Lokacija: Trst / Castello di San Gusto / Italija
Datum: nedelja, 04.08.2019
Steve Rothery, angleški kitarski virtuoz, ki se je prebil ‘v ospredje’ sredi osemdesetih kot ustanovni član kultne progresivnorockovske skupine Marillion, je skupaj s svojo hčerko Jennifer, ki se je v zadnjih letih razvila v talentirano pevko, ter spremljevalno italijansko zasedbo pod vodstvom klaviaturista/pevca Riccarda Romana (RanestRane, Steve Rothery Band, Riccardo Romano Land), nastopil sredi čudovite atmosfere tržaškega gradu San Gusto. Rotheryev nastop v navezi z njegovimi italijanskimi pajdaši je bil zastonj zato so domači in tudi tuji ljubitelji progresivnega rocka, predvsem Steveove Marillion zapuščine, zasedli skoraj vse stole pod odrom. Po dolgi suši za progresivni rock v Trstu smo spet dočakali nadvse privlačen koncertni dogodek, ki je v trenutku prebudil naše zanimanje potem, ko smo si Rotheryeve kitarske umetnine večkrat ogledali v sklopu Marillion vendar nikoli v vlogi solo glasbenika oziroma sodelavca drugih, večinoma italijanskih glasbenikov.
Ta posebni koncertni dogodek je bil razdeljen v tri sklope. Za ‘ogrevanje’ je Steve s pomočjo Riccarda Romana na klaviaturah in njegovega spremljevalnega banda izvedel inštrumentalno skladbo »Morpheus« s svojega solo prvenca »The Ghosts of Pripyat« (2015), posvečenega ukrajinskemu mestu Pripjat, katerega je pred več kot tremi desetletji hudo prizadela černobilska jedrska nesreča. Kljub temu, da so Rotherya leta dobro ‘zdelala’ in da tam nekje od leta 1995 dalje ‘raste’ samo še v širino, je kitarski virtuoz še vedno v odlični formi kar je dokazoval ob sleherni izvedbi, razen tedaj, ko ga nekajkrat ni bilo na odru. Njegove značilne kitarske solaže z izrazito melanholičnim pečatom so vselej prava paša za ušesa tudi takrat, ko ne izvaja Marillion klasik.
Njegova kitarska subtilnost in prefinjenost sta do izjemnega izraza prišli tudi, ko se je na odru pojavila hči Jennifer, ki je odpela tri skladbe s svojega debitantskega EP-ja »Opia« (2019) ter eno priredbo. Omenjeni EP je izdala kot projekt Sylf. Med izvedbami se je nahajala tudi skladba »Fade Into You«, priredba ameriških alternativcev Mazzy Star, ki je nadomestila skladbo »Night After Night« z EP-ja. Jennifer vsaj za zdaj očitno ne želi izdati glasbe z lastnim imenom in priimkom. Najbrž noče, da bi ji kdo očital, da želi izkoristiti očetov sloves in prepoznavni priimek, kot se rado dogaja v takih primerih, čeprav je že zdaj odlična pevka. To kar smo slišali nam je bilo precej všeč, še posebno skladbi »Opia« in »Northern Star« obenem pa nas je občasno spominjalo na Rotherjev nekdanji projekt The Wishing Tree, ki je prav tako vseboval ženski vokal.
Potem je Romano, ki se je s klaviatur ‘preselil’ za mikrofon naznanil izvedbo njegovega ambicioznega konceptualnega projekta, rock opere z naslovom »B612«, ki je bila navdahnjena z literarno klasiko ‘Mali Princ’ izpod peresa francoskega pisatelja Antoinea De Saint-Exuperya. Na omenjenem albumu sodelujeta tako Rothery kot njegova hči pa tudi aktualni Marillion pevec Steve Hogarth. B612 je ime malega asteroida na katerem je prebival Mali Princ. Za to priložnost se je Romano s pomočjo šala večkrat našemil v Malega Princa in enkrat v prej omenjenega pisatelja/pilota, a nas je pri slednji ‘preobrazbi’ bolj spominjal na Grunfa iz Alana Forda tako, da je bilo sredi večinoma resne in melanholične atmosfere tudi nekaj trenutkov za smeh.
Kar se tiče tega dela nastopa nam je v spominu najbolj ostala skladba »Invisible to the Eyes«, Romanov vokalni duet z Jennifer, kjer sta ‘igrala’ vlogi Malega Princa in njegove Vrtnice, ter skladba »The King«, kjer se je publiki prvič v tem večeru v vlogi glavnega pevca predstavil izjemni Martin Jakubski, ki se je za to priložnost našemil v togega in osamljenega kralja iz prej omenjene literarne klasike. Dobro atmosfero so v ozadju odra dodatno poživele kvalitetne animirane projekcije, ki so ponazarjale nekatere ključne dogodke iz ‘Malega Princa’. Rothery je bil, po pričakovanju, s kitaro prisoten samo na tistih »B612« skladbah na katerih je sodeloval v studiu.
Po uspešni predstavitvi glasbeno dokaj zanimivega Romanovega artrockovskega konceptualnega projekta, ki vleče nekatere vzporednice z »Marillion« mojstrovino »Brave« (1994) in »OVO« (2000) projektom v domeni Petra Gabriela, je napočil čas za težko pričakovano ‘druženje’ z Marillion zapuščino. Priznati je treba, da je večina obikovalcev na ta koncert prišla predvsem zato, da bi slišala Rotherjevo izvedbo nekaterih Marillion standardov, katere kultna skupina izvaja zelo redko, predvsem tiste iz obdobja, ko je glavni vokal pripadal Dereku Dicku, bolj znanemu kot Fish. Jakubski je fenomenalni pevec, ki ima sorodno barvo glasu kot Fish ter zelo širok razpon glasilk zato nas je že od prve izvedbe prepričal, da je bil nadvse primerna izbira za tovrsten podvig.
Še prej se je Romano za kratek čas prestavil v pevske ‘čevlje’ Stevea Hogartha in na račun določene glasovne sorodnosti dokaj prepričljivo odpel »Afraid of Sunlight« (1995) skladbo »King«, ki je bila v inštrumentalnem smislu odigrana brezgrajno. Nato so ena za drugo sledile klasike iz Fisheve ere. Najprej pričakovana hita »Kayleigh« in »Lavender« s konceptualne mojstrovine »Misplaced Childhood« (1985) ter presenečenja kot so družbenokritični »Cinderella Search«, maščevalno-erotični »Incubus« ter buditeljski »Slainte Mhath«, katere je Jakupski odpel s takšno suverenostjo, da si je prislužil najdaljši in najglasnejši aplavz od vseh glasbenikov v tem večeru. Obenem je bilo lepo slišati in videti Rotherya igrati dve klasiki s pogostokrat prezrtega albuma »Fugazi« (1984). Po vseh teh desetletjih jih je najbrž tudi sam že začel vsaj malo pogrešati v koncertnem repertoarju.
V prvem dodatku so Steve in njegovi italijanski tovariši ob odlični pevski podpori Jakupskega odigrali še dva »Clutching at Straws« (1987) zimzelena, »Sugar Mice« in »The Last Straw«. V drugem dodatku se jim je na odru pridružila tudi Jennifer tako, da je bila na odru prisotna kompletna ‘posadka’ in je vnovič potekala nadvse zanimiva in posrečena vokalna ‘izmenjava’. Za slovo so Steve in tovarišija izvedli skladbo »Afraid of Sunlight« z istoimenskega albuma ter se ob gromkem aplavzu poslovili z odra.
Rotheryev nastop z ‘italijansko navezo’, ki je bil razdeljen v štiri sklope, je Marillion privržence, po pričakovanju, najbolj osrečil predvsem v svojem sklepnem delu, a so tudi prvi trije sklopi z uvodnim solo inštrumentalom, izvedbo Sylf EP-ja ter glasbenim obujanjem ‘Malega Princa’ izpadli nadvse posrečeno. Kljub relativno skromnim obetom je šlo za koncert, ki je bil v vseh ozirih vreden ogleda. Ozvočenje je bilo zelo solidno, medtem ko se je samo enkrat pripetila bolj očitna tehnična težava. Glasba, katero igra Riccardov band je dokaj zanimiva oblika art rocka pod zaznavnim vplivom sodobnih Marillion zato njemu in njegovi ekipi želimo še veliko nadaljnih uspehov. Prav tako je svetla prihodnost pred Jennifer oziroma Sylf, če bo le ostala zvesta svoji dosedanji glasbeni viziji in bo še naprej ‘ubogala’ svojega sicer izrazito mehkosrčnega očeta. Slednji je med nastopom v Trstu ob prijemu sleherne strune vidno užival in morda ga bo to spodbudilo za še več samostojnih podvigov ‘v živo’ in v studiu, ki pa so seveda vselej podrejeni Steveovim prihodnjim projektom z Marillion.
Avtor: Peter Podbrežnik
Setlista:
Steve Rothery Band:
1. Morpheus
Sylf:
2. Fade Into You (Mazzy Star priredba)
3. Opia
4. Northern Star
5. In the Dark
Riccardo Romano Land:
6. Invisible to the Eyes
7. Compass Rose
8. Letter
9. The King
10. Echo of Solitude
11. Dragonfly
12. Laughing Star: Part Two
13. Sandcastles
Marillion:
14. King
15. Kayleigh
16. Lavender
17. Cinderella Search
18. Incubus
19. Slainte Mhath
—1. dodatek—
20. Sugar Mice
21. The Last Straw
—2. dodatek—
22. Afraid of Sunlight
