Lokacija: Videm (Udine) / Castello Di Udine / Italija
Datum: petek, 1. 7. 2022
Steve Vai! Le kaj še ni bilo povedanega o tem kitarskem božanstvu? Steve Vai je tisti fenomen genialnega glasbenika. Je v vsem absolutni posebnež kar se samega zaznavanja glasbenega univerzuma tiče in njegove transformacije od uma do prstov. Steve Vai je danes vrsta legende ter v špici svetovnih kitaristov, ko govorimo o inovacijah v igranju kitare, v začetku letošnjega leta izdal nov prelep, lahko rečemo kar naravnost odličen studijski album »Inviolate« (2022, RockLine recenzija). Album je šel skozi konkretno fazo evolucije, Vai pa je že globoko v lanskem letu vzbujal pozornost z opornico na desnici, ko je predstavil prvi novi single za skladbo Knappstack, ki jo je posnel in odigral enoročno. Z roko, ki mu je ostala na razpolago. Levo. Za Vaia je to mala malica.
V tem vmesnem času do izida novega albuma je nemalo vzbujala tudi nova kitara – pravzaprav glasbilo. Znova veleizum ob katerem se ti ježi koža, ko pogledaš nanj in ti ni jasno kako lahko sploh igraš nanj. Imenovano hidra. Steve ve vse. Njemu je vse jasno. Preprosto je naročil fantom iz japonskega Ibaneza, da želi kitaro, ki ne bo konvencionalna. Japonci so Vaijevi ‘skromni’ želji, v vsem ugodili. V gorečem upanju, da potešijo neusahljivi domišljijski svet Stevea Vaia, so monstruozni stvaritvi polni čičkastih detajlov, z dvema kitarskima vratovoma dodali še tretjega, ki je ‘fretless’.
No, žal hidre nismo videli tega večera na videmskem gradu. Obisk tam je bil sicer krasen. Dobrih 1500 obiskovalcev. Obisk prizorišča torej, na katerem je Steve Vai nastopil 7. 7. 2016, ko je izvajal v celoti svoj najbolj znameniti album »Passion And Warfare«. In tu smo znova. Na natanko istem prizorišču, skoraj natanko šest let kasneje. Leta letijo. Nezadržno in molče. Ura je pol desetih zvečer in ikonski kitarist že stoji na odru. V ozadju oprtan z bleščavo podporo igrivih snopov reflektorske svetlobe in orjaškim odrskim platnom. Na njegovi desni stoji znova Dave Weiner, na levi briljantni basist Philip Bynoe, ter v ozadju, kdo drug kot silno živahni bobnar Jeremy Colson. Kaj bi ovinkaril? Postava je bila identična kot pred šestimi leti.
Steve Vai je udaril naravnost z novim albumom »Inviolate« ter igrivo, a bolj muzikalno Avalancha, z otipljivo kitarsko frazo. Z namenom, da dvigne publiko že uvodoma v hipu kvišku. Glede tega možakarju ni bilo treba privzdigniti niti ene same samcat trepalnice. V Italiji so namreč njegovi znameniti šov ekscesi in brezmejna teatralnost že davno tega dobili svoje državljanstvo. Občinstvo je sprožilo salve gromovitih uvodnih ovacij.
Ikonski kitarist, ki je pred mesecem dni dopolnil 62. let, ostaja brezmejno igriv, navihan, vihrav in v salvah neusahljive improvizacije kipi od sle po odrski teatralnosti, medtem ko z neverjetnim užitkom in radostjo izvaja svoj material. Steve Vai je sicer podredil setlisto izvedbi točk novega albuma, vendar je poskrbel za nekaj presenetljivih integracij. Znova je vrnil v set listo denimo točko Giant Balls Of Fire, ki jo je vpel na svoj (dvojni) ‘v živo posneti’ album »Alive In An Ultra World« (2001) – kdor ta album pozna, ve da se na njem nahaja verzija skladbe izvedena na Vaijevem pradavnem koncertu v ljubljanski Hali Tivoli, kjer je nastopil 12. 4. 2000. Ahhh, ti nostalgija. Nemalo presenečanja je prinesla tudi Dyin’ Day. Gre za skladbo iz odličnega albuma »Fire Garden« (1996) iz katerega redko slišiš na Vaijevih koncertih kaj drugega, kot katerega izmed delov naslovne suite albuma. No, Dyin’ Day je bila točka, ki jo Vai z ekipo na odrih vse do te aktualne turneje v živo še nikdar ni izvajal. Ljubka Little Pretty odigrana v začetnem delu in v kateri je Weiner vzel v roke električni sitar, Vai pa polakustično kitaro, pa je potrdila, da je pričel Vai v zrelejšem ustvarjalnem obdobju vse bolj in bolj posegati tudi po prvinah organske zvočne narave.
Lepo uravnotežen koncertni material. Tu je znova tudi »Alien Love Secret« klasika Tender Surrender, za njo pa se je kvartet polnokrvno in neovirano razstrelil v (z improvizacijami skrajno) nazobčani in fragmentirani Lights Are On, s čimer se Vai zrelostno vse bolj spogleduje tudi s karakteristikami jazzrockovske fuzije. V briljanci prostosučne kinetike, naphane z zvokom organske ‘groove’ topline izjemnega Bynoea, je Vai gotovo lahko povsem brezbrižen. Čuječnemu basistu ne uide nič. Bynoe je prav v tej točki dobil možnost, da stopi v središče dogajanja, odigra svojo solo točko ter razkaže svoje mojstrstvo. Posebno poglavje prinaša na Vaijeve koncertne vselej lucidna Bad Horsie z bolščavo grmečim kitarskim rifom, s katero je Vai na tem prizorišču pred šestimi leti odprl svoj nastop in ob kateri vselej čakaš na Vaijevo šaljivo kitarsko oponašanje konjskega hrzanja. Vai je znova pristopil bolj ‘bendovsko’ v fenomenalno položeni novi Greenish Blues, kjer je razkazal kako deluje razumevanje bluesa oziroma njegove stroge transformacije po manirah ‘VAI-logije’. V repertoarju ni manjkala niti vselej rahločutna in nadobvezna Whispering A Prayer, kjer je Vai v finalu njene izvedbe izbranih improvizacij znova osupnil skozi sofisticirano ukrivljanje zvokov, kjer se je izdatneje naslonil na pomoč mikrofonije. Poslušanje Vaijevih skladb v živo je vselej drugačno izkustvo. Ne glede na to, ali si njegov komad že slišal v živo, ali ne. Odveč je dodajati, da Vaijevo komponiranje ne skriva učnih let pri Franku Zappi, le da se vpliv pokojnega Vaijevega mentorja, v Vaijevih interpretacijah manifestira na Vai-jev način.
Vaijev teatralni odrski unikum ne bi nikdar zažarel v vsem svojem sijaju, brez vseh dodatnih reči, ki jih kitarski mesija ukanja na odru med svojim igranjem. To mu, ob samosvoji glasbeni filozofiji, omogoča sama telesna konstitucija suhljatega dolgina ekstremno dolgih prstov, pri čemer vskoči v asociacijah izmed kitarskih herojev blizu zelo verjetno le še Paul Gilbert (a ta počne stvari znova povsem po svoje). Vai vnaša torej v predstavo kup burkaštva, ki je s strani poslušalcev neobičajno. Zato gre za efekt nepričakovanih dejanj, ki osupnejo. Šokirajo. To početje spremlja pravzaprav vsak zaigrani ton. Bodisi, da Vai dosega to s svojevrstnimi grimasami s čimer se še globje podaja v nedrja neverjetno zabavnih humoresk. Ob tem drži občinstvo budno ob sebi tudi v trenutkih, ki so iz vidika muziklano-komponistične kompleksnosti posebej zahtevni. Vai je za publiko prvovrstni hipnotizer. V tem mu ni para. Pri tem zabava tudi zavzemanje njegovih najbolj neobičajnih telesnih drž za katere se ti zdi, da je v njih navidezno nemogoče normalno igranje kitare. Hja, Vai dejansko na nek način ni normalen. Recimo lepše, da ni običajen. Zato mu uspeva na kitari pravzaprav vse. Tudi ‘neobičajno’. In pri tem se brezmejno zabava. Tako kot se zabava z njim vred in v svojem sladkem šoku omame tudi njegova publika.
Svojevrsten vrhunec koncerta je prinesla znova izvedba »Passion And Warfare« (1990) klasike For the Love Of God. Uvodoma je priklical Vai na oder Danni G-ja, sicer človeka iz vrst tehničnega osebja njegove spremljajoče ekipe, ki je v operetni maniri odpel vodilni motiv te skladbe. Z malo manj teatra, pa je v tej točki zavzel položaj na skrajni levi Dante Frisiello (Weinerjev kitarski tehnik). Weiner se je prestavil v tem času za klaviature. Koncertni večer se je vtisnil še po nečem v spomin. Ko je kvartet prišel na oder še za obvezni dodatek, v katerem se je lotil enega izmed delov Firegarden Suite, se je Vaiu-ju primerilo, da mu je odpovedal del opreme. Kitara je nenadoma onemela, Vai pa je pri tem skrušeno ugotovil: »I’m not working!« V hipu je iz zakulisja privihral na oder Vai-jev dolgoletni kitarski tehnik Thomas Nordegg. Vai ni zganjal pretirane drame, čeprav je bilo takoj vidno, da mu vsa reč ni bila niti najmanj všeč. Zanj to ni prvič, pa tudi zadnjič ne. Medtem ko so Colson, Bynoe in Wiener držali ponavljajoči ritem in motiv, je Vai zgrabil mikrofon in pričel vokalno improvizirati. Pri tem si je hkrati izmišljeval različne zgodbe in jih pripovedoval skozi vokalno melodijo. Teatralnosti niti v teh trenutkih ni primanjkovalo. Mdr. v stilu: »My father use to say ‘porka miseria’….« In podobno. »Am I working?«, je Vai begal po odru sem in tja, medtem ko je kot majhen otrok brez priljubljene igrače, povpraševal tehnika kaj se dogaja z njegovim instrumentom. Na prešerno veselje vseh nas je znova zahrumelo iz zvočnikov, tako da je bend naposled lahko prignal h kraju svoj dobri dve uri trajajoči koncertni spektakel.
Človek ne ve kaj bi k temu dodal, če ni povedal že vsega preveč. Steve Vai ostaja osupljivi in edinstveni kitarski as. Ne le kitarski as, pač pa glasbeni as in njegovi koncerti absolutna poslastica za vsakogar. Za tistega, ki pride zgolj po dobro zabavo in ostale, ki med koncertnim šovom vseskozi precizno gledajo neulovljivemu kitaristu pod prste. Na koncu je nekoliko skazilo vse skupaj le izkustvo srečanja s cenami uradnih prodajnih spominkov, kjer so podpisan rdeč vinil prodajali za 100,00€, medtem ko je cena navadnega črnega vinila znašala (še vedno vesoljnih) 45,00€, rdečega (brez podpisa) pa 70,00€. In še drobni medklic. V Müllerju na ljubljanski Čopovi lahko črni (180 gramski), se pravi identični enojni vinil, naročite po ceni 19,99€. »Not in this lifetime dragi Steve«. Ne da nimamo, preprosto nočemo dati, ker pač nismo tako neumni.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen (št. 41 in 42)
Steve Vai setlista:
1. Avalancha
2. Giant Balls of Gold
3. Little Pretty
4. Tender Surrender
5. Lights Are On (plus solo bas kitara)
6. Candlepower
7. kitarski solo (Dave Weiner)
8. Building the Church
9. Greenish Blues
10. Bad Horsie
11. I’m Becoming
12. Whispering a Prayer
13. Dyin’ Day
14. Solo bobni
15. Zeus in Chains
16. Liberty
17. For the Love of God
—dodatek—
18. Fire Garden Suite IV – Taurus Bulba
