Založba: BMG Rights Management (UK) Ltd
Datum izida: 31. 7. 2020
Produkcija: Steve Howe
Dolžina albuma: 43.25 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 7.0/10
Steve Howe je v karieri med drugim položil tudi vse izpite o tem kako posneti slab album. Neljub uvodni stavek, ki pa se izkaže za »rdečo nit« pričujočega prispevka. Čislani kitarist, eden najbolj cenjenih, ki je s svojo priključitvijo k eni zmed bistvenih skupin progresivnorockovskega pionirstva, leta 1970 polagoma pričel razkazovati, koliko različnih in nepreizkušenih glasbenih prostranstev lahko še absorbira rock, da bi pri tem postal v izročilu še bogatejši, še izzivalnejši in še bolj navdihujoč. Steve Howe še danes velja za enega glavnih akterjev formatiranja in temeljenja žanra progresivni rock in povedano naravnost. Njegov doprinos je v končnem seštevkov pomemben faktor za razmah razvojnih sfer rocka v prvi polovici sedemdesetih let.
Ja pa zanimivo, da je možakar tja do Yes albuma »Relayer« (1974) razkazal ves svoj repertoar in glavnino svojih kitarskih trikov in »potegavščin«. Njegov slog in zvok sta sicer postala zacementirana in na miljo prepoznavna ter temeljni dejavnik na katerem raste in pada glasbeni dosje poljubne skupine (Yes, Asia, tudi GTR in ABWH), pa tudi samostojnih albumov, ki jih je Steve izdal kar veliko v svoji karieri. Vendar se od sredine sedemdesetih možakar v artizmu ni več razvijal dalje. Niti ni idejno več kdo ve kako posebno presenečal, čeprav je nekaj njegovih studijskih albumov, vse hvale vrednih. Instrumentalne narave. To je vredno poudariti, ko se navežemo na najnovejši dosežek »gospoda Sove« – kot zavoljo izgleda legendarnega kitarista radi hudomušno poimenujejo, imenovan »Love Is«.
Steve je namesto Howe, za hip postal torej Steve Love. In kaj za Stevea Howea ljubezen? Absolutni notranji mir in generiranje brezmadežno pozitivnih vibracij, ob katerih se okolica hipoma razcveti in postanejo še tako namrščena in zlovoljna čela, sinonim za katarzo sreče. Nemara res. Sploh, ko k temu pristaviš, da se mož ukvarja že vrsto let s transcedentalno meditacijo, s katero vsakodnevno izpolnjuje svojo persono in je svoj zadnji zrezek pojedel na ameriškem delu Yes turneje leta 1972. To se je dobro obneslo v časih Yes – torej starih časih, danes, nasploh pa zadnjih petnajst let, pa bi si človek želel, da Howe vseeno občasno v restavraciji naroči kak srednje zapečeni biftek. Ta pretirana skuliranost se kaže v obilju ringa-raja-stih melodij, ki so jih polni zadnji »post Anderson era« Yes albumi, pa tudi njegovi studijski albumi oziroma albumi »left over« materiala, ki izhaja na njegovem »Homebrew« serialu in ki delujejo zelo lagodno in dajejo občutek, da je »gospod Sova« kaj hitro zadovoljen z idejnim dometom svojega novodobnega komponiranja. Nenazadnje to odseva tudi »Nexus«, skupni album s pokojnim sinom Virgilom, ki ga je Howe zelo pomanjkljivo zaključil (tudi v vlogi producenta).
»Love Is« je nov tak album mešanih občutij. Na njem je deset skladb. Pet je instrumentalnih, pet pa vokalnih. Takoj, ko se album odpre s skladbo Fulcrum, je jasno kdo je z nami. Pretanjena fuzija spokojno in cerebralno-ezoterično odmerjenih tonov, podkovanih z občasnimi jazzovskimi »fingerstyle« figurami in lahkotnim, do igrivo sončnim, keltskim sentimentom mistike, kar sicer okarakterizira Howeovo markantnost kitarske igre. Vse je tu. Od plejade strun »eksotičnih« instrumentov, steel kitare, dvanajstrunske akustične kitare in organske zvočnosti najdražjih polakustičnih kitar. To oriše otvoritveni instrumental Fulcrum. Steve je igral bas kitaro (instrumentalne točke), prispeval je klaviature. Skratka albumu je posvetil veliko časa. Piljenju aranžmajev.
Pet komadov je vokalnih. Na žalost. Še večja ironija je, da sodeluje na albumu v vlogi spremljevalnega vokalista aktualni pevec zasedbe Yes Jon Davison. Bolje bi bilo, da je reč obrnjena in bi Howe prispeval spremljevalni vokal, a potem bi postal album prevelik približek aktualnim Yes. Tako pa Howeovo brundanje, pač popači polovico albuma. Torej da. »Love Is« bi v tem primeru pomenila tudi brezmejno Howeovo ljubezen do petja, ki je ne ustavi prav nič. Tudi posledično slabša kvaliteta točk, ki jih izdaš na albumu. Višek te osladnosti, če ne kar patetike, ki deluje na trenutke že kar posiljena, je vokalna Imagination, ki jo je Howe posvetil svoji »buci-buci« vnukinji Zani. Izmed vokalnih komadov nosi še največ potenciala Love Is A River, ki nagovarja v aranžiranju, še najbolj »progresivno«.
»Love Is« poseduje sicer zelo lep artistični potencial. Nasploh v kolikor Steve Howe na petih skladbah albuma ne bi pel. Vendar se je mož odločil drugače in tako je prav, saj mu tako pač veleva artistična svoboda. Upanje, da bi prejeli kaj takšnega kar je izžarel vsaj še »Spectrum« (2005), se je izkazalo za utopično prazno marnjo, nepoboljšljivega fena starih dobrih Yes, kar je zgolj potrditev, da ni povozil čas le Stevea Howea, pač pa tudi recenzenta tega prispevka, saj bo raje ostal tudi v prihodnje pri poslušanjih prvih treh Howeovih studijskih dosežkov. Ljubitelji Stevea Howea bodo ta album torej brezpogojno uvrstili v zbirko, ostali bodo previdno prebrali med tistimi dosežki, na katerih je ta sicer visoko spoštovani glasbenik, izžarevali več domiselnosti, kreativne zbadljivosti in privlačne ter eksperimentalne samo-izzivalnosti. Očitno lahko pretirana, če na kar odvečna ljubezen, od časa do časa, povzroči tudi nekaj škode.
Avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
01. Fulcrum
02. See Me Through
03. Beyond The Call
04. Love Is A River
05. Sound Picture
06. It Ain’t Easy
07. Pause For Thought
08. Imagination
09. The Headlands
10. On The Balcony
Zasedba:
Steve Howe – kitara, steel pedal, klaviature, vokal na skladbah št. 2, 4, 6, 8 in 10, bas kitara na skladbah št. 1, 3, 5, 7 in 9
Jon Davison – spremljevalni vokal in bas kitara na skladbah št. 2, 4, 6, 8 in 10
Dylan Howe – bobni
