Lokacija: Vicenza / Teatro Comunale (Salla Maggiore) / Italija
Datum: sreda, 24.04.2013
Dvorana Teatro Comunale sredi Vicenze je tako rekoč idealno koncertno prizorišče za nastope tistih progresivno rockovskih legend, ki v svojih nedrih, tudi po pretečenih desetletjih, še vedno pestujejo izborno dozo artistične sofisticiranosti, kar je zvesta italijanska publika vedno znala ustrezno nagraditi. O tem smo se lahko prepričali že pred dvema letoma, ko so v tem uglednem teatru nastopili legendarni Van Der Graaf Generator in s svojim nastopom ‘zažgali’ dvorano, medtem ko se je zbranemu ljudstvo skorajda zmešalo od vzhičenosti. Dejstvo je, da tovrstne, kultne progresivno rockovske skupine starim in zvestim italijanskim privržencem, ki občasno pripeljejo s seboj tudi mlajše družinske člane, še vedno nekaj pomenijo, medtem ko pri nas tisti, ki ne berejo Rocklinea, ponavadi sploh ne vedo, da njihovi najljubši izvajalci iz mladostniških let še obstajajo in prirejajo koncertne turneje.
Najmanj enako spoštovanje kot VDGG in njihov veliki pevski patriarh Peter Hammill pri naših zahodnih sosedih uživa v zgodovini progresivnega rocka nič manj pomembno ime; nekdanji Genesis in GTR kitarist Steve Hackett, kateri je v zadnjem desetletju, tako v studiu kot na odrih, aktiven bolj kot kdajkoli prej v karieri. Gospod Hackett je konec lanskega leta izdal album »Genesis Revisited II« na katerem je z izborno ekipo glasbenih pomagačev na novo odigral nekatere najbolj priljubljene Genesis standarde. Pri nekaterih so mu pomagali tudi glasbeniki, ki že nekaj časa tvorijo njegovo spremljevalno skupino in so v tem večeru igrali enakovredno vlogo pri soustvarjanju Genesis magije.
Steve se je namreč odločil, da bo po letu 1997, ko je v živo predstavljal album »Genesis Revisited« (prvi del) na novi turneji nadaljeval s plemenitim poslanstvom obujanja Genesis zimzelenov, katerih v živo ne izvaja nihče izmed njegovih nekdanjih ‘sotrpinov’ oziroma preostalih bivših članov te legendarne britanske skupine. Peter Gabriel je po lastnih besedah s svojo ‘adolescentniško fazo’ opravil že leta 1975 ter se ne misli vračati ‘nazaj v preteklost’, Phil Collins se je nedavno upokojil, Mikeu Rutherfordu na ‘samem’ več pomeni ukvarjanje z lastno pop rock zasedbo Mike And the Mechanics, medtem ko Tonya Banksa že dolgo bolj zanima režiranje glasbe za obskurne filme in sodelovanje s filharmoničnim orkestrom. Anthony Phillips, Hackettov kitarski predhodnik pri Genesis, se je vedno kot hudič križa izogibal koncertnih odrov. Še največ veselja do obujanja Genesis magije je poleg Stevea pokazal njihov nekdanji pevec Ray Wilson. Slednji se je med Hackettovim nastopom v Milanu pojavil kot poseben gost pri izvajanju treh Genesis klasik.
Te sreče med ogledom Steveovega nastopa sredi Vicenze sicer nismo imeli, pa vendar nam je vsem v dvorani srce zaigralo od veselja in nostalgične zamaknjenosti, ko smo bili priča fantastični koncertni interpretaciji nekaterih priljubljenih Genesis zimzelenov in to na način, kakršnega ne premore prikazati nobena sodobna ‘tribute to’ Genesis skupina. Karizmatični pevec ameriškega rodu Nad Sylvan, katerega barva glasu predstavlja idealno ravnovesje med Gabrielom in Collinsom, je poleg prepričljivih vokalnih izvedb z domiselno odrsko koreografijo pričaral tudi nekaj ‘Gabrielovske’ teatralnosti, čeprav si po pričakovanju na glavo ni nataknil lisičje maske, škatle ali cveta. Monumentalni »Foxtrot« energetski katalizator »Watcher of the Skies«, kjer je klaviaturist Roger King na orglah in melotronu poskrbel za prvo dozo epskega veličastja v tem večeru, je bil izbran za uvodno izvedbo. Nekako pričakovan uvodni izbor je bil izjemno zvest studijskemu originalu le, da si je gospod Hackett privoščil kakšno kitarsko improvizacijo več. Svoje pa je k nekoliko bolj jazzovsko obarvani podobi posameznih aranžmajev v tem večeru prek menjavanja med klarinetom, flavto in dodatnim sintetizatorjem prispeval Rob Townsend.
»The Chamber of 32 Doors« nas je vrnil na kultni konceptualni album »The Lamb Lies Down On Broadway« s katerega so v tem večeru izvedli pet skladb. Med njimi tudi tako relativno obskurne standarde kot so še dandanes sila zabavni in zanimivi »Broadway Melody of 1974«, »Cucko Cocoon« in »Hairless Heart«. Na »Fly On a Windshiled« se je prvič v tem večeru v vlogi glavnega vokalista za kratek čas znašel bobnar Gary O’Toole, ki je bil zadolžen za nižje, bolj ‘grobe’ vokalne lege, ki so bile morda edine, kjer sicer odlični, hiper-teatralni Sylvan ni bil najbolj bleščeč. Slednji nas je po drugi strani popolnoma prevzel z odličnima pevskima interpretacijama »Selling England By The Pound« zimzelenov »Dancing With the Moonlit Knight ter še posebno »Firth of Fifth« na katerem je svoj ‘zvezdniški’ trenutek z monumentalno klaviatursko solažo doživel tudi King. Lee Pomeroy (It Bites), najbolj znano ime v Steveovem bandu je, medtem odlično pokrival originalne Rutherfordove bas linije in večkrat prijel bas kitaro z dvema vratovoma, nekajkrat pa je, tako kot nekoč zgoraj omenjeni legendarni basist, igral v sede.
Eden redkih trenutkov v večeru, ki ni izpadel najbolj prepričljivo je bil »Blood On the Rooftops«, ki je bil muzikalno sicer izveden na izborni ravni, kar ni presenečenje, saj je to ena izmed Hackettovih najljubših Genesis klasik, vendar je kitarski mojster to pot sprejel napačno odločitev, ko je petje glavnega vokala prepustil bobnarju O’Tooleu. Slednji tokrat, tako kot ob našem zadnjem srečanju v Trstu, ni bil kos zadani nalogi in se je pretirano mučil, da bi ujel izvorno Collinsovo pevsko magijo. V nasprotju z Genesis iz tistega obdobja (okrog leta 1977), gospod Hackett pri izboru izvedb ni prav nič zanemaril albuma »Wind and Wuthering« s katerega je na kar se da prepričljiv način izvedel epski venček »Unquiet Slumbers for the Sleepers…«, »…In That Quiet Earth« ter »Afterglow«. Slednje tri je na srečo odpel Sylvan, ki je ostal glavni pevec do konca večera. V ozadju so se med posameznimi skladbami ves čas predvajale izjemno zanimive projekcije, ki so bile v idealnem sozvočju z besedili posameznih skladb in tako dodatno popestrile intenzivno atmosfero v dvorani.
Nekje čez polovico koncerta je prišel čas tudi za izvedbo najbolj znane Genesis klasike iz Gabrielovega obdobja, ‘vrtnarskega’ hita »I Know What I Like (In Your Wardrobe)«, kjer so Steve, Nad in preostali tovariši še posebno navdušili z odličnimi vokalnimi harmonijami in zanimivimi dodatnimi vložki na klarinetu. Eruptivni »Dance On a Volcano« in eterično balado »Entangled,« klasiki z mojstrovine »A Trick of the Tail« (1976), je gospod Hackett ‘privarčeval’ za zaključni del nastopa, kar se je v ambientalnem smislu izkazalo za zelo dobro odločitev. Vzdušje v dvorani je večkrat doseglo točko vrelišča, ko kar ni hotelo biti konca ploskanja s strani publike, nekajkrat pa so vročekrvni Italijani celo nepoklicani, prerano vstali s sedežev in priredili pravcati trušč, kot na kakem nogometnem stadionu. Na srečo so se znali pravi čas ‘umiriti’, da so lahko glasbeni umetniki na odru nemoteno nadaljevali z obujanjem veličastne Genesis zapuščine.
»The Musical Box« je bil edini »Nursery Cryme« (1971) predstavnik v tem večeru in s tem po letih najstarejša stvaritev, katera pa je, tako kot večina Genesis zimzelenov, tudi v živo odlično prestala test časa in nas vnovič prepričljivo popeljala proti ‘gradu nad oblaki’, kjer je umirajoči, grdi, stari kralj še zadnjič fantaziral o svoji mladoletni sobarici. Za zaključek rednega dela nastopa so izbrali najboljše možno presenečenje in izvedbo na katero je večina izmed zbranih v dvorani najbolj nestrpno čakala; apokaliptični Genesis ‘alfa in omega’ ep »Supper’s Ready«. Teater je skorajda eksplodiral od navdušenja, medtem ko je Hackettova tovarišija vse zbrane popeljala na nepozabno, več kot 20-minutno apokaliptično odisejado, kjer se med seboj srečajo hodeče rože, antikrist in svečana procesija s križi.
Tudi v dodatku so Steve in tovarišija poskrbeli za izjemno lepo presenečenje, ko so izvedli pogostokrat prezrto »Wind and Wuthering« klasiko »Eleventh Earl of Mar« sredi katere se je Sylvan za kratek čas prelevil v tipičnega angleškega aristokratskega gizdalina s palico. Temu je sledila krajša inštrumentalistična improvizacija v katero je mojster Hackett na duhovit način vpletel vodilni motiv iz svoje solo klasike »Slogans«, na kar so na pretkan način prešli v epsko zaključno poslastico »Los Endos«. Slednja je bila kar nekako pričakovan zaključek, saj so jo Genesis v svojih najboljših časih velikokrat izvajali pri odrskem slovesu. Za zaključni in edini verz v tej inštrumentalno orientirani mojstrovini se je na oder vrnil tudi Sylvan in se tako pridružil preostalim članom med gromkim aplavzom, ki je sledil po koncu nastopa.
Misija koncertnega obujanja Genesis magije v izvedbi mojstra Hacketta sredi Vicenze je bila več kot uspešna, kar pomeni, da smo se v približno dveh urah in pol dodobra naužili nekaterih najbolj priljubljenih klasik iz glasbene povesti britanskih progresivno rockovskih legend. In to s skorajda avtentičnim zvokom ‘starih dobrih dni’, le da z očitno bolj jazzovskim priokusom na račun Townsendovega pihalnega prispevka. Kdor je med koncertom za trenutek zatisnil oči je lahko večkrat pomislil, da se je vnovič znašel v obdobju med letoma1971 in1977, ko je glasbena zabela Genesis še vsebovala Hackettove nepozabne kitarske mojstrovine, katere so številni pogrešali še dolgo po njegovem slovesu in usmeritvi k samostojni karieri.
avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Watcher of the Skies
2. The Chamber of 32 Doors
3. Dancing With the Moonlit Knight
4. Fly on a Windshield
5. Broadway Melody of 1974
6. Cuckoo Cocoon
7. Hairless Heart
8. Firth of Fifth
9. Blood on the Rooftops
10. Unquiet Slumbers for the Sleepers…
11. … In The Quiet Earth
12. Afterglow
13. I Know What I Like (In Your Wardrobe)
14. Dance on a Volcano
15. Entangled
16. The Musical Box
17. The Supper’s Ready
—dodatek—
18. Eleventh Earl of Mar
19. Los Endos (incl. Slogans)
