridoda k repertoarju skupine in mora postati del železnega repertoarja skupine tudi v prihodnje. Skratka, če se znajdejo Stranci v bližini vašega stalnega bivališča, ne odlašajte z ogledom te odlične zasedbe izdelano uporniškega rock intelekta. Zabave polna mera.
No Rules so skupina zrelega staža, ki je prevalila in doživela marsikaj. Ne glede na to, da imajo zunaj le tri studijske albume, delujejo od konca leta 1999. Zelo cenjena skupina. Tako doma kot na širšem prostoru, ki je nekdaj sodilo v ozemlje ranjke Juge. Zasedba je v lanskem letu povila svoj tretji studijski album “Homesick Blues”, ki je izšel pri slovenski založbi Front Rock, kar je očitno pozitivno vplivalo tudi na to, da so No Rules dobili še kak dodaten koncert viška tudi v Sloveniji, o čemer priča tudi Rockline recenzija koncerta s strani avtorja Urbana Bolte iz njihovega koncerta v Murski Soboti.
Šef in prva figura zasedbe, karizmatični frontman in kitarist Goran Čampara, je hipoma prevzel vso pozornost z zajedljivim podajanjem verzov, ki posedujejo tisti prirojeni balkanski glasbeni instinkt za pristni dotik zabele cinizma, utelešenega skozi nosljavo grleno vokalno interpretacijo, kakršna mestoma spomni na Res Nulliusovega “zadetka” Zorana Benčiča. Zorenje skupine No Rules pomika njene izrazne usmeritve skozi leta vse bliže in bliže dikcijam blues retorike.
V svoji bazični zasnovi “gonijo” No Rules unikatno zmes prvinskega rock n’ roll drivea, prežeto z odločno mero punkerske podivjanosti, večkrat čvrsto prizemljeni v staroselsko izročilo rhythm n’ bluesa, čuti pa se tudi, da so fantje odraščali ob neomajnih zvokih Rolling Stones. A seveda definirano v soju strogo razpoznavnega jaza lastne avtorske pronicljivosti. Bolj pristno od tega pač ne gre. Ko natakne izklesani kitarist skupine Dražen Mulaosmanović naprstnik in/ali prime v roko steel pedal pridobivajo posamezne točke zlasti zadnjega studijskega albuma “Homesick Blues” pravi pridih južnjaške “desperado” retorike, nemalo pa je hudomušnih koketiranj tudi z zvoki country glasbe. Torej za alter rock značaj skupina večje izrazne plastovitosti.
Seveda je gro karizme na plečih Čampare, ki je zelo rutinirano povlekel nase množico, da mu je ta zvesto sledila, ko so No Rules valili, praktično brez vmesnih nagovorov publiki, svoje utripače drugega za drugim. Posebna točka je bila skladba Preko neba, posvečena liku in delu irske white blues rock legende Roryju Gallagherju. Če kdo v bluesu definira obraz pristnega upornika, je to prav Rory Gallagher. Nemara tudi od tod fascinacija Čampare, nad glasbenim značajem tega mojstra blues retorike, ki je rockovsko prizorišče leta 1995 mnogo prezgodaj zapustil. Modreci, ki so skusili njegov nastop v Ljubljanski hali Tivoli leta 1985 znajo povedati, da je Rory po regularnem izteku koncerta še kar igral in igral v dvorani. Še dolgo, dolgo potem, ko so se v dvorani prižgale luči.
No Rules so priredili fantastičen koncert, ki je navdušil peščico zbranih. Slečeni , goli in bosi! Brez lišpanja, brez potvarjanja, brez kančka sajenja cvetic. Le kruto prizemljenje malega človeka v okovju izpolnjevanja pravil vseh “normalnih”, skombinirano s pravim koprnenjem neizpete ljubezni na relaciji moško-ženskih vojn. Zmagovito. Skupina, ki jo morate obvezno preveriti. Če ne drugače, tako da si omislite vsaj enega od njihovi treh studijskih albumov. Z izdelanim pridigarskim karakterjem in neverjetno odrsko potenco!
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
STRANCI
1. Oluja
2. Ali nam je bolje?
3. Zgrab & zbejž
4. Rucktritt
5. Kao da je
6. Veliki črni bik
7. Diži ovde
8. To je ta dan
9. Rdeča raketa
10. Lost in Translation
11. Kirjetukinor
12. 42.
13. Ako me traže
NO RULES
1. Pasje vrijeme
2. Ja živim tu
3. Uzalud
4. Pobuna
5. Sruši sve
6. Savršen krug
7. Daj mi šansu
8. Drugi život
9. Homesick Blues
10. Hladan dan
11. Pjevajuči Blues
12. Ne okreči leđa sreći
13. Na izvoru
14. Bleeding Blues
15. Preko neba
16. Uzmi moje srce
17. Ne reci da me voliš
18. Umrli su u čizmama
19. Loša sreća
20. Probaj me
21. Ponovo rođen
22. Uzmi ili ostavi
23. Divlji i poseban
24. Popuni me
—dodatek—
25. Go Hali Gali Go
26. Bullfrog Blues
27. Jednom za sve
