Steven Wilson : To The Bone

Založba: K-Scope
Leto izida: 2017
Produkcija: Steven Wilson & Paul Stacey
Dolžina albuma: 59.46
Zvrst: Progressive Rock / Art Rock

Vodilni mecen sodobnega progresivnega rocka Steven Wilson se z najnovejšim studijskim albumom »To the Bone« vrača v nekoliko spremenjeni zvočni podobi. Potem, ko je postalo znano, da na njem ne bo nekaterih glasbenikov, s katerimi je sodeloval na svojih preteklih solo dosežkih, je postalo jasno, da ima tokrat za bregom določena zvočna presenečenja, s katerimi bo nekoliko osvežil svojo vznemirljivo samostojno kariero. Tokrat ni ustvaril progresivnorockovskega albuma v svojem značilnem melanholično-mračnem stilu z vplivi stare progrockovske šole sedemdeseth, temveč je njegov najnovejši izdelek večinoma bližje art rocku, novemu valu in pop rocku osemdesetih oziroma progresivnemu popu, kar pomeni, da gre za dokaj drastično spremembo, ki nazorno priča, da se Steven, tako kot številni med nami, nikakor ni sprijaznil z nedavno smrtjo dvojice svojih glasbenih idolov: Davida Bowieja ter Princea. Po njegovih besedah se je s »To the Bone« želel pokloniti nekaterim svojim najljubšim izvajalcem oziroma njihovim albumom iz osemdesetih kot so Peter Gabriel in album »So« (1986), Kate Bush in album »Hounds of Love« (1985), Tears For Fears in album »The Seeds of Love« (1989) ter Talk Talk in album »The Colours of Spring« (1986).

Strah nekaterih privržencev, da bo Steven ustvaril preveč komercialen album je bil seveda popolnoma odveč, saj gre za še en nadvse eklektičen in ambientalno globok dosežek, ki ga bodo ljubitelji eksperimentalnega rocka večinoma sprejeli z navdušenjem. Marsikdo se je bal, da se bo večni glasbeni upornik Steven ‘prodal’ kapitalu, ko je postalo znano, da tokrat ustvarja bolj poprockovsko usmerjen album, kot je to zanj običajno. Resnici na ljubo je zvočna podoba »To the Bone« nabližje art popu in art rocku z navdihom pri prej omenjenih glasbenih ikonah, kar pomeni da Steven skoraj nikoli ne zaide v čisti pop rock. Morda je nekatere zaskrbelo dejstvo, da je pri produkciji in igranju kitare to pot združil moči s Paulom Staceyem, ki je znan po svojem sodelovanju z Oasis in Black Crowes, vendar se je tovrstno druženje izkazalo za nadvse kakovostno naložbo.

Steven je Staceyu zaupal pri izvrstni produkciji, za katero ponavadi vedno skrbi sam, medtem ko se je za bobnarski stolček na nekaterih skladbah usedel Paulov brat Jeremy, najnovejši član legendarnih King Crimson. Obenem je Steven bolj kot kdajkoli prej sodeloval z izraelsko pevko Ninet Tayeb, ki se je vnovič izvrstno izkazala pri gradnji vokalnih harmonij. Od ‘starih znancev’ oziroma Stevenove redne studijske ter koncertne ekipe so vnovič prisotni kultni basist Nick Beggs, bobnar Craig Blundell in klaviaturist Adam Holzman, medtem ko bodo ljubitelji progresivnega rocka navdušeni nad dejstvom, da sta na albumu prisotna tudi nepozabni klaviaturist Dave Stewart s Canterbury scene in izjemni kitarist ter pevec Dave Kilminster. Slednji je sicer prispeval ‘zgolj’ spremljevalne vokale.

Že naslovna in obenem otvoritvena skladba, kjer ni mogoče prezreti vplivov ambientalne estetike nepozabnih Talk Talk, opozori, da gre v marsikaterem oziru za precej drugačen album od predhodnika. Lep refren je pospremljen z bogato vokalno podporo, medtem ko je melanholična kitarska solaža v srednjem delu povzem značilna za gospoda Wilsona. »Nowhere Now« nekoliko spominja na Stevenove čase s Porcupine Tree, tam nekje v obdobju albumov »Stupid Dream« (1999) in »Lightbulb Sun« (2000), medtem ko je balada »Pariah«, odpeta v duetu z Ninet Tayeb, eno izmed najlepših del na »To the Bone«. »The Same Asylum As Before« vsebuje melanholični kitarski rif v slogu Pink Floyd, medtem ko Steven pri petju uporabi falset ter poskrbi za zanimivo ter dobrodošlo potezo. Izbornih vokalnih harmonij ni moč prehvaliti, memdtem ko so Stevenove značilne kitarske pasaže tudi tokrat pravi balzam za dušo. Epski podvig »Refuge« je eno izmed tistih Stevenovih ambientalno pretresljivih del, ki na vsakega empatično zavednega poslušalca naredijo globok vtis, medtem ko bluesovsko naravnana solaža, kateri se sčasoma pridružijo čudovite harmonije, nazorno govori o tem, da je Steven ob svojih številnih pevskih in produkcijskih odlikah še vedno kitarski oziroma inštrumentalni as.

Nadvse prijetno presenečenje predstavlja skladba »Permananting«, najbolj vesela in, recimo temu, poprockovska skladba na albumu, kjer Steven lepo demonstrira svoj izjemni pevski razvoj v zadnjih letih potem, ko vnovič uporabi falset. Odličen refren tudi tu zavzame centralno pozicijo, medtem ko se poleg vpliva new wave klasikov slišijo še vplivi Bowieja in Electric Light Orchestra. Nekoliko pastoralni »Blank Tapes«, ki vsebuje flavto in klavirske aranžmaje, je kratek melanholično-nostalgični trenutek, medtem ko se Stevenova izraelska sodelavka skorajda povsem približa barvi glasu, kakršno ima sicer Kate Bush. »People Who Eat Darkness« je Stevenovo najbolj udarno in ‘živahno’ delo na tem albumu s številnimi zabavnimi elementi alternativnega rocka in progresivnega metala. Na naslednjem eksperimentalnem podvigu, »Song of I«, pa se ob vokalni pomoči svoje izraelske prijateljice poda na neobičajno področje trip-hopa, medtem ko pretresljivo mračni in melanholični »Detonation« s številnimi mogočnimi ter kompleksnimi prehodi zveni kot pozabljena »Hand. Cannot. Erase« (2015) skladba.

Zaključno delo »Song of Unborn« zveni kot mrtvaška zadušnica, vendar brez vsakršnih morbidnih ambientalnih nians. Po ambientalni naravi bolj spominja na to, da pokojnika čaka luč na koncu predora. Vsakdo, kdor je mislil, da bo Steven s »To the Bone« naredil drastično spremembo in postal veseljak, se je krepko uštel. Njegova intelektualna, a globoko empatična duša se v besedilih še vedno spopada s hudo resnimi življenjskimi temami v katere, kljub skrivnostnosti in skrbnem varovanju lastne zasebnosti, podaja tudi nekatere svoje prelomne življenjske izkušnje.

Steven Wilson na najnovejšem studijskem podvigu, »To the Bone«, vnovič dokazuje svojo izjemno skladateljsko in aranžersko eklektičnost, s katero z lahkoto prestopa žanrske meje ter pri vsem tem še vedno ostaja zvest samemu sebi. V primerjavi z večino njegovega dosedanjega ustvarjalnega opusa je »To the Bone« ambientalno in aranžersko nekoliko lahkotnejši dosežek, kar pa še zdaleč ne pomeni, da mu primanjkuje globine, saj vsebuje nekatere najlepše skladbe v Stevenovi izjemno plodoviti in pestri karieri. »To the Bone« je prinesel dobrodošlo zvočno osvežitev, katero je Steven v tej fazi svoje kariere preprosto potreboval.

avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 9.5 / 10

Skladbe:
1. To The Bone (6:41)
2. Nowhere Now (4:03)
3. Pariah (4:46)
4. The Same Asylum As Before (5:14)
5. Refuge (6:43)
6. Permanating (3:34)
7. Blank Tapes (2:08)
8. People Who Eat Darkness (6:02)
9. Song Of I (5:21)
10. Detonation (9:19)
11. Song Of Unborn (5:55)

Zasedba:
Steven Wilson – vokal, kitara, bas kitara, klaviature, produkcija