Steve Hackett in nov čudovit večer izvedbe Genesis albuma “Foxtrot” ter vrhuncev solo kariere! (2023)
Steve Hackett
Palmanova / Piazza Grande / Italija
četrtek, 13. 7. 2023
Steve Hackett je, ko govorimo o rock glasbi v letu 2023, vrste fenomen. Mož, ki je v letošnjem letu napolnil lepih 73. let deluje za razliko od svojih generacijskih vrstnikov, kot bi jih štel vsaj dvakrat manj. Ostaja navdahnjen glede kreativnosti pri ustvarjanju nove avtorske glasbe, prav tako pa opravlja neprestane koncertne turneje. Ko se ozreš na njegov samostojni glasbeni opus in vse tiste drzne artistične manevre, ki jih je še kot dvajsetletnik skozi sedemdeseta pionirsko vgrajeval v brezčasni lik neminljivih progresivnorockovskih velikanov Genesis, je vsa ta njegova zadržana kreativna in koncertna neusahljivost pravzaprav neverjetna.
Prav na zadnji dan poletnega dela nove evropske turneje, ko se je 15. 7. 2023 serija koncertov pod oznako »Genesis Revisited – Foxtrot At Fifty + Hackett Highlights« sklenila v poljskih Katowiczah, je možakar najavil izid novega koncertnega dokumenta, ki bo zaobjel enega od koncertnih utrinkov iz sklopa koncertov pod isto oznako. Le te je Hackett dušebrižno opravljal vse od lanske jeseni. In ta turneja se še ni v celoti zaključila. Sledi še en jesenski del. Onkraj atlantske luže. “Foxtrot At Fifty + Hackett Highlights: Live In Brighton” bo torej izšel pri založbi Insideout Music 15. 9. 2023!
Ni več skrivnost, da Hackett preprosto uživa nastopati na mediteranskem koncu Evrope. Italija je v tem oziru skorajda njegovo drugo prebivališče. Tako se je stasiti glasbeni umetnik znova ustavil v bližini zahodne slovenske meje. Tokrat pravzaprav kar konkretno blizu. V Palmanovi. Na predzadnjem nastopu v seriji poletnih koncertov. Na prekrasnem prizorišču, v osrčju samega mesta, to je prostranem glavnem trgu, je sedišča zasedlo največ 2500 obiskovalcev, ko je natanko ob 21.00 uri na oder stopil legendarni kitarist obdan s svojo spremljevalno ekipo. Slednja vztraja v nespremenjeni postavi z njim vse od leta 2019. To so gospodje: Roger King (klaviature), Rob Townsend (pihala, klaviature), Nad Sylvan (vokal), Craig Blundell (bobni) in Jonas Reingold (bas kitara).
Čutilo se je, da gre ta del turneje polagoma h koncu. Razkošje reflektorske razsvetljave je bilo v tem oziru vidno skrčeno, bend pa na tej turneji izvaja nekoliko krajše koncerte, kot smo bili tega vajeni v lanski jeseni, ko smo Hacketta z ekipo 18. 11. 2022 prestregli v Italijanski Padovi. Da se je tokrat malo bolj mudilo kot sicer, pa niti ni bil kriv sam Steve, pač pa težki oblaki ki so se zgostili nad prizoriščem v času pred koncertom in nenehno resno grozili, da se iz njih strašansko ulije. Že kmalu, po kakšnih 20. minutah koncerta, je tehnično osebje z odrske konstrukcije snelo vse zavese (ne le zadaj, pač pa tudi na levi in desni strani odrske konstrukcije). Prav tako so skrbno prekrili vso odrsko opremo s polivinilnimi prevlekami.
Ekipa pa je strašansko dobro uigrana in izvedbeno naoljena. Kiksov ni. Okej, koncertov brez kiksa ni, a tako za Hackettove zveste privržence, kot za ostale, recimo temu laike, je delovalo vse na odru pravzaprav brezhibno. Za glasbeniki je zgoščena serija koncertnih nastopov, sicer pa je uigranost nujni del posla, ki ti prinaša tvoj vsakdanji kruh. Če še malo pofilozofiram, je glede na kompleksnost kompozicij, ta uigranost v rokah Hacketta in tovarišije toliko bolj osupljiva. Od trenutka, ko so Hackett in njegova ekipa odprli koncert z »Voyage Of The Acolyte« (1975) klasiko Ace Of Wands, pa vse do sklenitve nastopa z Los Endos, je bend s svojo enkratno predstavo držal publiko nenehno čvrsto ob sebi. V prvem delu je mojster Hackett izvajal točke prebrane iz svoje slikovite samostojne glasbene kariere. Ta del je za novo turnejo nekoliko skrajšal, tako da sta iz njega izpadli Hackettovi klasiki sedemdesetih Spectral Mornings ter A Tower Struck Down, prav tako pa je bila za polovico skrajšana tudi izvedba klasike Shadow Of The Hierophant (Hackett je zadržal izvedbo njene instrumentalne polovice – drugi del skladbe), kar pomeni, da na tem delu turneje Hacketta ne spremlja občasna pevka in kitaristka Amanda Lehmann. Prav tako je bas kitarska solaža iz tega dela koncerta bila prestavljena v del, ki veleva izvedbo obveznega dodatka. K sreči je Hackett v repertoarju zadržal prekrasno Every Day, ki prinaša zlasti zavoljo izjemne solaže – ta velja še danes za eno najbolj markantnih ko ‘listaš’ po Hackettovi diskografiji, vedno znova posebej intenzivno čustveno izkušnjo. Po izvedbi te klasike je Steve Hackett izrazil zaskrbljenost zaradi pretečih oblakov, obenem pa zaželel obiskovalcem, da ostanejo ‘suhi in vroči’ (»Stay dry and stay hot.«) V presenečenju set liste Camino Royale (album »Highly Strung«, 1983), se je skupina na čelu s Stevom, preizkusila tudi v jazzovskih vrlinah, kar postavlja tudi ta del koncerta na svoje posebno mesto. Podaljšano instrumentalno točko v kateri so si člani skupine privoščili serijo improvizacij, je nasledil sklepni teatralni del klasike Shadow Of The Hierophant, ki zaradi svoje izrazite mračne narave – njeno grabežljivo razpoloženje se iz kroga v krog stopnjuje, sproži hipoma kurjo polt. Jonas Reingold uporablja v tej točki tudi bas pedala.
Tokrat pred izvedbo albuma »Foxtrot« ni bilo nobenega premora. Kot povedano. Mudilo se je zaradi okrepljenih sunkov vetra, pa tudi z neba je padlo nekaj rogatih in debelih dežnih kapelj. A je k sreči pri tem ostalo. Pri nekaj kapljah.
Sledi torej celotna izvedba Genesis klasike »Foxtrot«. V njeni slikoviti veličini. Od glave do repa. Od uvodnega vzleta na znamenitem zvoku melotrona, ko je bend vstopil v njeno izvedbo z Watcher of the Skies, pa vse do zadnjega trenutka kačaste Supper’s Ready. Že v uvodni Watcher Of The Skies se je Nad Sylvan povzpel na dodatni podest (umeščen bolj na levi strani (gledano na oder) ter v ozadju med Hackettom in Townsendom). Na njem je deloval kot duh, ko je pričel s svojo neverjetno mimikrijo pravzaprav na las podobno evocirati vokalne karakteristike Petra Gabriela. To moraš preprosto doživeti, sicer je težko verjeti. In Nad je zelo verjetno v tem edinstven. V svetovnem oziru. Zato se Hackett tudi tako brezbrižno loteva oživljanja Genesis klasik ter v zadnjih letih kar celotnih plošč, ki jih je posnel z njimi v sedemdesetih, saj ostaja z Nadom na vokalu vseskozi na varni strani. Ob instrumentalni brezgrajnosti same izvedbe znamenitega Genesis albuma, je treba v tem delu Nada posebej izpostaviti in pohvaliti. Brez njega vse te znamenite Genesis točke, v Hackettovi reinterpretaciji nikdar ne bi tako perfektno prijele, zgrabile in seveda zapeljale. Slednje velja nasploh za publiko. Mnogi so težko mirovali na sediščih, kar pomeni da red in disciplina v tem oziru, ni ravno vrlina s katero se lahko pohvali značajska etika naših zahodnih sosedov. Mnogi so glasno peli besedila, celotne melodije in trkali z rokami, ko so spremljali ritmiko klasik. V kolikor si se želel polno predati brezhibnemu uživanju v tem kar ustvarja Hackett s tovariši na odru, so bile vse te stvari, kar nekoliko moteče.
Izvedba »Foxtrot« (ob 50. letu, no točneje kar 51. letu osorej)? Z eno besedo sijajno. Genesis točke, ne le, da so briljantno interpretirane v vseh detajlih, ki sledijo izvirnikom, pač pa si ekipa privošči še nekaj dodatnih instrumentalnih vložkov, pri čemer Townsend večkrat harmonizira in podvojuje Hackettove kitarske linije, sama Genesis glasba pa pridobiva na še višji zvočni polnosti ter razpoloženjski teatralnosti, saj uporablja Townsend pretežno soprano in alt saksofon. Seveda se na odru pojavi tudi flavta (kar je bil nekoč obvezni Gabrielov rekvizit). Vrhunca sta bila uvodni Watcher Of The Skies, ter sklepna epska progresivnorockovska simfonija iz več delov Supper’s Ready, pri čemer pa velja izpostaviti tudi Hackettovo posebno preciznost in pretanjenost, ob šolski pozi igranja klasične kitare med milo in božajočo Horizons. Izjemna kompaktnost in ubranost med reinterpretacijo albuma »Foxtrot«, zgolj potrjuje ugotovitev o veliki uigranosti, ki jo dosegajo Hackett in ekipa. Eden posebnih vrhuncev je tudi podaljšani instrumentalni izhod v Supper’s Ready, kjer postane Hackettova kitara posebno hrupna (recimo zvočno ‘navita’), progresivni ep pa dobi ob slikovitih solističnih zasunih kitarskega čarodeja, v vsem svojem drama teatru posledično še tri minutni podaljšek, kar nameri skupaj v preko 26. minut dolžine. Vse to je namenjeno doseganju enega cilja. Da tak pristop k izvedbi preprosto začara ter na nek način celo hipnotizira. In znova je Hackettu uspel ta podvig.
Publika je bruhnila od navdušenja in ovacije niso pojenjale. Še več. Vsi so vstali iz sedišč in se z veliko težavo vrnili nanje. Sledi obvezni dodatek. Odpre jo še ena Genesis klasika Firth Of Fifth, kjer velja že sam uvodni motiv na klaviaturah za nov vrhunec, da ne govorimo o sami kompoziciji, gradaciji akordov in razvoju te kompozicije, kjer je skupina znova vzpostavila visoko teatralno razpoloženje. Sledi tisti, manj vznemirljivi del s solažami na bobnih in bas kitari, ki nekako nehvaležno ubije vso vzpostavljeno mistiko neminljivega lika in dela Genesis, ki se je rodila s Hackettom in tovarišiji tega večera v Palmanovi. A tak je repertoar. Do sklepne Los Endos, še ene točke iz železnega Genesis repertoarja za katero si želiš, da se njena izvedba nikdar ne konča. A se žal je tudi tokrat.
Težko je ostati skop v besedah, ko doživiš koncert Steva Hacketta. In to ostaja dejstvo. Tudi v letu 2023! Možakar je medtem že namignil, da pripravlja material za svoj novi studijski album. Glede na svežino, neverjetno odrsko agilnost in iskrivost, ki jo seva z ekipo na odrih tudi v obdobju, ko je že lep čas naložil na pleča svoj osmi križ, je jasno da se mojster Steve Hackett še zdaleč ne poslavlja od svoje publike. Ne v kreativno artističnem oziru in vsekakor tudi v koncertnem ne. Kot povedano. Besed ne zmanjka, obenem pa v morju le teh težko prebereš tiste, s katerimi bi lahko kratko in jedrnato opisal tako bogato in razkošno koncertno izkušnjo, kot jo doživiš ob koncertu Steva Hacketta ter njegove izredne odrske ekipe. V upanju na čimprejšnje novo snidenje lahko le še fraziram s sledečim stavkom: »Nepozabno in neprecenljivo!«
Avtor: Edita Klemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik (št. 1- 49) & Edita Klemen (št. 50)
Setlista:
1. Ace of Wands
2. The Devil’s Cathedral
3. Every Day
4. Camino Royale
5. Shadow of the Hierophant (zaključna instrumentalna sekcija)
6. Watcher of the Skies
7. Time Table
8. Get ’em Out by Friday
9. Can-Utility and the Coastliners
10. Horizons
11. Supper’s Ready
—dodatek—
12. Firth of Fifth
13. Bass solo
14. Drum solo
15. Slogans
16. Los Endos
