Založba: Rock Of Angels Records
Datum izida: 28.04.2019
Dolžina: 41.05 min.
Produkcija: Steve Katchinsky
Zvrst: Heavy Metal
Ocena: 7.0 / 10
Steel Prophet! Neverjetni ameriški bend stare metal šole. Stare okostenelosti z občutnimi elementi speed metala. Človek je mislil, da je za vedno konec. Da so potegnili črto in da se nikdar in nikoli ne vrnejo več. Bend, ki je začel s kariero sredi osemdesetih, je sicer začel albume izdajati šele v devetdesetih, a s pevcem Rickom Mythiasinom na čelu ter silno posrečeno hojo med starimi vzgibi ameriškega speed metala, dovoljšnjo muzikalično dozo teatralnosti ter pobegi v strukture, ki so denimo imena Queensryche in Fates Warning v osemdesetih odmaknila v novo žanrsko strujo, dostavljali na prizorišče izredno našpičeno popestritev. Razvijali so lastno držo avtorske prepoznavnosti.
»The God Machine« je deveti studijski album skupine. A koreniti odmik od tistega kar je denimo bend dostavljal z albumi »The Book Of Dead«, »Into The Void« ali »Messiah« (če naštejemo le nekatere v seriji sicer zelo kvalitetnih dosežkov). Bend je leta 2015 integriral v svoje vrste pevca Roberta Dimitrija Liapakisa, ki sicer poje pri nemški skupini Mystic Prophecy. Mož je oddelal svoje vokalne naloge z odliko in se sicer zelo dobro vklaplja v sleherni trenutek albuma »The God Machine«. Kar preseneča je odklon od glasbene usmeritve, ki je skupini vedno zagotavljala prepoznavno držo.
Že uvod postreže z zanimivo asociacijo. Steel Prophet na novem albumu in z uvodno naslovno skladbo, vpeljujejo v svoj slog elemente evropskega power metala nemške šole. R.D. Liapakis poseduje vokalno karizmo, ki je sorodna npr. Ricku Altziju (Herman Frank). Poje izrazito grleno, a hkrati vzdržuje silno muzikaličnost v napevih. Ta njegova grlenost je pravo nasprotje ekstremno visokim registrom kristalno čistega petja Ricka Mythiasina. A to ni problem. Vokalist je dostavil najbolje kar zna in zmore. Preprosto se je slog pisanja materiala spremenil. Ob opiranju na esenco nemškega power metala (prve tri skladbe, pa na sredini Soulhunter, ali srednje hitra Lucifer / The Devil Inside), dostavlja vrsto šokantnega spoznanja dejstvo, da se na album prikrade celo občutna doza hard rocka. Skladba Fight, Kill je trenutek, ki približa nove Steel Prophet k njihovim klasičnim časom. Je mračna, napadalna in »raziskujoča« dovolj, kar je od takšnega kitarskega velemojstra, kot je Steve Katchinsky, sicer vselej zahtevana kvaliteta. To je tisti drobec svetlobe, ki se ga je nadejal nekdo, misleč, da bo izpostavljen vsebinam bliže npr. »Dark Hallucinations«.
Album nikakor ni slab. Produkcija je metalska, grabi metalsko, se pravi deluje še vedno dovolj mračno, vendar pa je taisti album v komponističnih prijemih mogoče primerjati na mestih z našpičeno varieteto hard rocka (Dark Mask (Between Love And Hate) ali kitica v sklepni Love = Hate = God Machine). Kakorkoli. Naslovnica je odlična in pravi “groove” je tu. Vendar predhodna previdnost to pot vsekakor ni odveč. Tisti neobremenjeni z esenco preteklih del, te sicer izredno kvalitetne in večkrat krivično prezrte ameriške skupine, ki jo je v tem oziru možno primerjati tudi s kakšnimi Jag Panzer, boste povsem zadovoljni z »The God Machine«, četudi večkrat povleče na evro power metal (bogokletno gor ali dol, a omemba Mystic Prophecy, je tu povsem umestna), boste povsem potešeni. Pravoverni metalci bodo raje ostali pri starih ploščah te skupine, saj to pot poplesujejo Steel Prophet po preveč mehkih notah.
avtor: Aleš Podbrežnik
Seznam skladb:
1. The God Machine
2. Crucify
3. Thrashed Relentlessly
4. Dark Mask / Between Love And Hate
5. Damnation Calling
6. Soulhunter
7. Buried And Broken
8. Lucifer / The Devil Inside
9. Fight, Kill
10. Life = Love = God Machine
Zasedba:
R.D. Liapakis – vokal
Steve Kachinsky – kitara, klaviature
Jon Paget – kitara
Vince Dennis – bas kitara
John Tarascio – bobni
