Lokacija: Dunaj / Ottakringer Brauerei / Avstrija
Datum: 04.04.2014
Tako nenavadne in nerodne lokacije kot je dunajska pivovarna Ottakringer Brauerei si za nastop Stevena Wilsona, progrockovskega inovatorja, multi-inštrumentalista, pevca in šefa kultne skupine Porcupine Tree, ne bi mogli zamisliti niti v sanjah. Zapriseženi asket Wilson verjetno tudi sam ni pričakoval, da bo nastopil sredi starega dela velike dunajske pivovarne, ki je bil predelan posebej za razne koncertne dogodke. Edini nastop Stevenovega banda na aktualni turneji, ki je potekal v stoje, je bil postavljen v veliko premajhno dvorano, saj se sredi razprodanega prizorišča v nagneteni množici skorajda ni dalo dihati in so bile vsake zaloge načrpanega kisika v nadaljevanju koncerta nadvse dragocene. Dober razgled na band so, poleg nerodno postavljenih stebrov, ki so preprečili razmah celotnega platna in s tem bolj učinkovitih studijskih projekcij, oteževali tudi dvometraši, katerih je bilo v tem večeru dovolj, da bi iz njih lahko sestavili košarkarsko ekipo.
Toda, če se vnemar pusti vse prej naštete, negativne aspekte tega koncertnega večera ter se raje posveti vsem pozitivnim pripetljajem, katerih je bilo bistveno več, ni prav nobenega razloga za kujanje, saj je Stevenov izjemno uigrani band poskrbel za fantastičen nastop na vseh ravneh ter popolnoma upravičil, če že ne presegel velika pričakovanja svojih zvestih privržencev, ki so skozi koncert večkrat demonstrirali izjemno podporo. Stevenova ekipa glasbenih velemojstrov je v tem večeru odigrala skorajda celotni novi album »Hand. Cannot. Erase« (2015), ki je tudi preko različnih projekcij pripovedoval pretresljivo zgodbo o osamljenem in pozabljenem dekletu iz Wilsonovega koncepta.
Bosonogi maestro Steven in njegova spremljevalna tovarišija se je na odru pojavila po izjemno dolgem ambientalnem uvodu, ki se je razvil v inštrumental »First Regret« in nato v »3 Years Older«, eno izmed najboljših »Hand. Cannot. Erase« skladb. Steven je večino nastopa preživel pred mikrofonom in za električno kitaro, kjer mu je družbo v vlogi glavnega kitarista delal virtuozni manijak Guthrie Govan (The Aristocrats, ex-Asia), ki se tudi med tehnično zahtevnejšemi sekcijami posameznih skladb pri kitarskem improviziranju in variacijah ni pretegnil pol toliko kot je to običajno za njegove odštekane samostojne projekte. Govana bo z začetkom ameriške turneje zaradi njegovih obveznosti do banda The Aristocrats nadomeščal Dave Kilminster (Roger Waters). Na bas kitari in chapman sticku ga je podpiral kultni basist/pevec Nick Beggs (Kajagoogoo, Steve Hackett), ki je Wilsonu nadvse učinkovito pomagal tudi pri spremljevalnih vokalnih harmonijah.
Wilson v svojih bandih sprejema samo najboljše razpoložljive bobnarje in Marco Minnemann (The Aristocrats, Joe Satriani), katerega bo v nadaljevanju turneje, za ameriške datume, zamenjal Craig Blundell (Pendragon), zagotovo sodi v kategorijo trenutno najbolj vznemirljivih bobnarskih velemojstrov. Minnemannn, nesojeni naslednik Mikea Portnoya pri Dream Theater (na avdiciji je bil na drugem mestu glavnih kandidatov za novega bobnarja), je s svojo energičnostjo in tehnično superiornostjo jemal dih skorajda ob vsaki priložnosti. Klaviaturski virtuoz Adam Holzman (v svoji karieri je sodeloval s celim kupom čislanih glasbenih imen na čelu z Milesom Davisom) pa je s svojim jazzovskim pristopom pri igranju tipk večkrat dokazal, da mu ni prav noben problem menjati med melotronom, zvokom hammond orgel ter elektronskimi teksturami s čimer je imel v tem večeru, zaradi eklektičnosti Wilsonovega ustvarjalnega opusa, kar precej opravka.
Z naslovno skladbo, se pravi »Hand Cannot Erase«, smo doživeli tudi prvi poprockovski trenutek večera, medtem ko je enega izmed vrhuncev predstavljala »Routine«, sicer Stevenova najljubša skladba s »Hand. Cannot. Erase«, kjer nas je poleg odlične izvedbe navdušila tudi inovativna ter pretresljiva animacija. Čeprav je Steven v tem večeru odigral skoraj celoten nov album (izpustili so samo skladbo »Transcience«), pa seveda ni pozabili na pretekle dosežke svoje kariere, kar je za začetek demonstriral z odlično odigrano verzijo »Grace For Drowning« (2011) standarda »Index«. Prvo presenečenje tega večera pa je predstavljala nenadejana izvedba ganljive Porcupine Tree klasike »Lazarus« (album »Deadwing«, 2005), saj skorajda nihče pod odrom ni pričakoval, da bo Steven v tem večeru izvajal karkoli od svoje ‘matične’ skupine, katero je za nekaj časa ‘zamrznil’.
Dvorana je ponorela tudi ob naslednji skladbi, »Insurgentes« (2009) poslastici »Harmony Corine«, katero je Steven napovedal kot stvaritev, ki je bila delno navdahnjena z new wave glasbo osemdesetih, katero je v najstniških letih zelo rad poslušal (in jo še vedno rad posluša). Med bandi, katere je tedaj veliko poslušal je omenil tudi Beggsove Kajagoogoo in velikemu pozitivistu in mojstru bas kitare, ki je obenem tudi odličen pevec, s tem izvabil velik nasmešek. Stevenova tovaršija je za nadvse lepa presenečenja poskrbela tudi v obeh dodatkih.
V prvem so nas presenetili z »The Raven That Refused to Sing (And Other Short Stories)« (2013) standardom »The Watchmaker«, kjer je za nekaj časa zavladalo pravcato fantazmagorično vzdušje, medtem ko je ob izvedbi Porcupine Tree poslastice »Sleep Together« (album »Fear Of a Blank Planet«, 2007) ponovno ponorela celotna dvorana, še posebno ženski del publike, kateri je ob elektronskih ritmih ob prvi priložnosti demonstriral tudi nekaj plesnih gibov, kar je na koncertu progresivnorockovskega izvajalca (Wilson, ki ne mara glasbenega ‘etiketiranja’, večino svojega ustvarjalnega opusa sicer raje imenuje konceptualni rock) nekaj kar ravno ne doživiš vsak večer.
Mojster Wilson in njegovi virtuozni pajdaši so svoj nastop zaključili z epsko srhljivko »The Raven That Refused to Sing«, ki je prav tako sodila med vrhunce tega večera popolnega ambientalnega razvajanja. Pretresljiva grafična projekcija je še poglobila mračno zaključno dejanje, pa čeprav se je na tem mestu potrebno nekoliko obregiti ob to, da se je na obeh »The Raven That Refused to Sing« skladbah nekoliko pogrešalo inštrumentalni prispevek na tej turneji odsotnega pihalista Thea Travisa (Soft Machine Legacy, Gong). Seveda pa to še zdaleč ni vplivalo na zelo pozitiven končni vtis, ki še dolgo po zaključku tega čudovitega koncertnega večera ni popustil, tako da je bilo potem kar nekaj obžalovanja, da je nastop Stevenovega banda, ob konstantno čudovitem vzdušju, minil na ekspresen način, pa čeprav so nas osrečevali dobri dve uri.
Steven Wilson in njegova prekaljena tovarišija supervirtuozov nas je med izjemnim dunajskim nastopom popeljala na čudovito popotovanje skozi raznovrstne zvoče meandre Wilsonove aktualne studijske mojstrovine ter vmes poskrbela za še nekaj nepričakovanih presenečenj iz (recimo temu) starejših poglavij njegove glasbene kariere, čeprav je najstarejša izvedba izivrala iz ne tako davnega leta 2005. Skozi celoten nastop smo lahko uživali tudi ob fantastičnem ozvočenju, kar je eden izmed zaščitnih znakovih vseh Wilsonovih koncertnih nastopov, ki lahko poslužijo za pravcate učne primere, kako v dvorani ustvariti sanjski zvok. Ob naslednjem Wilsonovem obisku pa bodo morali Dunajčani koncert nujno prestaviti v večjo in kulturnejšo dvorano, saj je Steven kot izvajalec, po obiskanosti svojih nastopov, očitno že presegel prizorišča na ravni Ottakringer Brauerei, pa naj ob tem razni ‘pivski bratci’ še tako negodujejo.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. First Regret
2. 3 Years Older
3. Hand Cannot Erase
4. Perfect Life
5. Routine
6. Index
7. Home Invasion
8. Regret #9
9. Lazarus
10. Harmony Korine
11. Ancestral
12. Happy Returns
13. Ascendant Here On…
—dodatek I.—
14. The Watchmaker
15. Sleep Together
—dodatek II.—
16. The Raven That Refused to Sing
