Steve Vai
Zagreb / Dom sportova (mala dvorana) / Hrvaška
četrtek, 13. 4. 2023, ob 20.30h
Steve Vai se je vrnil v Evropo. Z albumom “Inviolate” (2022, RockLine recenzija) in drugim delom “Inviolate” turneje. Lansko poletje smo ga na prvem delu ujeli na videmskem gradu Castello Di Udine, kjer je nastopil 1. 7. 2022. Album “Inviolate” je izšel konec januarja lansko leto. Kot veste je na njem Vai (le kdo drug), ki drži v rokah čudežno kitarsko/bas kitarsko pošast treh vratov imenovano Hidra. Te Hidre ni imel v Vidmu, četudi je preigraval material novega albuma, saj si je v času snemanja albuma poškodoval desnico. Tokrat se je vrnil povsem čil in njegovi koncertni spektakli so obljubljali tudi prisotnost tega pošastnega instrumenta, ki po novem opravlja vlogo dodobra poznanega Steve Vai glama, ki spremlja od nekdaj kariero tega genialnega in edinstvenega glasbenega virtuoza in umetnika.
Steve Vai se je tako po enajstih letih znova vrnil v Zagreb, kjer je tako nastopil tretjič v svoji karieri. Zanimanje je bilo izjemno. Pred enajstimi leti je nastopil drugič v Tvornici kulture. Pisal se je 9. 11. 2012. Tu bi moral nastopiti torej še tretjič, a je bilo povpraševanje po koncertu tako veliko, da so ga prestavili v malo dvorano Doma sportova. Prizorišče in oddaljenost velevata brezpogojno privolitev v obisk takšnega spektakla. Temu ne gre ubežati. Bil bi greh. Pet dni pred Vaijevem zagrebškim postankom je RockLine oddrvel na ogrevanje v režiji slikovitih kitarskih vragolij, kjer si je 8. 4. 2023 ogledal dunajski nastop nekdanjega Vaijevega mentorja in učitelja Joea Satrianija. Kakšno sosledje koncertnih užitkov in sladostrastij. Še vprašate? Bolje od tega ne gre. Ta koncert Vaia v Domu sportova je bil še po nečem simboličen. Natanko pred 23. letih je namreč Steve Vai nastopil prvič v Ljubljani (Hala Tivoli, 13. 4. 2000).
Odrinimo vendarle na Vaijev tretji zagrebški koncert. Nanj je bilo težje priti, kot si je mogoče misliti. Neglede na to, da je Zagreb od slovenske Pivke oddaljen slabih 200 km, je bil dan posejan z orjaškimi avtocestnimi zastoji, prometnimi nesrečami ter brezmilostnim deževanjem. Za po vrhu se soočiš še z vse prej kot, briljantnimi razmerami, kar se iskanja parkirišča v bližini Doma sportova tiče in mera je polna. Kakorkoli. Ura je pol devetih zvečer in kot obljubljeno. Koncert se prične. Vsi so že zavzeli položaje. Na levi (gledano proti odru) stoji dodatni kitarist Dante Frisiello, ki je v spremljevalni postavi po novem očitno povsem nadomestil Davea Weinerja, na desni basist Philip Bynoe, v ozadju pa dolgoletni Vaijev bobnar Jeremy Colson, ki sta ga nekateri nemara ujeli tudi na obisku kakšnega izmed nastopov Billyja Idola. Colson je pri Vaiju vse od leta 2002 dalje. Uvod. Dobro znani zvok kitare je že v središču dogajanja, a Vaia še vedno nikjer na odru. Znova nas draži. Na njemu lasten način, ki ga ljubimo in smo ga vajeni. Igriva kitarska fraza v novi Avalancha je uvodoma torej predramila publiko, ki se je ‘stresla’ strumno kvišku takoj, ko se je z njo na odru prikazala naposled znamenita silhueta kitarskega pajka.
Repertoar, ki smo mu bili priča ni mnogo odstopal od zadnje koncertne izkušnje s stasitim in veličastnim glasbenikom kateremu smo bili priča v Vidmu lani, je pa bil podaljšan za dobrih dvajset minut. Mdr. zahvaljujoč tudi famozni hidri. Podaljšan za pet točk!
Strašni kitarski velemojster je prinesel na oder natanko tisto po kar prihaja njegova publika. Nemara se je umiril za ščepec, saj ne meče kvišku več svojih kitar, da bi potem teatralno opazoval njihov prosti pad, dokler se ne raztreščijo ob tla, prav tako ne hodi več po njih in podobno. A ostaja prevzeten. Hipoma. Nemogoče postaja mogoče. Z Vaijem vedno. In v Zagrebu enkrat več. Z igrivostjo in šegavostjo ter teatrom odrskega zviranja in pačenja, ki mu ni primere, je v trenutku kupil publiko. Tako kot mu to uspe vedno. Glede na repertoar, ki je zavzemal obilje točk novega albuma “Inviolate”, si je mož dal duška tudi v momentnih daljših eksperimentalnih pobegov, medtem ko ga je ekipa treh vrhunskih spremljevalnih glasbenikov kot v transu ‘krila’ in mu v sleherni sekundi zavzeto in zvesto sledila. Kiksov ni. In če že ti so, so projecirani namerno, da šokirajo publiko, v takšnih situacijah pa se Vai mojstrsko ujame in izmuzne na njemu lasten unikatni način, ki kvečjemu dodatno osupne. Deluje kot kaskader, ki brezbrižno strmi v žrelo smrti na divjem kovitu svojih letečih kitar, pri čemer se mu tik nad tlemi vedno znova in znova uspe izviti iz uničujočega pristanka. Pri vsem tem pa Vai dodaja svojemu teatru dodatni značaj ultra-spektakla, ki mu ni para. Preprosto ostaja neulovljiv in edinstven.
Koncert je bil čudovit. Tudi v tistem, t. i. najmanj prijetnem elementu. Da pač prehitro mine. Kam sta se tokrat odvrteli dobri dve uri Vaijevega odrskega kraljevanja in unikatne kitarske dominacije ve sam samcati peklenšček. Enega vrhuncev je zagotovo na oder prinesla Hidra (na stojalu) ter izvedba nove skladbe Teeth Of The Hydra, ki mu je sledila nič manj Zeuss In Chains, Vai pa je veliki finale napovedal z težko pričakovanim “Passion And Warfare” momentom, ko se je lotil uvodne Liberty.
Da. Vsi smo čakali na? For the Love Of God. Steve Vai, ki ostaja v nagovorih zelo ekspliciten, je uvod v to točko pospremil z predstavitvijo člana svojega tehničnega štaba. To je Danni G, ki je stopil na oder in v slogu opere odpel nekaj linij vodilnega motiva. Potem pa akcija. Vai v prve vrste publike na levi (gledano na oder). Kdor je bil prisoten 13. 11. 2005 na njegovem koncertu v Tvornici kulture ve povedati, da se je možakar med solažo v tej fantastični skladbi ulegel s hrbtom na roke publike, ko ga je ta skozi celo solažo nosila na rokah po celi dvorani. A to je bila Tvornica kulture. Davno tega. Nepozabna točka. Vedno znova in znova. Kot kompozicija zavzema v Vaijevem diskografskem opusu definitivno posebno mesto. Svoj prestol. To je tisti trenutek Vaijevega koncerta za katerega ne želiš da se konča, četudi veš da je to finalni krešendo regularnega dela njegovih nastopov. Konec!
Vsekakor človek ne more mimo momentov, kot je vselej zabavni na katarzično zmetaliziranem rifu temelječi Bad Horsie, pa obvezna rahločutna Tender Surrender, obe vzeti iz kultnega “Alien Love Secrets” (1995), prav tako je bilo zanimivo izkusiti kako deluje Vaijeveo razumevanje bluesa (Greenish Blues), ki je (uganili ste) oddaljeno milje od konvencionalnega.
Vaijevega koncertnega teatra se človek ne more nagledati. Ni le brezmejno zabaven, pač pa ostaja Vai zlasti šokanten. Vse je oddelano s peresno lahkoto, čeprav odzvanja v asociacijskem korteksu povprečne percepcije ‘bolestno’ kompleksno. Možakar bo v začetku junija dopolnil 63. let. A deluje na odru neustavljivo v svojem šov teatru. Letos je izšel njegov novi album “Vai/Gash”. Gre za album sprostitve, album artističnega odklona, album, ki prikaže Vaia v še malo drugačni luči in album, ki zadržuje umetnika v fokusu množic. Zanimivo, da na turneji ne predstavlja nobene točke s tega albuma, ki je zelo zanimiv in v vsem odličen. Glede na formo, ki dosega nivo neusahljivega žrebca željnega dokazovanja, je jasno, da bo Vai (v koncertnem oziru) zagotovo kmalu znova z nami. Glede na novo nepozabno zagrebško druženje z njim upajmo da čimprej.
Avtor: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Steve Vai setlista:
1. Avalancha
2. Giant Balls of Gold
3. Little Pretty
4. Tender Surrender
5. Lights Are On
6. Incantation
7. Bass Solo (Philip Bynoe)
8. Lights Are On
9. Candlepower
10. Guitar Solo (Dante Frisiello)
11. Building the Church
12. Greenish Blues
13. Bad Horsie
14. I’m Becoming
15. Whispering a Prayer
16. Dyin’ Day
17. Drum Solo (Jeremy Colson)
18. Teeth of the Hydra (Vai igra ‘trivratno’ Ibanezovo Hidro)
19. Zeus in Chains
20. Liberty
21. For the Love of God
—dodatek—
22. Fire Garden Suite IV – Taurus Bulba
