Založba: K-Scope Records
Leto izida: 2013
Produkcija: Steven Wilson in Alan Parsons
Dolžina albuma: 53.03
Zvrst: Progressive Rock / Art Rock
Steven Wilson, ultimativni deloholik progresivnorockovskega glasbenega gibanja, sicer pa, kadar se ne udejstvuje v samostojni karieri, tudi šef kultne britanske skupine Porcupine Tree, producent in udeleženec številnih zanimivih stranskih projektov, se je vrnil z novim samostojnim albumom. Ta skorajda že legendarni multiinštrumentalist in pevec ter veliki mecen sodobnega progresivnega rocka, obenem pa tudi velik ljubitelj starošolske dediščine prog rocka, se je v zadnjih letih popolnoma predal samostojni poti in delo s Porcupine Tree začasno odložil na stranski tir. »The Raven That Refused to Sing (And Other Stories)« je naslov njegovega tretjega studijskega albuma in naslednika mojstrovine »Grace for Drowning« (2011). Wilson je na njem zelo uspešno združil produkcijske moči z legendarnim zvočnim inženirjem in glasbenikom Alanom Parsonsom, ki je poleg tega, da je bil nekoč šef artrockovske skupine The Alan Parsons Project, znan tudi kot zvočni inženir Pink Floyd mojstrovine »Dark Side of the Moon« (1973) ter pomemben sodelavec pri nastanku The Beatles klasik »Abbey Road« (1969) in »Let It Be« (1970).
S tem pa seznam prestižnih gostov, ki so z gospodom Wilsonom sodelovali pri nastanku tega albuma, še zdaleč ni končan, kar tudi ni presenečenje, saj si je poglavar Porcupine Tree v zadnjih letih ustvaril cel kup velikih poznanstev, kar se je lahko slišalo in videlo že na predhodnem studijskem dosežku. V vlogi glavnega kitarista se je znašel nekdanji Asia kitarist Guthrie Govan, medtem ko na bas kitari, spremljevalnem vokalu in chapman sticku gostuje Nick Beggs (Kajagoogoo, Steve Hackett). Theo Travis, dolgoletni član canterbury legend Soft Machine in Gong, je s flavto, saksofonom in klarinetom priskočil na pomoč v vlogi pihalista. Kitarist in pevec Jakko Jakszyk (ex-Level 42, The Tangent, 21st Century Schizoid Band) pa je ponekod prispeval spremljevalne vokale.
»The Raven That Refused to Sing« je prve obrise začel dobivati v času med turnejo albuma »Grace for Drowning«, ko je Wilson po vrnitvi v studio začel gnesti nove kompozicije, ki so bile prvotno zamišljene za bodoči Porcupine Tree album. Kasneje si je premislil in ugotovil, da bo vseeno raje nadaljeval vse bolj uspešno samostojno kariero, ki stilistično vleče mnoge vzporednice s tem, kar Wilson ponavadi ustvarja s Porcupine Tree. V primerjavi z izjemno osebnostno obarvanim predhodnikom, ki je bil predvsem razburkana in nepredvidljiva vožnja skozi različna emocionalna stanja, je »The Raven That Refused to Sing«, ki je tudi za spoznanje bolj jazz-fusionistično obarvan, zbirka skladb, ki pripovedujejo individualne življenjske zgodbe. Wilsonova besedila, v katerih tokrat vladajo ‘duhovi preteklosti’, so vnovič inteligentna, nostalgična, precej globoka in pronicljiva, predvsem pa sila ‘življenjska’, ter dajo poslušalcu večkrat za misliti. Odlična naslovnica, ki nekoliko spominja na Crimson Kinga, ki se nahaja na notranjem ovitku legendarnega King Crimson prvenca, je pravzaprav nazoren odsev besedil o duhovih, ki prevladujejo na »The Raven That Refused to Sing«.
Epska otvoritvena poslastica »Luminol« je čudovit hibrid med modernim art rockom in klasičnim progresivnim rockom sedemdesetih, ki je bil Wilsonu, ki je v zadnjih letih sodeloval pri ponovni izdaji številnih progrockovskih klasik, od nekdaj izjemno pri srcu. Melanholični, a obenem temperamentni zvok električne kitare je nezgrešljivo povezan s Stevenovim prepoznavnim skladateljsko-inštrumentalnim slogom, medtem ko valovanja melotrona, nore variacije na hammond orglah v režiji Adama Holzmana in Travisova flavta tej razburkani kompoziciji ves čas uspešno vnašajo ‘starožitniški’, na trenutke skorajda pastoralni ambient. Vmesna eterično obarvana ambientalna valovanja, sredi katerih je Stevenov melodični vokal lepo podkrepljen s hipnotičnimi večglasji, vsebujejo tudi na moč okusne simfonične aranžmaje na klavirju. Dramatični valovi melotrona na trenutke spomnijo na zlate čase klasičnih King Crimson, ene izmed Wilsonovih najljubših skupin. Marco Minnemann pa ima tudi precej podoben jazzovski bobnarski pristop kot originalni King Crimson bobnar Michael Giles. Besedilo govori o revnem uličnem glasbeniku, ki navkljub svojemu glasbenemu talentu na ulici nastopa od zore do mraka in ob vsakršnih vremenskih razmerah, medtem ko so mimoidoči že zdavnaj pozabili na to, da ta oseba sploh obstaja, in je sčasoma postal nekakšen duh, ki izginja in se vnovič pojavlja. Tako kot številna Wilsonova besedila je tudi »Luminol« delno navdahnila resnična izkušnja, se pravi srečanje z nekim uličnim glasbenikom.
»Drive Home« je melanholična in izrazito eterična balada, ki prek besedila na fantazmagorični način pripoveduje zgodbo o izgubljeni ljubezni, ko se protagonist nekega večera vozi v avtu in nenadoma ugotovi, da je njegova partnerica, s katero se je še pred nekaj minutami pogovarjal, nenadoma izginila. Nato se njen duh vnovič pojavi in voznika opozori, da ga bo ‘vedno opozarjala na to, kar se je zgodilo tiste noči’. Travma po izgubi partnerice je preprosto prevelika, zato je protagonist ta nesrečni dogodek preprosto blokiral iz svojega spomina, kot da ta ženska ne bi nikoli obstajala. Beseda torej teče o ženskem duhu in tragični avtomobilski nesreči, kar pomeni, da je v idealnem sozvočju z žalostno atmosfero, sredi katere se Wilsonov vokal, še posebno med simfonično aranžiranim refrenom, vnovič odlično znajde v vlogi subtilnega pripovedovalca zgodbe. Posamezni akustično-orkestralni aranžmaji pomagajo soustvarjati pretresljivo ozračje, medtem ko je Govanova zaključna kitarska solaža pravi balzam za telo in dušo.
Na »The Holy Drinker« se zelo uspešno mešajo simfonični prog rock, prog metal in jazz fusion. To je izjemno kompleksna skladba, katere besedilo se vrti okrog hipokrizije, predvsem vsakodnevne hinavščine lažnih moralistov na čelu z duhovniki in politiki, ki ‘navadnim’ ljudem nenehno ‘solijo pamet’, namesto da bi najprej počistili pred lastnim pragom. Tu še posebno navduši Travis z norimi improvizacijami na klarinetu, medtem ko ‘metalske’ kitarske pasaže vnašajo potreben bes in ostrino, ki sevata iz nemoči nad dejstvom, da naši družbi vladajo hipokritski pokvarjenci vseh vrst. Brutalne kitarske pasaže soustvarjajo masivne zvočne zidove z večglasji, medtem ko se ritem sekcija uspešno sprehaja med jazzovskimi in metalskimi ritmičnimi niansami. Tudi Wilsonov pevski pristop je to pot do kraja dramatiziran in jezen, kar zanj ni prav običajno. Klaviaturske teksture na čelu z melotronom in klavirjem so vnovič karseda barvite in vsebujejo številne duhovite improvizacijske okraske. Slednje velja tudi za Travisove solistične eksperimente na flavti in nasršeno plast hammond orgel, ki z vso silo buta skozi posamezne pobesnele ritme. Po krajšem zatišju v zadnjem delu kompozicije nastopi brutalen in popolnoma brezkompromisen inštrumentalni zaključek.
Tudi »The Pin Drop« vsebuje fantazmagorična besedilo in atmosfero, ki se tokrat ubada z dandanes žal še kako aktualnim problemom prazne partnerske zveze, v kateri je nekdo samo zaradi občutka varnosti in družbene potrditve. V tem primeru je krivec moški, ki je ubil svojo partnerico in se v reki znebil njenega trupla, medtem ko ga zdaj iz onostranstva med njegovo blaznostjo nagovarja njen duh. To je še ena izrazito kompleksna mojstrovina številnih ambientalnih nians, kjer se vzdušje praktično nenehno spreminja v skladu z mnogoterimi časovnimi prehodi in eteričnimi večglasnimi refreni. Na splošno se atmosfera ves čas spreminja med nostalgičnostjo in tesnobnostjo. Travisove saksofonske improvizacije vnašajo jazz-fusionistično eksperimentalnost, medtem ko so kitarske pasaže karseda nabrušene in se idealno prilegajo bogatemu melotronskemu valovanju. Pastoralno obarvana srednja sekcija s svojim ‘viktorijanskim’ vzdušjem nekoliko spominja na klasične Genesis, medtem ko so kitarske linije in eterične vokalne harmonije povsem samosvoje in so še najbližje običajnemu Porcupine Tree zvočnemu pristopu.
»The Watchmaker«, še ena zgodba o duhovih, vsebuje nežen uvodni del, ki je odigran na akustični kitari in se idealno prilega Wilsonovi izrazito melanholični barvi glasu. Tokrat besedilo govori o starem urarju, ki mu je njegovo delo pomenilo vse in je zato, nesposoben izkazovanja čustev, popolnoma zanemarjal svojo ženo, s katero sta skupaj živela več kot petdeset let. Pravzaprav je ni nikoli ljubil in jo je obravnaval zgolj kot nujen privesek. Na koncu, ko mu je že pošteno presedala, jo je ubil in njeno truplo skril v kleti pod delavnico. Toda po petdesetih letih skupnega življenja ga žena ne misli zapustiti kar tako, zato se njen duh čez nekaj časa vrne iz onostranstva ter peklenskega urarja vzame s seboj. Tudi tu bi se lahko tako v besedilu kot tudi v uvodni akustični sekciji govorilo o določenih ambientalnih vzporednicah s klasičnimi Genesis in King Crimson, ki so jim bile tovrstne fantazmagorične zgodbe še posebno pri srcu na začetku sedemdesetih (recimo skladbi »The Musical Box« in »The Letters«). Pastoralno uvodno sekcijo nasledi orkestralno aranžiran in s flavtističnimi pasažami prepreden inštrumentalni del, sredi katerega briljira predvsem Govan z norimi kitarskimi improvizacijami, čeprav mu tudi preostali virtuozni tovariši predstavljajo močno konkurenco. Melodramatični vložki na klavirju in eterična večglasja uspešno stopnjujejo napeto, skrivnostno in tesnobno ozračje, kar pomeni, da gospod Wilson in njegovi pajdaši dosežejo novo stopnjo aranžerske briljantnosti. Zaključna sekcija, sredi katere s svojimi rožljajočimi bas linijami še posebno blesti Nick Beggs, predstavlja čisti jazz fusion odklop in stopnjevanje čedalje bolj srhljivega vzdušja, ko se ženin duh vrne iz onostranstva, da bi lahko obračunal z ‘dragim’ možem.
Album se zaključi z naslovno skladbo, se pravi »The Raven That Refused to Sing«, še eno epsko mojstrovino z besedilom o duhovih. Slednje je izrazito kontemplativno obarvano v primerjavi s preostalimi besedili na albumu in na koncu celo zapusti optimistični žarek svetlobe. Zopet je glavni protagonist besedila starec, vendar tokrat oseba pozitivne narave. Ta starček je namreč izrazit nostalgik, ki se z mislimi nenehno vrača v otroštvo, ko je preživljal najlepše dneve svojega življenja. Tedaj se je igral s svojo sestro, ki mu je v življenju največ pomenila in ki je umrla še zelo mlada. Po njeni smrti je njegovo življenje postalo duhovno bedno in prazno. Nekega dne starec na vrtu nenadoma zagleda skrivnostnega vrana in ga prepozna kot fizično manifestacijo duha lastne sestre, ki se je po dolgih letih vrnila iz onostranstva. Prepričan postane v to, da bo, če bo vrana nekako naučil peti, spet slišal sestrin glas, in tako bosta lahko skupaj poletela v onostranstvo. Temu primerno je atmosfera te lirično precej globoke skladbe izrazito melanholična, a sčasoma, po uspešnem stopnjevanju na krhkem klavirju, začnejo prevladovati nekoliko bolj optimistične in vedre, že skorajda epske orkestralne nianse na čelu s flavto in melotronom. Wilsonov vokal s svojo izrazito kontemplativno naravo vnovič vsebuje čudovito sposobnost, da lahko pretrese potencialno še tako trdosrčnega poslušalca in v njem prebudi številne že skorajda pozabljene višje emocije.
»The Raven That Refused to Sing (And Other Stories)« je Wilsonov najboljši samostojni album do zdaj in še ena v neprekinjenem nizu mojstrovin sodobnega progresivnega rocka, s čimer je ta vsestranski glasbeni umetnik in producent zopet potrdil status trenutno glavnega heroja eksperimentalnih oblik rock glasbe. Tega večplastnega izdelka, ki ga poleg briljantne glasbene vsebine odlikuje tudi fenomenalna produkcija, ki si zasluži globok priklon, preprosto ni mogoče prehvaliti in skorajda gotovo je, da se bo že kmalu uvrstil med največje klasike v povesti progresivnega rocka. »The Raven That Refused to Sing« je že v začetku leta glavni kandidat za najboljši progresivnorockovski album leta 2013. Stevena čaka v prihodnosti sila zahtevna naloga ohranjanja in nadaljevanja neverjetno uspešnega niza studijskih mojstrovin, s katerimi postavlja nove standarde sodobnega prog rocka, a od takega mojstra je vselej možno pričakovati presenečenja najlepše vrste.
avtor: Peter Podbrežnik
ocena: 10 / 10
Seznam skladb:
1. Luminol
2. Drive Home
3. The Holy Drinker
4. The Pin Drop
5. The Watchmaker
6. The Raven That Refused to Sing
Zasedba:
Steven Wilson – vokal, melotron, klaviature, kitara, bas kitara na “The Holy Drinker”
Guthrie Govan – glavna kitara
Nick Beggs – bas kitara, Cheapman stick na “The Holy Drinker”, spremljevalni vokal
Adam Holzman – klaviature, hammond orgle, klavir, minimoog
Marco Minnemann – bobni, tolkala
Theo Travis – flavta, saksofon, klarinet
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Jakko Jakszyk -spremljevalni vokal na “Luminol” in “The Watchmaker”
Alan Parsons – kitarska solaža na “The Holy Drinker”
avtor orkestralnih aranžmajev je Dave Stewart, izvedba londonski priložnostni orkester
