Lokacija: Spilimbergo / Piazza Duomo / Italija
Datum: ponedeljek, 01.08.2011
Letošnji Folkest, ki ga prirejajo vsako leto naši zahodni sosedje na relacijah mest Udine – Spilimbergo in ki privede kakšno izmed skupin, ki gojijo svetovno glasbo celo v naš slovenski Koper, je za vrhunec festivalskega programa izbral nastop legendarnega bivšega Genesis kitarista Stevea Hacketta. Steve Hackett je kitarski veleum, ki je s svojim glasbenim pristopom, zlasti načinom igranja kitare ob prihodu na prizorišče v sedemdesetih revolucionarno vplival na mlado generacijo kitaristov. Med vsemi novotarijami, ki jih je ta genij predstavil v tistih davnih časih glasbeni srenji sodita med drugim tudi “izuma” tehnik igranja imenovani “sweep picking” ter “tapping”. Vsi vesoljni Van Haleni, Satrianiji in Malmsteeni, so se torej učili pri Hackettu.
Znova sveže poročeni Steve Havkett doživlja pravo ustvarjalno renesanso in očitno celovito osebnostno prenovo, ki rezultira v izjemnem kreativnem navdihu. V prid slednjemu priča odlična zadnja studijska izdaja “Out Of The Tunnel’s Mouth”, ki jo je Steve kronal s serijo koncertnih predstav (med njimi tudi tisto tržaško, z dne 01.08.2010) in z izdajo dvojnega koncertnega ploščka, ki ga je naslovil kot “Live Rails” (Inside Out Records, 2011). Ob vsem tem pa že kuka na plano Hackettova nova studijska izdaja, napovedana za letošnji september.
Natanko po letu dni, od njegovega nastopa v Trstu, se ob deveti uri in petdeset minut zatemni oder, ko se zaslišijo uvodni zvoki nasnete Last Train To Istanbul. Po dobri minuti uvoda prikorakajo glasbeniki na oder. A glej ga zlomka. V postavi manjka Amanda Lehmann, sicer Steveova ritem kitaristka in spremljevalna vokalistka. Ob Steveu stoji torej na odru standardni četverec Gary O’Toole (bobni, vokal, spremljevalni vokal), Robert King (klaviature, spremljevalni vokal), Rob Townsend (pihala, spremljevalni vokal) ter ekstravagantni basist in spremljevalni vokalist Nick Beggs. Slednji se prav tako na odru ne sramuje izdatne rabe Chapman Stick-a.
Prizorišče na katerem so postavili 1000 sedišč je bilo nabito do zadnjega kotička. Okrog sedečih se je zbralo še kakih 300 stoječih poslušalcev. Smo v Italiji. Domu velikih ljubiteljev Genesis. Zato Steve Hackett že vrsto let odkar je izbral samostojno kariero uživa tukaj veliko podporo. Pozitivno naravnana “Spectral Mornings” klasika Every Day odpre nastop. Ta postreže od prve sekunde odličen zvok, popolne kalibracije oziroma umeritve vseh instrumentov v zvočno ravnovesje. Od prvih trenutkov koncerta je bilo jasno, da bo to še ena magična noč druženja z magično glasbo. Seveda je Every Day hipoma potrdila, da spremljevalne harmonije to pot nemara ne bodo skozi koncert tako sočne, kot v primeru, da bi se nahajala na odru tudi Amanda, kljub temu pa prekaljeni mojstri niso izgubili ob tem kompasne igle in zadevo brezhibno sanirali le z rabo čistih moških vokalnih harmonij. Izredni kontrasti nizanja mnogoterih razpoloženjskih stanj, ki držijo poslušalca v visoko zamaknjenem stanju, ko vstopi v tak edinstveni glasbeni svet. Topel, naravno rožljav dinamičen sprehod po bas linijah Beggsovega Rickenbeckerja, prijetno ogrinjalo klasičnega zvoka klaviatur, podedovanega od Genesis. Ni skrbi. Hackett, ki igra brez trzalice, pa je hipoma v uvodni točki pokazal kdo je gospodar v hiši. Izjemno tanek, precizen, z močnim sustain efektom podprt zvok, ubran skozi unikatni glasbenikov izrazni značaj pristne mešanice neo klasicizma, keltske pastorale, kot tudi jazza, je v ječavo melanholičnem milozvočju pripeljal klasiko v vrhunski zaključek.
Hackett ni pozabil na aktualni studijski album “Out Of The Tunnel’s Mouth”. Every Day se je dramatično prelil v Emerald And Ash – izjemno klasično prog rockersko zgibanko ustvarjeno za nove čase, ki je ovila oder v smaragdno zelene reflektorske odtenke. Ti so se prebijali skozi megleno svilene tančice. Še posebej magična in visoko vibrantna izmed Stevovih avtorskih skladb v vzdušju pa deluje Fire On The Moon, ki jo je skupina odigrala proti sredini koncerta. Ta je izstopala po svojem dualnem obrazu. Krhko zibanje brhkih tonov piana, ki obdajajo Hackettov vokal speljan skozi efekt music box v kiticah, do prave refrenske erupcije harmoniziranih vokalnih kolažev, ki lebdijo na močni podpori melotrona v refrenu. Tu je še tretja, odlična skladba novega albuma, prava uspavanka, kot že namiguje sam naslov Sleepers, vključena v drugem delu takoj za Genesis klasiko Fly On The Windshield in kjer se je razmahnil Townsend na blok flavti, klasični flavti in v koncu z odlično tenor saksofon solažo. V set listi je izmed del Steveove solo kariere presenetila vključitev korakajoče folkovsko usmerjena Golden Age Of Steam iz albuma “Darktown” in ki ne skriva motivske podobnosti uvodnemu delu Genesis skladbe Battle Of Epping Forest. Seveda so tu standardi, ki so hkrati tudi najznamenitejša dela Hackettove solo kariere in pravzaprav obvezni sestavni del njegovega koncertnega repertoarja. Prva je magična Ace Of Wands, ki je med nastopom še posebej zlezla pod kožo, saj poseduje presunljivo kompatibilno retoriko neo klasicizma in keltske pastorale, kakršni bi zavidal v iskanju popolnega motiva tudi sam Mike Oldfield. Tu je fantastična Spectral Mornings in njena sorodnica, ki domuje na istem albumu (“Spectral Mornings”) – eksperimentalna Clocks. Slednjo je skupina prihranila povsem za zaključni del koncerta. V drugi polovici je za srhljivi intermezzo poskrbela “Defector” skladba The Steppes z razpotegnjenim uvodnim delom popolnega jazzovskega eksperimentiranja v režiji glavnih “krivcev” Towsenda na soprano saksofonu, Kinga na pianu in O’Toolea na tolkalih. Sledi nenaden preklop, kjer prevzame glavno beseda ritem linija, ki v ritmu spominja na počasne, dolge korake velikana. Le tega pa kaj kmalu nadgradijo arabeske enkratnega prepleta instrumentalne trojice Hackett, King, Townsend. Dejansko je ta trenutek na odru priklical občutke, kot bi poslušal Ravellov Bolero izkrivljen v melodiciranju skozi tonaliteto arabesk. Svojstveno razpoloženjsko stanje, v vsem hipnotično . Možakar je set listo zabelil še s povsem novo Prairie Angles, ki bo vključena na prihajajoči novi studijski album “Beyond The Shrouded Horizon” – slednja skladba v “grobosti” nadomešča v novem koncertnem repertoarju skladbo Still Waters, katero je Steve izvedel npr. na koncertu preteklo leto v Trstu. Tu si je možakar nadel naprstnik in z nekaj sunkovitimi “licki” izvabil iz kitare v solaži rušilno nadistorziran zvok nanizajoč edino točko, ki bi lahko zadišala všečno celo kakšnemu metalcu dovzetnemu glasbene presvetlitve.
In seveda tisto najbolj pomembno pri vsem tem. Genesis! Glasba Genesis iz obdobja Steveovega udejstvovanja pri teh velikanih in enih izmed utemeljiteljev prog rockovske obrti. Glede na bolj ali manj zaslužen “spanec” glavnih obrazov te pionirske skupine, sta Steve Hackett na eni strani in Ray Wislon na drugi, pravzaprav edina izvajalca, ki preigravata Genesis glasbo danes na odru. Vsekakor je dotik Hacketta mnogo pristnejši in bližji izvirniku, kar je povsem samoumevno. Z enim stavkom. Steve mora igrati Geneiss, sicer bi privabil na koncerte več, kot pol manjše število obiskovalcev. Prav težko funkcijo so nadeli Garyju O’Tooleu. Mož je moral skrbeti za vse vokale Petra Gabriela in Phila Collinsa. Manj posrečen v vokalni izvedbi Gabriel era Genesis klasik Watcher Of The Skies, Carpet Crawlers in Fly On The Windshield. Seveda je utopija iskanja kopije originalu to pot, je pa O’Toole z barvo povsem kompatibilen. Še najbolj posrečeno je v njegovem vokalu izpadla izvedba Blood On The Rooftoops, ki jo je Hackett uvodoma motivsko prelil preko akustične točke in posredno skozi še eno Genesis točko – Horizons. Firth Of Fifth je Genesis klasika, ki je načela dodatek. Ta je bila izvedena v celoti. Magija, kateri je nadel lesk atmosferičnega vrhunca ravno Steveov monumentalni kitarski motiv. Ta bazira na vsega nekaj tonih, vendar izjemno vzdržljivega ječavega sustain efekta, ki vzbuja prave transcedentalne občutke. Glasbeniki so poskrbeli za zvočni približek izvirnikov. Če si odštel O’Tooleov vokal, je na trenutke delovalo, kot bi bili z nami dejanski Genesis, seveda tisti rustikalni iz sedemdesetih. Celo igra svetlobe reflektorjev je povzeta v retro maniri v velikanov. In Los Endos? Natanko tako. Težje najdeš primernejšo točko za zaključek regularnega dela nastopa. In O’Toole jo je vokalno povsem lepo zabelil. Raba soprano saksofona služi za oporo vodilnim kitarskim linijam Stevea Hacketta, ki v izvedbi podvojuje in poudarja le te.
Po Firth Of Fifth fantastiki v dodatku, je sledila povsem sprostitvena točka, ki je prenesla pravzaprav na koncertu skorajda največjo zabelo prostega eksperimentiranja. Le to je spremljalo namerno lomljenje melodičnih šablon, skozi nepričakovane vpade preklapljanja ritmov in namerno kaotičnega, jazzovsko zasnovanega podajanja kratkih solo erupcij tenor saksofona in kitare. Čutilo se je, da gre koncert h koncu. V povsem zaključnem delu vpade na bobnarsko solažo tudi Gary O’Toole. “Nevarna” in domala provokativna odločitev šefa Hacketta, a po drugi plati v vsem uspešna. O’Toole je pripravil odlično solažo, ki ni izpadla kot klasična “natezovalnica” kraje minut ušesom in ji je bilo tako vredno prisluhniti v vsaki sekundi. Še zaključni izhod iz skladbe in zasedba se poslovi z odra.
Ponavljam se če povem, da je nastop hipoma minil. Dve uri in pet minut. Težko je opisati vsa občutja, ki ti jih oriše edinstveni svet glasbe Stevea Hacketta. K temu dodaš edinstveni Genesis svet, prišteješ enkratno interpretacijo, ki ne pozna niti bežne napakice, izjemen zvok, poln, aktiven, dinamičen, kjer čutiš, da so na odru ljudje, ki igrajo glasbeno revolucijo, kakršna se je odvijala nekoč davno tega, v zgodnjih sedemdesetih letih. In ta glasba je večna. Kot je večen univerzum. In če že kje slučajno obstajajo nebesa, potem se gotovo tam v CD predvajalnikih vrti takšna glasba, unikatnega značaja prvinske genialnosti. Koncert Stevea Hacketta je koncertno izkustvo, ki te popelje v svojski glasbeni svet iz katerega se nočeš več vrniti. Žal traja “le” dve uri.
avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista:
1. Last Train to Istanbul (intro)
2. Every Day
3. Emerald and Ash
4. The Golden Age of Steam
5. Watcher of the Skies (orig. Genesis)
6. The Carpet Crawlers (orig. Genesis)
7. Fire on the Moon
8. Ace of Wands
9. Fly on a Windshield (orig. Genesis)
10. Sleepers
11. Horizons (orig. Genesis)
12. Blood on the Rooftops (orig. Genesis)
13. Spectral Mornings
14. The Steppes
15. The Darkness in Men’s Hearts (plus Nick Beggs solo)
16. Prairie Angel
17. Los Endos (orig. Genesis)
—dodatek—
18. Firth of Fifth (orig. Genesis song)
19. Clocks – The Angel of Mons
