Založba: The Players Club / Mascot Label Group
Datum izida: 26. 2. 2021
Produkcija: Steve Lukather
Dolžina albuma: 50.18 min
Zvrst: Art Rock
Avtor prve recenzije: Jernej Vene
Ameriški kitarist in pevec Steve Lukather se je v dobrih štirih desetletjih udejstvovanja dokazal kot studijski glasbenik na več kot tisoč albumih, kar ga uvršča v sam vrh tovrstnega posla.
Lukatherjev osmi samostojni album I Found The Sun Again je zelo eklektičen. Posegel je po zakladnici rocka in bluesa, lastne skladbe pa je oblikoval zelo pogumno. V besedilih je razočaran, a vidi izhod iz teme, instrumentalno pa je navdahnjen tako z avtorskimi skladbami kot s priredbami. Kot studijski glasbenik se je dokazal na morju posnetkov, kar ga uvršča v sam vrh tovrstnega posla. Moderni časi seveda z razvojem tehnologije potrebujejo čedalje manj tovrstnih uslug, zato je Lukather v osmih letih od albuma Transition in ob delu v matični skupini Toto, ki ni počivala, zbiral ideje za novi album. Album sestavljajo ena udarnica, ena balada, en blues, en instrumental, en pop ter tri priredbe. I Found The Sun Again je zanj izražanje nezadovoljstva nad dogodki, ki so ga zadeli še pred korono. Sodu je izbilo dno, ko je vdova preminulega bobnarja skupine Toto Jeffa Porcara tožila člane skupine za neizplačane avtorske honorarje. Zadevo so rešili izvensodno, a Lukather je očitno jezen ustvaril rokovsko skladbo Along For The Ride, kjer ne prizanaša tudi nekaterim bivšim sodelavcem, ki so nekoč lepo živeli na njegov račun.
Plošča I Found The Sun Again je izšla na isti dan kot album njegovega glasbenega brata, pevca skupine Toto Josepha Williamsa. Skupina ponovno jemlje zalet v drugačni sestavi, od dolgoletnih članov sta namreč ostala samo Lukather in Williams. Dobrodošel vpogled v njegovo delo, življenje in nravi je tudi njegova biografija The Gospel According To Luke. Odstira namreč marsikakšno tančico njegovega bitja in bralca vodi v lažje dojemanje njegovega razumevanja sveta z gledišča glasbenika in navadnega prebivalca našega planeta. Da ne more iz svoje kože, je Steve Lukather kazal na vsakem solističnem albumu posebej. Na njih je obdelal hard rock, jazz, blues in vse vmes. Solistične albume jemlje kot plahto, kjer se lahko razpištoli do mile volje. A vseeno ne gre za kitarske albume, ki so sami sebi namen. Tokrat preseneti v naslovni skladbi, ki je nekaj najnežnejšega, kar je ustvaril v karieri.
Steve Lukather na I Found The Sun Again svoje veščine kaže, kjer je potrebno in se mestoma razmahne v svobodni kreaciji solističnih delov predvsem v treh priredbah. Posegel je po zapuščini britanskih velikanov Traffic ter cenjenih kitaristov Robina Trowerja in Joeja Walsha. Poudaril je, da so posnetki nastali brez vaje v prvem poizkusu, tako kot večina albuma, ki zato zveni na moč organsko. Veteran rokovske kitare seveda od svojih ranih dvajsetih ne priznava besede nemogoče. Po očetu poln obešenjaškega humorja in trdega karakterja, pa ne trpi krivice ne na svoj, ne na račun drugih. Gre za zrelo delo izkušenega borca, ki je doživel marsikaj. Lukather je kitarist izrednega občutka, heroj najsvetlejšega časa studijskega snemanja, ki ima še marsikaj povedati. Del tega lahko slišite na plošči I Found The Sun Again. Morda bi lahko dodal še kakšno avtorsko skladbo, tako pa je k sodelovanju povabil resnično živo legendo. Lukather je član skupine zvezdnikov, ki jo sicer na nekaj let menja slavni bobnar The Beatles Ringo Starr. Kljub osmim križem še vedno deluje, a Lukather se mu je tako močno prikupil, da je pri njem že osem let. Kot antikoronski pobeg sta ustvarila skladbo Run To Me, seveda zelo beatlovsko zvenečo zadevo, kjer pomaga tudi Joseph Williams. Steve Lukather z njo optimistično zre v boljše čase.
Avtor druge recenzije: Aleš Podbrežnik
Steve Lukather- vodja legendarnih art rock ikon Toto, dokazuje z novim samostojnim studijskim album, da ga iskra in čarobnost visoko izpovedne kreativnosti nista zapustila. Od zadnjega Lukeovega solo albuma »Transition« je minilo osem let. Vmes se je zgodila nova zgodba s Toto, ki je do zaključka turneje 2019 delovala skorajda pravljično, dokler ni vsega skupaj pokvarila nova tožba, to pot s strani vdove pokojnega bobnarja skupine Jeffa Porcara. »Res tega ne more biti nikoli konec?«, so verjetno med vsem ostalim švigale po glavi misli Lukatherju, ki sta ga razjedali nova bridkost in grenka bolečina. Toto so bili na nek način pravzaprav ugasnjeni. Spet pa se je izkazalo, da ima ta skupina devet življenj. Luke je pred kratkim kupil ime Toto. Sedaj bo mir. In več. Skupino je obnovil. Na krovu novo rojene skupine se je od starih pajdašev Lukatherju priključil le Joseph Williams. David Paich je krhkega zdravja in se je zategadelj odpovedal sodelovanju, zanimivo pa je, da se Steve Porcaro ni želel več vrniti nazaj. Glede na situacijo kakršno preživljamo že dobro leto, sta se oba glasbenika – Luke in Williams-, odločila, da izdata vsak svoj solo album. Prav tako sta gostovala drug drugemu na tih albumih. Izmed obeh, je Williamsov bolj »Toto« zveneč. To ni bilo nujno da se zgodi, pa čeprav pričakovano. Na nek način tudi logično. RockLine recenzija Williamsovega novega albuma “Denizen Tenant” je na voljo TUKAJ.
Ker pa je Lukather mnogo več kot le Toto kitarist, se je na novem albumu znova želel v vsem polnokrvno sprostiti in v polnem iztržku artistično zadihati. Solo album je več kot dobrodošel ventil, za umirjanje »žogice«, po »Toto viharju«, ki je za glasbenikom. Lukeovemu glasbenemu karakterju pa ne pride nihče ob bok. No, malo je takšnih, ki mu lahko parirajo .To je namreč glasbenik, ki ste ga velikokrat prav vsi slišali na radiu ne vedoč, da ga poslušate. S takšno množico priznanih glasbenih izvajalcev je namreč snemal skozi kariero v studiu ter se vpisal na nepregledno serijo studijskih plošč. Je eden najbolj cenjenih studijskih glasbenikov, ob multi-platinasti karieri s Toto, s katerimi je prodal preko 40 milijonov studijskih albumov po celem svetu. Skratka, Luke je velik glasbenik in več. Glasbenik z velikim srcem. Brez njega Toto ne bi bili kot ptič feniks, ki se je pred kratkim rodil znova.
Obdelajmo torej Lukeov solo album. Luke, ki je vrsto let priključen k spremljevalni skupini The Beatles bobnarja Ringa Starra, je znamenitega Beatla privabil k sodelovanju, da ta prispeva bobne za vedro, pozitivno in lahkotno Run To Me. Ringo kot Ringo. »Doboš udara na dva«, bi dejal Bajaga. Tu je pester garnizon glasbenikov, ki so ob Ringu tako ali drugače zaznamovali Lukeovo kariero. Od Toto pajdašev sta tu Joseph Williams in David Paich, pa Gregg Bissonette na bobnih, Jeff Babko na klaviaturah, ter basista John Pierce in Jorgen Carlsson. Ni treba ugibati. Paich je vseprisoten s svojimi uslugami klaviaturista – njegovih trikov in zvočnih pastel ni mogoče preslišati, pri čemer je na albumu intenziven in živahen tudi briljantni Babko, ki prvič opozori nase v otvoritveni Along for The Ride, ko vpade v mid eight pasaži na vložek, ki neverjetno spominja na uvodni Hammond The Who klasike Won’t Get Fooled Again. Joseph Williams je tokrat preko albuma dostavil spremlejvalne vokale s katerimi barva in kontrastira napeve znotraj skladb. Obenem pa je prav skladba Run To Me skupno avtorsko delo Lukatherja, Williamsa in Paicha, pri čemer je Williams za to skladbo spravil skupaj aranžmaje za pihala, godala ter posnel tudi klaviature.
Album odpreta dve avtorski skladbi. Poletna in udarna Along For The Ride z vodilno frazo močnega »a la Luke« karakterja, ki oj dopolnjuje podkožno nalezljivi in visoko spevni refren. Komad, ki hipoma preusmeri pozornost. Serpent Soul je skladba, ki magična prav zavoljo ponotranjene Toto/Steely Dan kulture, to pomeni da se vanjo vključujejo tudi igrivi elementi jazz fuzije, ki so seveda kalibrirani, da ne bi izpodrinili primat kompaktnega formatiranja skladbe. Ta skladba poseduje kar nekaj pikrosti vezane na Lukeovo izkušnjo z zadnjo Toto turnejo. Journey Through je še en Lukeov avtorski instrumental, ki deluje kot mistična, magična uspavana, a v melodijah nenehno raziskujoča točka, z ohlapno in razrahljano naravo ekspresije. Točka, kot jo lahko pričara le edinstven dotik in genij Lukeovega kitarskega čarovništva – kjer se karakter kitarista razgali kot na dlani. Izmed avtorskih skladb sta na albumu naslovna skladba, ki je oda Lukeovemu novemu dekletu, s katerim je »ponovno našel sonce«. Prelepa lahkotna točka, v katerem sobivata notranji mir, radost in sreča, ki jo je čutiš na vsakem koraku, kot ga odmeri kitarska igra. Nota za noto, nosi karakter, to pa velja tudi za strastni vokal. Da. Luke je še vedno odličen vokalist. V vsem na moč prevzeten.
Na albumu so tri priredbe. Čemu kar tri, je treba vprašati Lukatherja. Takšna je bila želja. Vsekakor so vse tri skladbe spreobrnjene do te mere, da lahko ekipa glasbenikov izživi svoja mojstrstva, saj so zadeve na trenutke tudi znatno razrahljane. Blues in adventivna naravnanost nizanja razvoja dogodkov, ki vzbuja spektakularnost, ki se stika z mejami progresivnega rocka, pa tudi jazz rock fuzije, čeprav gre pri tem za dve razrahljani blues rock točki. Prva je predelava Traffic izvirnika The Low Spark of High Heeled Boys, druga pa na repu albuma Robin Trowerjeva Bridge of Sighs, kjer se Luke za finalni krešendo posebej slikovito razleti po svoji kitari. Tu je tretja priredba. Na sredini albuma šegava in na trenutke hudomušna Welcome To the Club (orig. Joe Walsh), ki ji Luke z ekipo vdahne povsem nov karakter.
Ta album je resnično napisan in odigran v sozvočju velike radosti in užitka. Seznam sodelujočih na albumu ni tako vseobsežen in dolg, kot npr. na predhodnem »Transition«, saj je bilo v teh časih treba malo zategniti pas, vseeno pa je rezultat v vsakem primeru veličasten in v vsem visoko zadovoljiv. Tudi vse tri priredbe so glede na izvirnike fenomenalno spreobrnjene. Moč takšne ekipe glasbenikov je prav v tem, da s svojo duhovitostjo, talenti in prekaljenostjo vseskozi odpirajo sami sebi in drug drugemu dovolj prostora, da lahko skozi ekspresijo razvijajo oziroma vzpostavijo simbiozo grandioznega sozvočja gradnikov kompozicije. Kljub temu, pa bi bilo še lepše, če bi album »I Found the Sun Again« krasile le avtorske skladbe.
Še nekaj. Album je bil odigran večinoma v prvem poizkusu. Posneta je bila skladba na dan. Torej je bil celoten album posnet v enem tednu. Ne čudi. Ko preletiš imena glasbenikov in njihovo kilometrino, je to doseženo s peresno lahkoto. Na delih deluje album retrozvočno zlasti zavoljo integracije izbranih priredb in se tako na momentih približa vibraciji Lukeovega albuma »Candyman«, obenem pa deluje album na nek način kot posvetilo, oziroma Lukatherjev poklon glasbenikom klasične ere rocka sedemdesetih. Organskosti in analogne zvočne topline mu ne primanjkuje. Mojster je mojster. In s svojim skupno osmim samostojnim studijskim albumom, ostaja Luke v ligi največjih rock kitaristov.
Ocena: 9.0/10
Seznam skladb:
1. Along For The Ride
2. Serpent Soul
3. The Low Spark of High Heeled Boys
4. Journey Through
5. Welcome To The Club
6. I Found The Sun Again
7. Run To Me
8. Bridge Of Sighs
Zasedba:
Steve Lukather – vokal, kitara
Joseph Williams – spremljevalni vokal
David Paich – klaviature
Jeff Babko – klaviature
John Pierce – bas kitara
Jorgen Carlsson – bas kitara
Gregg Bissonette – bobni
Ringo Starr – bobni na skladbi št. 7
