kraj: Dunaj / Gasometer / Avstrija
kdaj: 14.02.2018
Ni kaj! Ko gre Steven Wilson na turnejo, je vselej kar nekako samoumevno, da ga je treba na njej vsaj enkrat v živo prestreči! Steven je izreden glasbenik, izpopolnjen v vseh pogledih, njegovo glasbeno vizionarstvo ne pozna nikakršnega omejevanja. Ta možakar posebne uvodne predstavitve ne potrebuje več, s svojo dejavnostjo, pa je prepomemben člen na sodobni glasbeni sceni, saj na moč pristno vzdržuje vez sodobnih glasbeni dognanj v rocku z elementarnostjo in izvirnostjo progresivnega rocka sedemdesetih. Ko prideš na Wilsonov koncert je naravnost osupljivo srečanje s svojevrstno mineštro glasbenih žanrov iz ere sedemdesetih in osemdesetih, implantacijo dognanj pop glasbe znotraj obeh omenjen dekad ter transformacijo vsega tega v čas sedanjosti. Wilson je v ustvarjalnem smislu umetnik, ki predstavlja nekakšen vezni most starega in novega, pri tem pa je z žlahtno prefinjenostjo v lastnem artizmu dosegel tudi izrazito glasbeno eklektičnost. Wilson se nenehno razvija, njegov artizem pa je seveda obenem globoko povezan z zapuščino Porcupine Tree in je pravzaprav njegova evolutivna nadgradnja. To je seveda logično. No logično pa je tudi to, da so Porcupine Tree »pokopani« prav zato, ker je ime Steven Wilson sčasoma preraslo glasbeni opus te ekstremno čislane skupine, zato se je Wilson tudi odločil, da krene na samostojno glasbeno pot in upokoji Porcupine Tree. Preprosto. Tako mu gre namreč še bolje. Nasploh v komercialno tržnem smislu
Dovolj uvoda. Že četrt ure preko sedme zvečer, ko se je dunajski Gasometer komaj začel polniti, je na odru stal David Kollar, slovaški glasbeni »one man band« čudak, ki je s svojim glasbenim avanturizmom fasciniral Wilsona osebno in tako ga je slednji povabil na svojo aktualno koncertno turnejo. David je klasično izobražen kitarist, obenem pa velik protagonist jazza. No, njegov umetniški dosej dostavlja na pladenj pretanjeno fuzijo glasbenih svetov, iz katerega lahko zaključiš le to, da je mož s svojo večplastno obtesanostjo in neobremenjenostjo, inovativen mladi glasbeni um nove generacije. Na odru so ga spremljali Appleov prenosnik, violinski lok in kitara. Kombinacija »soundscapes«plovbe in rabe kitarskega jezika, ki se ne ustavlja v aksiomu glasbenega eksperimenta. Razpoloženjsko kar se da. V fraziranju težko opredeljivo, raje fragmentirano in razrahljano, obenem pa izzivalno in posebno. Nekaj za glasbene sladokusce, ki znajo najti tudi ekspresivno glasbeno vez med Kollarjem in Wilsonom, tako kot jo je začutil tudi Wilson sam, saj se Kollar pojavlja, v vlogi posebnega gosta tudi na Wilsonovem aktualnem studijskem albumu »To the Bone«. Mož, ki je v preteklosti sodeloval tudi na turneji s Patom Mastelotom (King Crimson), ima v žepu že nekaj albumov in kilometrine, na tem koncertu pa je v priv vrsti izkoristil priložnost, da predstavi publiki aktualnega, to je zadnjega »Notes From the Underground«, ki je izšel v preteklem letu.
Obisk Wilsonovega koncerta v Trstu aprila 2016, je deloval, kot da je bilo to še včeraj. Takrat je Steven Wilson z ekipo predstavljal album »Hand. Cannot. Erase« in EP »4 ½«, v lanskem maju pa je že povil novi studijski album »To The Bone«, ki v izraznem oziru nagovarja poslušalca izmed vseh njegovih albumov,z največjo mero muzikalične dostoponost. V tem oziru predstavlja do neke mere tudi Wilsonov osebni »hommage« pop rocku osemdesetih. Če lahko za razlago prevrtim malo naprej v koncert, je v drugi polovici koncerta Wilson nagovoril publiko pred skladbo Permanating, da gre na novem albumu za premik v najbolj poslušljivi del njegove evolucije, to je ušesom verjetno do tega dne najdostopnejši. Wilson je to razložil rekoč, da je zadnja leta poslušal veliko glasbe, katere ljubiteljica je njegova mati. To pa so skupine Abba, Electric Light Orchestra, Bee Gees, The Beatles, Marvin Gaye (v navezi z Gayem je Wilson tudi razložil, kaj je to falsetto vokal, in zakaj je v Permanating nalašč uporabil tak vokalni pristop). Obenem je Wilson še pribil, da je bil pop nekoč izvrsten, da je zadnje čase veliko poslušal Princea, David Bowiea, Tears For Fears, tudi Kaja Goo Goo, pri čemer se je ozrl proti Beggsu, publiko pa je ob tej gesti vzkipela od navdušenja. Tako je mož še pribil da to, kar ponuja njegova nova avtorska skladba Permanating, nima prav nobene povezave s tistim kar ponuja, z Justini Bibberji in njim podobnimi, pač danes pop glasba. S tem je znova dvignil Gasometer na noge in požel nov plazovit aplavz s strani publike. Wilson je skozi leta postal nabrušen govornik in kar nekaj premorov je izkoristil za daljše nagovore publiki, kjer ni izostala niti nalezljiva doza črnega humorja, kakršno lahko sproducira le Britanec Wilsonovega kova. Iskrivosti, duhovite pronicljivosti, karizme in nalezljivosti, Wilsonu nikakor ne zmanjka.
Bosonogi genij je s svojo ekipo znova osupnil tudi na Dunaju. Na odru je bila največja uganka novi kitarist Alex Hutchings, ki je v glasbenem univerzumu relativno neznano ime. No tudi Craig Blundell ni in mnogi so pred tem nejeverno namigovali češ, da Hutchings ni Govan niti Kilminster, prav tako, da Blundell ni ne Minnemann, ne Harrison, pa vseeno. Oba glasbenika sta izjemna in v tem, kar potrebuje odrska prezenca Wilsonove avtorske glasbe, kot tudi glasbe skupine Porcupine Tree, več kot dostojni menjavi njunih slovitih predhodnikov, ki so se preizkušali v Wilsonovih dosedanjih postavah. Hutchings je že uvodoma dostavil pravšnji Floydovski zvok, skozi koncert pa povsem prepričal s fino mehkobo eteričnega zvoka, celo vknjižbo nekaterih »Hackett-izmov«, kot tudi podivjano hitrih solo eskapad, kjer je to pač narekovala struktura posameznih skladb (npr. Vermillioncore, Detonation ali Song Of I). V isti sapi je Blundell na drugi strani, osupnil z nekaterimi izrednimi bobnarskim prehodi, s katerimi je izzival samo kompaktnost skladb, saj bi lahko z nadaljnjimi jazzovskimi perverzijami lomljenja ritmov, povsem porušil njihovo strukturo. Pa se je v tem vedno v pravem trenutku mojstrsko vrnil v vodilno ritmično vzmetenje. S tem je potrdil, da gre za enega najbolj vročih bobnarskih veščev na planetu ta hip in skrbno varovana glasbena skrivnost. Basist Nicholas Beggs in ameriški klaviaturist Adam Holzman, sta že veterana Wilsonove ekipe in ostajata veliki glasbeni figuri. Beggs je samo v Arriving Somewhere But Not Here, to je med eno samo skladbo, zamenjal tri različne bas kitare ter znova osupnil s pretanjeno čutnim zvokom, ki ga je generiral na odru. Raba Chapman Sticka je bila pri tem, le ena od njegovih pričakovanih in standardnih obvez.
Wilson je bil izredno dobre volje ter teatralno razpoložen! Vseskozi v vlogi glavnega pilota in poveljnika. Med koncertom se je mož nenehno prestopiceval od glasbenika do glasbenika in »budno preverjal« njegovo delo. Tudi njegov trademark pihanja v naprej počesane lase, ki mu na njegovi »paževski« pričeski obvezno segajo preko oči, nosa in ust, ni izostalo, kot tudi ne izrazito posebno gestikuliranje, ki ga spremlja še od časov Porcupine Tree. Mož je znova rokoval s paleto najrazličnejših kitar ter se seveda soočal tudi z vodilnim soliranjem. Nekajkrat se je usedel za melotron, ki je bil tokrat pozicioniran v ozadju odrske kulise. Vokal mu izvrstno služi in deluje kameleonsko, evocira skozi podoživeto vokalno predstavo, refleksijo izjemno pristnih emocij in strasti. V vokalih sta Wilsona z jasno barvitimi kontrasti vseskozi izvrstno dopolnjevala Hutchings in Beggs, kar je poglabljalo razpoloženjsko drama grabežljivost samih točk. Vokal pevke Ninet Tayeb je bila ena redkih stvari, za katere je moral Wislon uporabiti zvočno matrico. Zvok kot iz škatlice Brezhiben. Prav tako izvedba.
Repertoar odlično razporejen. Prvi del je trajal uro. V njem je Wilson predstavljal na debelo novi studijski album »To The Bone«, vrinil vanj tudi tri skladbe predhodnika »Hand. Cannot. Erase« ter izvedel »In Absentia« klasiko skupine Porcupine Tree The Creator Has a Mastertape (»….ki, ga je pozabil v avtu….«). Petnajst minut pavze torej, potem pa skok v drugi, še daljši del, ki nas je popeljal do amtosferičnega vrelišča. Zlasti v tem delu se je lepo odrazila alternacija med zahtevnejšimi točkami, eksperimentalno progresivne drznosti in utrganosti ter kompaktno poslušljivimi točkami, ki zlasti v refrenih hipoma lezejo v uho. Se pravi, preprosti kompoziciji je sledila kompleksnejša in obratno. Ta del je bil tudi izraziteje obtežen s Porcupine Tree klasikami, začenši z uvodno komponistično briljanco, oziroma »Deadwing« mojstrovino Arriving Somewhere But Not Here. Wilson je zadržal v set listi tudi vselej prikupni in priljubljeni Porcupine Tree “mini šlager” Lazarus, ob mračnjaški »Fear of a Blank Planet« klasiki Sleep Togetner, pa je razveselila Procupine Tree oboževalce zlasti integracija še ene rahlo pozabljene »in Absentia« skladbe Heartattack in a Layby. Izjemno. Hipnotično. Vse skupaj so spremljale izvrstne projekcije v ozadju, kot tudi tiste na prosojni zavesi v ospredju. Prosojna zavesa, ki je med prvima dvema komadoma nagajala fotografom, je bila občasno nastavljena na samem pročelju odra. Te projekcije so osupnile s kombinacijo deviške krhkosti in okrutnosti. Rajem in peklom. Dualnostjo. Kolikor je bila denimo skladba krhka in je nagovarjala celo naivno, toliko bolj je presunila vsebina projekcije, ki jo je spremljala. To velja zlasti za novi skladbi, kot sta People Who Eat Darkness in The Same Asylum As Before, pri čemer je v zadnjem dodatku skladba The Raven That Refused to Sing, odnesla pač prvo mesto! Smo torej pri dodatku. Wilson ga je odprl tako, da je na oder prinesel mali ojačevalni kombo, nanj pa je bil priključen s svojo »podrajsano« Telecasterico. Napovedal je skladbo, ki jo je ustvaril leta 1998, ko se je pomikal iz elektronike v rockovsko prizemljeno konfiguriranje kompozicij. V solo režiji je namreč izvedel presenečenje večera in nas vrnil na »pozabljeni« Porcupine Tree album »Stupid Dream« (1999), ko je izvedel Even Less. V kantavtorski režiji. Na način, kot je bila izvorno ustvarjena. Sam na odru. Le s kitaro in vokalom, pri čemer je dodal, da je bil tako navdušen, ko jo je napisal, da jo je moral nenehno igrati. Po večkrat zapored. Dnevno.
Nemara najmanj zanimiva točka med koncertom tega večera, a v oziru glasbene evolucije in artističnega zorenja prepomemben del Wilsonove kariere, je prinesla priredba Princeove Sign “☮” the Times. Wilson pri tem ni pozabil poudariti, da se bodo tokrat ekstremno potrudili in izvedli znatno izboljšano verzijo Princeovega hit štikla. Bend je namreč izrekal posvetilo preminulemu glasbeniku s to skladbo že na predhodni turneji, Wilson pa temu navkljub še vedno meni, da takratna verzija ni dostojno opravičila tega posvetila in da želi tokrat popraviti vtis. Vsekakor je znova »naložil gajbico«. Kakorkoli, Princeovo priredbo je skupina na dunajskem koncertu nasploh prvič izvedla v sklopu aktualne “To The Bone” turneje . Eden posebnih vrhuncev je dostavila v sklepnem delu koncerta The Raven That Refused To Sing. Človek prezebe do kosti, tako presunljiva je ta čarobna kompozicija. Toliko tesnobe melanholičnosti, koprnenja je v njej, hkrati s tem pa tudi človeške krutosti. To vrsto mistike znajo priklicati na oder le britanski glasbeniki in Wilson velja v tem času za prvega mecena izmed njih.
Človek ostane po takšnem koncertu brez besed. Superlativov mu ne zmanjka, kajti dve uri in pol čiste glasbe, ki jo je deležen, pač spremlja prvovrstni perfekcionizem in pravzaprav glasbeno izvedbena brezhibnost. Lahko si rečeš le še sledeče: »Kje in kdaj je najbližji Wilsonov koncert?« Odgovor se glasi »Verona, ponedeljek 25.6.2018, stari rimski amfiteater.« Mi smo z mislimi že tam. Skratka. Obisk Wilsonovega koncerta ostaja briljanca brez primere.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
setlista:
Set 1:
1. “Truth” (kratki film, nasneti uvod)
2. Nowhere Now
3. Pariah
4. Home Invasion
5. Regret #9
6. The Creator Has a Mastertape
7. Refuge
8. People Who Eat Darkness
9. Ancestral
—premor cca 20. minut—-
Set 2:
10. Arriving Somewhere but Not Here
11. Permanating
12. Song of I
13. Lazarus
14. Detonation
15. The Same Asylum as Before
16. Heartattack in a Layby
17. Vermillioncore
18. Sleep Together
—dodatek—
19. Even Less
20. Sign “☮” the Times
21. The Raven That Refused to Sing
