Steven Wilson – osrednji mecen progresivnega rocka na tržaški demonstraciji melanholične perfekcije (2016)

Lokacija: Trst (Trieste) / Teatro Politeama Rossetti / Italija
Datum: 26.04.2016

O angleškemu multi-inštrumentalistu, pevcu, skladatelju, producentu, računalniškemu mojstru in zvočnemu inženirju Stevenu Wilsonu, osrednjemu mecenu sodobnega progresivnega rocka, vizionarju in ultimativnemu glasbenemu deloholiku, je bilo v zadnjih desetih letih ‘prelito toliko črnila’, da nima smisla venomer naštevati vseh njegovih vrlin in izjemnih dosežkov, saj je ta glasbeni umetnik preprosto razred zase. Mojster večno mladostnega videza, ki se po odru najrajši sprehaja bos, medtem ko pred vsiljivci skrbno varuje svoje zasebno življenje, je glasbeni genij, kakršnega je sodobna progrockovska scena nujno potrebovala, da se je začela razvijati v pravo smer in se obenem izognila stagniranju.

V letošnjem letu Steven nadaljuje svojo uspešno »Hand. Cannot. Erase« turnejo, katero je začel lani in med katero vsak večer, v prvem delu nastopa, izvaja celoten prej omenjeni aktualni studijski album ter še nekaj priljubljenih standardov iz svoje solo kariere ter iz časov, ko je vodil kultno, trenutno neaktivno, skupino Porcupine Tree. Od našega zadnjega, lanskoletnega srečanja s Stevenom na Dunaju je njegova spremljevalna zasedba doživela dve pomembni spremembi. Guthrieja Govana je v vlogi glavnega kitarista zamenjal Dave Kilminster (najbolj znan po svojem sodelovanju z Rogerjem Watersom, Kenom Hensleyem in Johnom Wettonom), medtem ko se je namesto Marca Minnemanna za bobnarsko postavitvijo nahajal manj razvpiti, a med ljubitelji eksperimentalne glasbe prav tako izjemno cenjeni Craig Blundell (Pendragon).

Kilminster, ki slovi po svoji izjemno sofisticirani kitarski tehniki, je bil logična izbira namesto njegovega dolgoletnega prijatelja Govana in pravi užitek je bilo poslušati Daveove melanholične solaže, cepljene z izdatno dozo prefinjenosti. Vragolije na bas kitari in Chapman sticku je uganjal nihče drug kot kultni multi-inštrumentalist (in pevec) Nick Beggs (The Mute Gods, Kajagoogoo), kateri je bil zaslužen tudi za fantastične spremljevalne vokalne harmonije. Nad klaviaturami je vnovič bdel Adam Holzman, edini Američan med Angleži, izjemni priložnostni glasbenik, kateri si je posebno spoštovanje prislužil tudi zaradi sodelovanja z Milesom Davisom.

Gospod Wilson in njegovi imenitni glasbeni tovariši so svoj nastop odpril s »First Regret« s katerim so obenem poskrbeli za otvoritev »Hand. Cannot. Erase« izvedb, katere so bile v ozadju dopolnjene z bolj in manj zanimivimi video projekcijami. Steven je bil oblečen v črno majico z zlatim naposom ‘David Bowie’, kar je bil lep poklon enemu izmed njegovih glavnih glasbenih vzornikov, katerega žal od začetka letošnjega leta ni več med nami. Zadržani in asketski poglavar banda je bil večino nastopa ovenčan s kitaro, le enkrat je presentil z basom v roki. Na sredi odra se je nahajala tudi miza z Applovim prenosnim računalnikom na katerem je imel Steven spravljene različne zvočne vzorce, med drugim tudi spremljevalni glas ‘manjkajoče’ pevke Ninet Tayeb, ki je sodelovala na originalni verziji skladbe »Routine«, enemu izmed vrhuncev prvega dela nastopa. Wilson in Beggs sta bila ves čas izjemno usklajena pri petju vokalnih harmonij, saj je kultni basist še vedno izjemen pevec, obenem pa mu vselej pride prav njegovo preteklo udejstvovanje v art pop rocku. Steven je, kljub sediščem, publiko pozval k čim večji aktivnosti ter nas obenem nasmejal z opisom pasivnosti občinstva v eni izmed drugih evropskih držav. Prvi del nastopa je minil kot bi pihnil, čemur je sledil odmor in priprava na drugi del.

Tedaj so prišle na vrsto izvedbe del iz različnih obdobij Stevenove kariere med katerimi seveda ni manjkal njegov prvi solo single »Harmony Korine«, ki je originalno izšel na prvencu »Insurgentes« (2008) tako, da smo prek projekcije surealističnega videa v ozadju spet gledali  zlovešče ljudi s krokarjevimi glavami. Eden izmed najbolj ganljivih trenutkov je nastopil prek izvedbe Porcupine Tree baladne klasike »Lazarus«, katero je Steven posvetil svojemu nedavno preminulemu glasbenemu vzorniku Davidu Bowieju. Zanimivo naključje je, da je Bowie na svojem poslednjem studijskem albumu »Blackstar« (2016) izdal skladbo z istim imenom in podobnim sporočilom. Gospod Wilson, ki je med svojimi velikimi glasbenimi idoli omenil tudi Franka Zappo in Milesa Davisa, nas je med posameznimi izvedbami ves čas zabaval z duhovitimi dovtipi s tipičnim angleškim pridihom. Kljub precejšnji resnosti, ki skozi nastop vlada na njegovem obrazu se je večni melanholik nekajkrat celo nasmehnil in pošalil na lasten račun. Dolgoletni privrženci so se najbolj razveselili Porcupine Tree priredb, katerih je bilo tokrat nekoliko več kot ponavadi na Stevenovih solo nastopih. Poleg »Lazarus« smo v tem večeru slišali tudi »Dark Matter«, »Don’t Hate Me«, »Sleep Together« ter »Sound of Muzak«. Po »Don’t Hate Me« je oder za dve izvedbi nenadoma zakrila prozorna zavesa, ki je v stilu Pink Floyd klasike »The Wall« ustvarila simbolično pregrado med bandom in publiko. Obenem je Steven v drugem delu odigral tudi skladbi »My Book of Regrets« ter »Vermillioncore« z aktualnega EP-ja »4 ½« (2016), ki predstavlja most med »Hand. Cannot. Erase« ter  naslednjim studijskim albumom

V dodatku nas je Steven pošteno presentil s priredbo Princeovega standarda »Sign o’ the Times«, ki je bil posvečen nedavno pokojnemu glasbenemu umetniku, katerega je gospod Wilson menda nadvse rad poslušal v osemdesetih. Pravzaprav nas je pošteno presenetil z izjavo, da je Princea v osemdesetih precej rajši poslušal kot Genesis nad katerimi se je ogrel šele v svojih zrelejših letih. Priredba, ki je bila edina skladba v tem večeru pri kateri ni Steven uporabil nobenega inštrumenta, temveč se je osredotočil na mikrofon, je izpadla nadvse solidno. Poznalo se je, da ima Steven v bandu izkušenega poprockerja Beggsa, kateremu radikalno prehajanje med žanri nikoli ni delalo težav. Mojster melaholike pa nas je v dokončni delirij spravil s svojo najljubšo solo skladbo, ki po njegovem osebnem mnenju predstavlja vrh lastne solistične kreativnost. Veliki finale je napočil z mračno in obenem pretresljivo izpovedjo o starcu, duhu njegove sestre in krokarju, ki tvorijo osrednje like mojstrovine imenovane »The Raven That Refused To Sing««, katero je Stevenov band odigral s prav posebnim žarom, medtem ko je navzoče še zadnjič v tem večeru ganil z brezgrajno izvedbo in brezčasnim sporočilom omenjene klasike. Tri ure bolj ali manj melanholičnih razodetij in pretresljivih izpovedi so minile kot bi jih odrezal s škarjami, kar se ponavadi zgodi le kadar so vse stvari na odru v popolni harmoniji.

Progresivnorockovski vizionar nas je v Trstu osrečil s fantastičnim nastopom med katerim smo se dodobra naužili izbornih standardov iz različnih poglavij njegove imenitne glasbene kariere. Za vse tiste, katerim je dodobra poznan Stevenov perfekcionistični pristop pri vsaki stvari katere se loti niso bili presenečeni nad sijajnim ozvočenjem in razsvetljavo. Band je bil skozi celoten nastop neverjetno razpoložen in maksimalno uigran, medtem ko bi Stevenov odrski pristop, okronan z izredno mladostniško energijo, prej pripisali kakšnemu glasbenemu mladeniču, ki je še vedno željan dokazovanja in ne enemu najbolj prekaljenih glasbenikov sodobne progrockovske scene, kateri ni nikoli pozabil na svoje skromne začetke. Obenem pa se na veselje dolgoletnih privržencev, kljub temu, da je bil že nekajkrat v svoji karieri na robu velikega globalnega uspeha, nikoli ni ‘prodal’ ter je poskrbel za spremembo, ko je to od njega večina najmanj pričakovala. Nekatere so sicer razžalostile Stevenove besede, da so spremembe stalnice njegove glasbene preteklosti v kateri ni smiselno obtičati in da tej preteklosti med drugim pripada tudi njegova najbolj priljubljena in vplivna skupina, vendar obenem še zdaleč ni izjavil ‘Porcupine Tree, včeraj in nikoli več’ tako, da upanje na morebitno vrnitev še vedno ostaja.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:

Set 1 (Hand. Cannot. Erase.):
1. First Regret
2. 3 Years Older
3. Hand Cannot Erase
4. Perfect Life
5. Routine
6. Home Invasion
7. Regret #9
8. Transience
9. Ancestral
10. Happy Returns
11. Ascendant Here On…
Set 2:
12. Dark Matter
13. Harmony Korine
14. My Book of Regrets
16. Index
17. Lazarus
18. Don’t Hate Me
19. Vermillioncore
20. Sleep Together
—dodatek—
21. Sign “☮” the Times
22. The Sound of Muzak
23. The Raven That Refused to Sing