Sting
sreda, 29. 5. 2024
Ljubljana / Arena Stožice / Slovenija
Gordon Matthew Thomas Sumner, legendarni angleški pevec, basist, aktivist in igralec, ki ga večina sveta veliko bolj pozna pod umetniškim imenom Sting (in edinim imenom na katerega se menda odziva, tudi znotraj svoje družine), se je do zdaj v svoji izjemno bogati in plodoviti karieri v vlogi koncertnega glasbenika štirikrat oglasil v našem glavnem mestu. V stožiško Areno je pripotoval tretjič. Drugič je tu nastopil 4. 6. 2019 – torej pred skoraj natanko petimi leti! Njegov prvi nastop v Stožicah pred trinajstimi leti večini glasbenih navdušencev ni ostal v najlepšem spominu, saj je navkljub temu, da je Sting, kot je to običajno za njegove visoko profesionalne nastope, od sebe dal vse kar zmore, vse skupaj pokvarilo katastrofalno ozvočenje. Stožiška dvorana, ki je bila prvenstveno narejena za športna tekmovanja, tedaj še ni imela zadovoljive koncertne akustike. To neslavno stanje se je z leti, z vmesnimi vzponi in padci, počasi izboljšalo tako, da smo ob Stingovem najnovejšem koncertnem obisku že lahko na polno uživali v solidnih, povsem zadovoljujočih zvočnih razmerah, kar si glasbena legenda takšnega kova vsekakor zasluži.
Sting, 17-kratni prejemnik prestižne nagarade za glasbene dosežke Grammy, ki se ga ljubitelji znanstvenofantastičnih filmov najbolj spomnijo po vlogi zlobnega Feyda-Rauthe Harkonnena iz prve filmske adaptacije kultnega romana ‘Dune’, je aktualno koncertno turnejo poimenoval 3.0, ker njegov koncertni band trenutno deluje kot trio. Aktualna turneja se je sicer začela že leta 2019 pod naslovom My Songs in je bila prvotno namenjena promociji Stingovega štirinajstega studijskega albuma “My Songs” (2019).
Vsaj tako razvpit in cenjen kot Stingov samostojni ustvarjalni opus je njegov zgodnji ustvarjalni opus z nepozabno skupino The Police, ki je bila znana po specifičnem mešanju novega vala, reggaeja in jazza, zato ni nič čudno, da jih je Ian Anderson (Jethro Tull) nekoč označil za zadnji progresivnorockovski band sedemdesetih. Ravno zato je nadvse pohvalno, da je koncertni repertoar skozi celoten večer vseboval dinamičen in inteligentnen razpored Stingovih samostojnih stvaritev ter The Police standardov. Kitarski mojster in dolgoletni Stingov pajdaš Dominic Miller ter odlični bobnar Chris Maas seveda nista Andy Summers in Stewart Copeland, vendar jima je preigravanje The Police zimzelenov vseeno šlo odlično od rok. Miller se je, pametno z njegove strani, odpovedal poskusom emulacije Summersove specifične tehnike in je posamezne The Police standarde raje odigral z lastnim, izrazito jazzovskim pristopom.
Stingov nastop se je za ‘začetno ogrevanje’ odprl ob zvokih The Police standarda “Voices Inside My Head” z albuma “Zenyatta Mondatta” (1980), ki ga zaznamuje minimalistični ritem z odebeljenimi bas linijami. “Synchronicty II”, ena najboljših The Police stvaritev, je predstavljal prvo poslastico tega večera, medtem ko je Stingovo petje v tej začetni fazi nastopa malce kazila nekoliko prenizka uglasitev. Stingov trio se je dokončno razživel in ‘zadihal na polno’ med izvedbo velike uspešnice “Message in a Bottle”, ko so uspeli dodobra ‘zgladiti’ tonaliteto, tako, da jim je vse do konca nastopa nabito polna dvorana ‘jedla iz roke’ ter v vzajemni ‘simbiozi’ pomagala pričarati nepozabno vzdušje.
Niz The Police zimzelenov je bil prekinjen z izvedbo Stingove velike solo uspešnice “If I Ever Lose My Faith in You”. Slednjo smo si dobro zapomnili tudi vsi tisti, ki smo odraščali na začetku devetdesetih, saj so njen slikovit videospot, tedaj še na gledljivem MTV-ju, vrteli skoraj vsak dan. Album “Ten Summoner’s Tales” (1993) je bil v tem večeru zastopan še z izvedbo nežne balade “Fields of Gold” ter otožne zadušnice “Shape of My Heart”. Pohvalno od Stinga je bilo tudi to, da ni izvajal novejših solo del, saj večina izmed njih, z redkimi izjemami, kljub temu, da je imel Sting vselej izjemen dar za pisanje glasbe in besedil, ne dosega zelo visokih kakovostnih standardov iz osemdesetih in začetka devetdesetih. Najnovejšo solo stvaritev je predstavljala skladba “Never Coming Home” iz zdaj že več kot dvajset let starega albuma “Sacred Love” (2003).
Trio prekaljenih glasbenikov se je nato domislil nekakšne ‘loterije’, sa je Sting publiki razložil, da ve na pamet imena prvih petih in zadnjih petih skladb, ki jih morajo vsak večer odigrati v istem vrstnem redu, medtem ko nima pojma kaj igrati med uvodnim in zaključnim delom koncertnega repertoarja. Sting je pomolil svoj klobuk Millerju, ki je nato iz njega potegnil izžrebani listek z naslovom naslednje izvedbe. Dominic je imel srečno roko, saj se je na listku nahajalo ime The Police standarda “Tea in the Sahara”, ki sicer ne sodi med njihove največje uspešnice, a ga glasbeni gurmani visoko čislajo zaradi njegove artistične globine in jazzfusionistične usmerjenosti. Sledilo je novo žrebanje in to pot je bil na vrsti Stingova solo klasika “Why Should I Cry For You?”, ki je bila v te večeru prva izmed treh izvedb z albuma “The Soul Cages” (1991).
Od Stingovih velikih solo uspešnic smo do konca rednega dela koncerta slišali še nostalgično-imigrantski “Englishman in New York” ter puščavsko-nomadski “Desert Rose” brez katerih ne sme miniti noben njegov solo nastop. Ljubitelji zgodnjih The Police del so na svoj račun prišli z izvedbo “Zenyatta Mondatta” zimzelena “Driven to Tears”, ki je bil poleg “Tea in the Sahara” verjetno še največje presenečenje tega večera. Morda bi se zraven lahko prištelo tudi ne tako samoumevno izvedbo The Police klasike “Can’t Stand Losing You”, ki so ji v nadaljevanju zvito dodali še prirejeno verzijo inštrumentala “Reggatta de Blanc” z istoimenskega albuma.
V zaključnem delu koncerta so, nekako pričakovano, prevladovale izvedbe največjih The Police uspešnic kot so “Walking On the Moon”, “So Lonely”, “King of Pain” ter njihov najbolj razvpiti hit “Every Breath You Take”, ki so vse po vrsti izpadle odlično. V dodatku je Stingov trio odigral “Roxanne”, še eno nepozabno The Police uspešnico, ki ne sme manjkati na nobenem nastopu angleške glasbene legende s poudarkom na njegovih zgodnjih ustvarjalnih letih. Pred njeno izvedbo je stari glasbeni prebrisanec demonstriral tudi nekaj humorja, saj se je na odru nenadoma pojavil z rožo v ustih. Slednjo je nameraval zatakniti za Millerjevo uho, a se je ta nemudoma uprl ‘šefovi’ neslani nakani. Zaključek koncerta je vseeno, kot se to spodobi za dolgoletnega aktivista, ki že dolgo opozarja na nekatere pereče družbene in okoljevarstvene probleme, minil v precej bolj resnem ozračju. Sting se je od publike poslovil s “Fragile”, svojo bržkone najlepšo solo balado med katero je demonstriral tudi svojo ne pogostokrat videno in slišano akustičnokitarsko spretnost.
Sting se je, kot pravi svetovljan, ki se želi naučiti vsaj nekaj osnov vsakega jezika obiskane države, publiki zahvalil s ‘hvala’ ter obljubil, da se bomo zagotovo še videli. Karizmatični glasbenik je kljub temu, da šteje že 72 let še vedno v odlični vokalni formi ter v zelo dobri kondiciji za svoja leta, medtem ko mu ob dveh tako vrhunskih glasbenikih ni bilo težko pričarati nekaj tiste nepozabne The Police magije, ki še danes navdušuje različne generacije glasbenih poslušalcev. Že res, da so med publiko, pričakovano, večinoma prevladovali ljudje med petdesetim in šestdesetim letom starosti, ki so The Police uspešnice odkrili že kot najstniki, a je bilo na koncertu v Stožicah, ki je privabil tudi veliko tujih obiskovalcev, predvsem z avstrijske strani, moč videti tudi nekaj dosti mlajših obrazov, kar je porodilo vsaj nekaj pozitivnih občutkov glede prihodnosti.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik (Edita Klemen št. 41-43)
Setlista:
1. Voices Inside My Head (orig. The Police)
2. Synchronicity II (orig. The Police)
3. Message in a Bottle (orig. The Police)
4. If I Ever Lose My Faith in You
5. Fields of Gold
6. Never Coming Home
7. Tea in the Sahara (orig. The Police)
8. Why Should I Cry for You?
9. Mad About You
10. Driven to Tears (orig. The Police)
11. When the Angels Fall
12. Englishman in New York
13. Can’t Stand Losing You / Reggatta de Blanc (orig. The Police)
14. Shape of My Heart
15. Walking on the Moon (orig. The Police)
16. So Lonely (orig. The Police)
17. Desert Rose
18. King of Pain (orig. The Police)
19. Every Breath You Take (orig. The Police)
—dodatek—
20. Roxanne (orig. The Police)
21. Fragile
