Lokacija: Pordenone / Teatro Comunale Giuseppe Verdi / Italija
Datum: sobota, 24.05.2014
Steve Hackett, briljantni kitarski virtuoz in nekdanji član legendarne progresivnorockovske skupine Genesis, se je tokrat oglasil v italijanskem mestu Pordenone, kjer je bil zanj jubilejni, stoti nastop ‘Genesis Extended’ turneje. Na tej turneji gospod Hackett s svojim dolgoletnim spremljevalnim bandom nadaljuje z izvajanjem nekaterih najbolj priljubljenih Genesis klasik iz njihovega klasičnega obdobja (sedemdeseta), katere je na določenih mestih spretno reanžiral z vnosom pihal v režiji Roba Townsenda, vendar ohranil vse njihove bistvene značilnosti, kar je na čudovit način dokazal tudi v tem večeru sredi nabito polne dvorane Teatro Comunale Giuseppe Verdi.
Atmosfera, kakršno je sposoben pričarati Steveov band je skorajda na isti ravni kot tista, kakršno so bili sposobni pričarati Genesis v svojem klasičnem, progrockovskem obdobju, kar je morda najboljši kompliment, ki se ga lahko podeli tem izbornim glasbenikom. Nabor izvedb je bil tokrat precej drugačen kot ob našem lanskoletnem srečanju s Hackettovim bandom v Vicenzi, tako da smo lahko v tem večeru slišali kar nekaj nadvse prijetnih presenečenj iz pestre Genesis zakladnice. Tokrat na repertoarju ni bilo niti ene skladbe z albuma »Wind & Wuthering« (1977), vendar je bil zato toliko večji poudarek na albumu »Nursery Cryme« (1971), medtem ko je glavno presenečenje večera predstavljala izvedba udarnega simfoprog epa »The Knife«. Slednji namreč originalno izvira iz drugega Genesis studijskega albuma, »Trespass« (1970), na katerem je kitaro igral še Steveov predhodnik Anthony Phillips, ki se je od skupine poslovil zaradi strahu pred koncertnim nastopanjem.
»The Knife« so Genesis izvajali v živo tudi po Steveovem prihodu, tako da mu ta skladba seveda ni nikakor tuja, vendar je vseeno lepo videti, da je v repertoar vključil tudi kompozicijo pri stvaritvi katere ni sodeloval. Pevec Nad Sylvan, ki je poleg glasovne sorodnosti do potankosti izdelal originalno odrsko mimiko legendarnega Petra Gabriela, je bil tudi tokrat v mušketirski srajci z baročnimi rokavi s čimer je bil glavni porok vrhunske teatralnosti, kakršna ne sme nikdar manjkati kadar je govor o klasičnih Genesis. Rob Townsend je s svojim pestrim naborom pihal skrbel za vnos jazzovskih in folk aranžmajev, ki jih na originalnih verzijah ni bilo, vendar so prijetno popestrili zvočni kolaž posameznih skladb, medtem ko je občasno pomagal tudi s spremljevalnim vokalom.
Vrhunsko se je izkazal tudi s klobukom ovenčani bobnar Gary O’Toole, ki je do potankosti naštudiral bobnarsko tehniko Phila Collinsa, medtem ko je v glavni pevski vlogi zablestel na skladbi »Fly On a Windshield«. Klaviaturist Roger King je v tem večeru opravljal zelo zahtevno nalogo pokrivanja večplastnih klaviaturskih aranžmajev nepozabnega Tonya Banksa, vendar je svoje delo opravil z odliko. Od vseh članov Steveovega banda je King deloval najbolj resno in študiozno, kar mu je kot ‘Banksovemu namestniku’ kar nekako pristajalo. Njegov zvezdniški trenutek je, po pričakovanju, predstavljala kalviaturska solaža na »Selling England By the Pound« (1973) umetnini »Firth Of Fifth«.
V tem večeru pa je imel Steve v bandu tudi glasbenika, ki je prejel skoraj toliko ovacij kot on sam. Po krajši odsotnosti, ko ga je nadomeščal Lee Pomeroy (It Bites), se je v Steveov band vrnil karizmatični basist Nick Beggs, ena najbolj markantnih odrskih pojav sploh, ki ni samo fenomenalen basist ter inovator na Chapman sticku, temveč tudi sijajen pevec, kar že dolgo vejo vsi ljubitelji novovalovskih prvakov Kajagoogoo. Beggs tokrat ni imel kitk in kilta, temveč je njegov novi imidž spominjal na kakšnega prešerno razpoloženega trash metalca, tako da je že z videzom izstopal med člani Hackettovega banda, medtem ko njegova tehnika igranja basa občasno bolj spominja na igranje kitare. Beggs je prevzel vokalno žezlo povsod tam, kjer je bilo potrebno odpeti najvišje lege, medtem ko je na otvoritveni skladbi »Dance On a Volcano« igral bas z dvema vratovoma. Tudi sicer je do potankosti naštudiral odrski pristop Mikea Rutherforda ter med stoječim in sedečem položajem pri posameznih skladbah spretno menjal bas kitaro in svoj najljubši inštrument, se pravi Chapman stick.
Kitarski maestro, ki se med svojim nastopom že od sedemdesetih dalje drži nekoliko sključeno, je imel tokrat okoli vratu poveznjen rdeč šal, da je svoji pojavi dodal vsaj kanček teatralnosti, sicer pa je bil v tem večeru inkarnacija vrhunske razpoloženosti in uigran do popolnosti, tako da smo ga z neprikritim vzhičenjem spremljali pri vseh njegovih specifičnih kitarskih pasažah in improvizacijah. Po siloviti otvoritvi z »Dance On a Volcano« nas je Steveova medsebojno izjemno uigrana tovarišija takoj prepeljala v Gabrielovo ero z izvedbo viktorijanskega epa »Dancing With the Moonlit Knight«, kjer smo se, kar se samega ambienta tiče, vnovič znašli nekje na vmesni poti med realnostjo in fantazijo.
Prvo prijetno presenečenje tega večera je predstavljala izvedba skladbe »Squonk«, še ene »A Trick of the Tail« (1976) klasike, kjer je Sylvan vnovič dokazal, da lahko skorajda enako dobro kot Gabrielov glasovni register doseže tudi Collinsov. Z izvedbama skladb »Fly On a Windshield«, kjer je na vokalu navdušil O’Toole ter »Broadway Melody of 1974« smo se za trenutek znašli na albumu »The Lamb Lies Down On Broadway« (1974) s katerega so v tem večeru presenetili tudi z izvedbo skladbe »Lilywhite Lilith«. Na veliko veselje vseh ljubiteljev klasičnega albuma »Nursery Cryme« je Steveova tovaršija v tem večeru v zaporedju odigrala vse tri ključne, epske mojstrovine s tega nepozabnega dosežka, ko se je Hackett leta 1971, po prihodu iz obskurnega banda Quiet World, svetu prvič predstavil v vlogi Genesis kitarista.
Izvedbo udarnega zimzelena »The Return of the Giant Hogweed«, kjer je Steve med drugim navdušil z demonstracijo kitarske tehnike ‘tapping’ (tovrstno tehniko je v tem večeru demonstriral tudi med izvajanjem skladbe »Dancing With the Moonlit Knight), katero je leta 1971 prav on začel vnašati v rock glasbo, se pravi približno sedem let preden jo je Eddie Van Halen na široko populariziral. Epska zgodba o invazivnem ruskem plevelu, ki je po ‘zaslugi’ nespametnega angleškega raziskovalca zasužnjil viktorijansko Anglijo je sledila starogrška mitološka pripoved o nastanku Hermafrodita prek izvedba z razkošnimi melotronskimi aranžmaji ovenčanega epa »The Fountain Of Salmacis«. Seveda med tremi »Nursery Cryme« zimzeleni ni manjkal tudi najbolj priljubljen med njimi, se pravi »The Musical Box«, kjer se je na čudovit način izkazal pevec Sylvan, ki nas je s svojo pevsko predstavo in odrsko mimiko za trenutek uspel prepričati, da se na odru nahaja reinkarnacija mladega Petra Gabriela.
Med izvedbami Genesis zimzelenov ni smel manjkati tudi hit »I Know What I Like (In Your Wardrobe)«, med ‘rajo’ sicer najbolj znana skladba iz Gabrielove ere ter Steveova tradicionalna, kratka solo točka z naslovom »Horizons«, kjer so bili vsi odrski žarometi usmerjeni nanj. Izvedba »The Knife«, katerega je Sylvan napovedal z visoko dvignjenim bodalom, je bila, kot že omenjeno, eden od vrhuncev večera, medtem ko je veliki vrhunec napočil preko izvedbe Genesis magnum opusa »Supper’s Ready«. Sylvan se sicer med ključnimi sekcijami tega nepozabnega superepa ni oblekel v rožo ali si poveznil škatle na glavo, vendar je njegova verzija v črni plašč odetega antikrista vseeno zapustila na moč impresiven vtis. S tem je bilo konec rednega dela nastopa.
V dodatku je Steveova druščina presenetila s še enim »Foxtrot« (1972) zimzelenom, »Watcher Of The Skies«, ki je bil na prejšnji turneji izvajan v vlogi otvoritvene skladbe. Tukaj je bilo res vse podvrženo originalni Genesis odrski koreografiji, saj je bila tudi razporeditev luči enaka tisti iz časov, ko so »Watcher Of The Skies« izvajali z Gabrielom v postavi. Koncert se je zaključil skorajda pričakovano, prek izvedbe inštrumentalne poslastice z jazz fusion elementi, »Los Endos«, v katero je gospod Hackett spretno vključil tudi osrednji kitarski motiv svoje solo skladbe »Slogans«. Italijansko publiko je skorajda vrglo s tečajev, ko so prišle na vrsto ovacije, katerih ni hotelo biti konca, medtem ko je bilo članom banda kar malce nerodno oziroma jim je šlo na smeh, ko so s strani organizatorjev prejeli vrtnice, kakršne se ponavadi podeljujejo opernim divam.
Ogled Hackettovega banda med izvajanjem nekaterih najboljših dosežkov v povesti progresivnega rocka je vselej neka nepozabna, skorajda transcedentalna izkušnja, kot da bi se s časovno kapsulo vrnil v neko precej bolj romantično glasbeno ero in je trenutno res najboljši možni približek originalne Genesis magije iz njihovega klasičnega obdobja. Steve in njegova virtuozna druščina je torej tudi z nastopom v Pordenoneju dosegla in celo presegla naša velika koncertna pričakovanja in nas zapustila željne po čimprejšnjem vnovičnem ‘snidenju’. O tem pa se tradicionalnim italijanskim krošnjarjem, ki so vedrili pred vhodom v dvorano ter pred njo prodajali majice s cenenimi imitacijami različnih Genesis grafičnih motivov iz osemdesetih (se pravi iz ‘pop rock trio’ ere), seveda ni niti sanjalo.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Dance on a Volcano
2. Dancing With the Moonlit Knight
3. Squonk
4. Fly on a Windshield
5. Broadway Melody of 1974
6. The Return of the Giant Hogweed
7. The Fountain of Salmacis
8. The Musical Box
9. I Know What I Like (In Your Wardrobe)
10. Horizons
11. Firth of Fifth
12. Lilywhite Lilith
13. The Knife
14. Supper’s Ready
—dodatek—
15. Watcher of the Skies
16. Los Endos (including Slogans)
