Založba: Insideout Music
Datum izida: 10. 9. 2021
Produkcija: Steve Hackett
Dolžina albuma: 57.41 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 9.5/10
Legendarni kitarski virtuoz Steve Hackett je v letu 2021 dosegel pomembno prelomnico v svoji izjemno bogati glasbeni karieri. Prvič do zdaj je kot samostojni izvajalec v enem letu izdal dva studijska albuma. Na začetku leta je izdal inštrumentalno-klasično-akustični album »Under a Mediterranean Sky« (RockLine recenzija), ki so ga dolgoletni privrženci ter ljubitelji klasične glasbe zelo dobro sprejeli. Nato je je 10. septembra, prav tako pri založbi Inside Out Music, izdalj bolj rockersko usmerjeni dosežek z naslovom »Surrender of Silence«. Slednji nadaljuje ‘žlahtno’ serijo imenitnih simfoprogrockovskih studijskih albumov z močnimi vplivi svetovne glasbe. Z njimi nekdanji Genesis kitarski mojster navdušuje in razvaja ljubitelje dobre glasbe že zavidljivo število let in nič ne kaže, da bi se z leti na kakršen koli način upehal.
Tudi tokrat je mojster Hackett pri ustvarjanju glasbe in besedil sodeloval s svojo ženo Jo in dolgoletnim klaviaturistom Rogerjem Kingom. Slednji se je v studiu vnovič pridružil preostalim članom Steveovega spremljevalnega banda, se pravi saksofonistu Robu Townsendu, basistu Jonasu Reingoldu, pevcu Nadu Sylvanu in bobnarju Craigu Blundellu. Slednjemu sta se kot posebna gosta pridružila Phil Ehart (Kansas) ter Nick D’Virgilio (Big Big Train, ex-Spock’s Beard). Skupaj so na »Surrender of Silence« ustvarili zavidljiv bobnarski ‘triumvirat’. Ehart je s Steveom prvič sodeloval že na albumu »Please Don’t Touch« (1978), zato so njegovo vrnitev vsi Hackettovi prvrženci toplo pozdravili. Tako kot predhodnik, je tudi ta album zaradi aktualne covid situacije nastal v karanteni.
»Surrender of Silence« je čudovito glasbeno potovanje po različnih delih sveta, ki se po kratkem, a dramatičnem uvodnem inštrumentalu »The Obliterati«, na katerem izstopa Hackettova razdražena kitarska solaža, začne v Rusiji. »Natalia« je namreč pompozna skladba, ki govori o povprečnem ruskem dekletu Natali, ki je prisiljena na življenje v represivnih režimih. To je Hackettova daleč najbolj slovansko obarvana stvaritev do zdaj, saj vsebuje številne simfonične aranžmaje, navdahnjene z rusko klasično glasbo, ter mogočne zborovske harmonije, ki se jih ne bi sramoval niti sodobni ruski car med ogledom vojaške parade na Rdečem trgu.
»Relaxation Music for Sharks (Featuring Feeding Frenzy)« je eklektični in obenem agresivni inštrumental. Tu gre za ambientalni potop v globine oceana, ki s svojim naslovom odseva angleški črni humor s katerim je gospod Hackett občasno presenečal že na nekaterih preteklih samostojnih albumih. Ta progmetalsko usmerjena kompizicija iz sekunde v sekundo postaja bolj agresivna in na njej poleg agresivnih kitarskih pasaž in dramatičnih orkestralnih aranžmjev do polnega izraza pride tudi brutalna ritem sekcija na kateri se lahko sliši garaško delo vseh treh bobnarjev. »Wingbeats«, kjer se mojster Hackett odpravi v savano osrednje Afrike, je zanimiv eksperiment križanja elementov tradicionalne podsaharske afriške glasbe in simfoproga, ki na trenutke zveni kot bližnje srečanje med Genesis in gansko skupino Osibisa.
Na gotski mojstrovini »The Devil’s Cathedral« navduši že uvodni del z mračnimi zvoki Kingovih orgel ter Townsendovimi saksofonskimi vragolijami, medtem ko Nad Sylvan, ki to pot od Stevea prevzame glavni vokal, s svojo prepoznavno, teatralno pevsko predstavo poskrbi, da je ta mračna simfoprog poslastica po slogu nabližje Genesis oziroma tistim Hackettovim klasičnim simfoprog stvaritvam, ki ne vsebujejo vplivov svetovne glasbe.
Na »Held in the Shadows« se vnovič lahko uživa v fenomenalnem delu ubijalske ritem sekcije in mogočnih kitarskih pasažah, ki zaznamujejo dramatično usmerjene inštrumentalne sekcije. Te se na inteligenten način ob pravem času umaknejo eterično obarvanim vokalnim harmonijam. »Shanghai to Samarkand« je epsko in melodramatično glasbeno potovanje po daljnoazijskih mestih, ki vsebuje številne elemente svetovne glasbe, predvsem kitajske tradicionalne glasbe s katerimi je gospod Hackett prvič navdušil že na kultnem albumu »Spectral Mornings« (1979). Najbolj zabavno izpade postopna transformacija aranžmajev navdahnjenih s kitajsko tradicionalno glasbo v tiste, ki so bližje glasbi srednjeazijskega območja zaradi česar to glasbeno potovanje izpade zelo prepričljivo.
»Fox’s Tango« je po Steveovih besedah protestniška skladba, ki jo je navdahnila vsesplošna nepravičnost in zastrašujoče socialne razlike sodobne kapitalistične družbe. Hackettova jeza je razvidna iz njegovega agresivnega igranja električne kitare in neobičajno strastnega petja, medtem ko ga spremlja nič manj nasršena in razvejana ritem linija. Omeniti je treba, da se je mojstrovo petje z leti zelo popravilo in lahko bi se reklo, da je »Surrender of Silence« njegov vokalno najbolj prepričljiv dosežek do zdaj. Na »Days of the Dead« nas gospod Hackett povabi v srednjo Ameriko na praznovanje mehiškega tradicionalnega praznika Dan mrtvih. Temu ustrezno to skladbo zaznamuje mračna in skrivnostna atmosfera z mogočnimi vokalnimi harmonijami.
»Scorched Earth« ni priredba istoimenske Van der Graaf Generator klasike, temveč eno izmed najboljših del na »Surrender of Silence«. Tu Steve na prepričljiv način združi svoj vokalni talent s kitaristko/pevko in dolgoletno sodelavko Amando Lehmann, ki je obenem sestra njegove žene Jo. Čeprav nobeden od njiju ni klasično treniran prevec s tehnično zavidljivim vokalnim rangom, njun vokalni duet med otožnimi simfoničnimi aranžmaji ter ‘jokajočimi’ kitarskimi pasažami, izpade zelo dobro. To stvaritev zaznamuje žalostno vzdušje, saj njeno besedilo opozarja na ekološko katastrofo in vsesplošno umiranje narave, ki zaznamuje sodoben čas. To je kriza, ki je bila zaradi covida nenadoma potisnjena na ‘stranski tir, čeprav gre brez dvoma za največjo krizo sodobne turbokapitalistične družbe. »Esperanza« je kratki zaključni inštrumental, ki »Surrender of Silence«, s pomočjo prelestnih pasaž na akustični kitari, zaključi na ambientalno pozitiven način in bi se lahko nahajal tudi na predhodnem albumu.
Gospod Hackett je s »Surrender of Silence« ustvaril še en imeniten album ob katerem bodo uživali vsi progrockovski gurmani za katere vest, da je kitarski velemojster ustvaril novo mojstrovino, ne bo niti najmanjše presenečenje. Izjemno konsistentna in kakovostna Steveova samostojna pot, ki je preporod doživela pred približno dvanajstimi leti, ko je začel sodelovati z Jo in člani dolgoletne spremljevalne zasedbe na čelu z Rogerjem Kingom, ki je vnovič sodeloval tudi pri izjemni produkciji tega odličnega solo dosežka, se torej nadaljuje. Po eni strani kitarski velemojster sledi prepoznavni, izjemno uspeni zvočni formuli, po drugi strani pa med svojimi glasbenimi (in dejanskimi) potovanji po svetu vselej preseneti z nečin novim.
Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The Obliterati
2. Natalia
3. Relaxation Music For Sharks (Featuring Feeding Frenzy)
4. Wingbeats
5. The Devil’s Cathedral
6. Held In The Shadows
7. Shanghai To Samarkand
8. Fox’s Tango
9. Day Of The Dead
10. Scorched Earth
11. Esperanza
Zasedba:
Steve Hackett – električna kitara, klasična kitara, akustična kitara, 12-strunska akustična kitara, oud, čarango, sitar, harmonika, vokal
Sodelujoči glasbeniki:
Roger King – klaviature, programiranje, orkestralni aranžmaji
Rob Townsend – saksofon, klarinet
Jonas Reingold – bas kitara
Nad Sylvan – vokal
Craig Blundell – bobni
Posebni gostje:
Phil Ehart – bobni
Nick D’Virgilio – bobni
Amanda Lehmann – vokal
Durga – vokal
Lorelei McBroom – vokal
Christine Townsend – violina, viola
Malik Mansurov – tar
Sodirkhon Ubaidulloev – dutar
